Ko ob koncu srednje šole še vedno ne veste, kam na faks, se obrnite na nas. Ni nujno, da vam bomo pomagali z odločitvijo, boste pa vsaj imeli lepo nedeljsko popoldne :) Tokrat se posvetimo Festivalu slovenskih univerz, izvenzemeljskemu znanstvenemu receptu in vsem našim zaspanim dijakom.

znanstveni recept N°2

400 KILOMETROV NAD MORSKO GLADINO

Živjo, folk! Lepo in toplo pozdravljeni pri Dijakobincih. Danes v Znanstvenem receptu ne bomo nič kuhali. Namesto tega bomo brali oziroma poslušali kuharske nasvete mojstrice, ki je do zdaj skuhala veliko več kot mi. A ostanimo še malo skrivnostni.

Naj nas za začetek pozdravi vprašanje, kdo vse je pretekel maraton. 42 kilometrov in še malo lahko pretečemo po več poteh na več lokacijah, tudi v krogih in elipsah in tudi na enem mestu. Originalno pot, tek od Maratonskega polja do Aten, si je izbral nekdanji Grk, ki je slavnih 40 kilometrov pretekel kar v rodni Grčiji. Iz njegovega sicer smrtonosnega podviga se je razvila prostovoljna tekaška prireditev, maraton, ki je kasneje pridobil še dva kilometra. A zakaj le bi maraton tekli na Zemlji, če ga lahko tečemo drugje. Recimo na sobni tekaški progi na približno 400 kilometrih nadmorske višine. Zakaj pa ne?

Podviga se je lotila Sunita Pandya Williams, ki je postala prva ženska in prva oseba nasploh, ki je maraton pretekla na Mednarodni vesoljski postaji. Bravissimo.

Danes beseda teče, ali bolje – lebdi, o ameriški astronavtki indijsko-slovenskih korenin, Suniti Williams, ki se je prejšnji teden mudila na obisku v Sloveniji. Dijakobinka Lena sem imela to srečo, da sem se lahko udeležila njenega predavanja na ljubljanski fakulteti za matematiko in fiziko. 

Po nekaj monotonih uvodnih nagovorih nas je s svojo predstavitvijo razvedril profesor Žagar, ki je jedrnato predstavil zasluge Slovencev pri najrazličnejših projektih raziskovanja vesolja. Med drugim se je pošalil iz črnih lukenj, ki nikoli ne nehajo jesti, gostji Suniti pa dodelil naslov za najboljše lase v vesolju. Oglejte si fotografijo, pa vam bo vse jasno. 

Končno je prišla na vrsto zvezda popoldneva. Sunita je najprej komentirala videoposnetek o življenju na mednarodni vesoljski postaji, pripravah in potovanju v vesolje ter vrnitvi na Zemljo, sledil pa je Q and A sešn. 

Mednarodno vesoljsko postajo si je seveda najlažje predstavljati s pomočjo fotografij in posnetkov. Sunita nam je ob njih razložila potek vsakdanjika. Astronavti gredo v vesolje z razlogom: opravljajo raziskave na najrazličnejših področjih: od preučevanja obnašanja DNK v vesolju in iskanja najučinkovitejših načinov gojenja rastlin do raznih kemijskih zadev. Astronavti morajo znati opravljati tudi vsa tehnična opravila in popravila. Orodje je seveda prilagojeno razmeram, vizualno skoraj neprepoznavno in z več rezervnimi kosi. Zanimivo pa je predvsem zaradi uporabe: če v mikrogravitacijskem polju klešče osebi na drugem koncu modula podaš oziroma na láhko vržeš, bodo najverjetneje odletele nekam v strop. Zato je treba vsak predmet podajati tako, da ga druga oseba prime, še preden ga ti izpustiš.

Tudi navadna hoja je sama po sebi zanimiva: na Zemlji delamo korake tako, da se z eno nogo odrinemo od tal. No, v vesolju takšen odriv pomeni skorajda že skok. Preden se navadiš, pravi Sunita, se z glavo velikokrat zabiješ v strop postaje. Ali pa v tla, v steno, vrata ali okno. Tudi bejzbolske čepice, ki jih nosijo astronavti, imajo svoj pomen. Njihova naloga je ublažitev udarca v glavo.

Sunita v vesolje ni potovala sama, temveč v paru. Astronavta ekspedicije 72, Sunita in Butch, naj bi na mednarodni vesoljski postaji preživela osem dni, a sta tam ostala devet mesecev. Že za osemdnevno potovanje je bila Sunita izjemno hvaležna, a se ji je potihem zdelo prekratko, zato se je spremembe načrta razveselila. Astronavta sta se vrnila s kapsulo SpaceX Dragon. Nekaj besed je bilo posvečenih tudi povratku na Zemljo oziroma pristajanju. Med bivanjem na Mednarodni vesoljski postaji se odvije več generalk, kar pomeni, da se astronavti za vajo v celoti pripravijo na povratek. Ko gre zares, kapsula ponavadi pristane ali v puščavi ali pa v oceanu. Ti dve možnosti naj bi bili najboljši. Sunitina izkušnja pristanka v oceanu pa je precej zanimiva, saj pravi, da se kapsula ob padcu v vodo precej obrača in vrti, kar pomeni, da vrti tudi potnike v njej. Če želiš biti astronavt, je torej priporočljiva odpornost na morsko bolezen.

Gostja je z nami podelila ogromno zanimivih, predvsem praktičnih stvari, na katere v znanosti pogosto pozabimo. Hvaležna sem za vse, kar sem izvedela, saj nas tega ne nauči nobena knjiga – pač pa le človek, ki je to sam doživel.

Predavanje je končala z navdihujočo mislijo »people are nice« – »ljudje so prijazni«. Kljub njenim neštetim uram, preživetim izven Zemljine atmosfere, se mi je zdela bolj topla in človečna kot nekateri na trdnih tleh. Na koncu smo se astronavtki zahvalili s stoječimi ovacijami, če se izrazim s filmskih besediščem. Sunita, častnica v mornarici, pilotka, inženirka in ženska s še ogromno drugimi nazivi, je kot lik iz Top guna. Ampak upgrejdan, ker Maverick še ni bil v vesolju. Sunita je bila, in to večkrat.

Med govorom je Sunita tudi spodbudila vse mlade in stare k doseganju svojih ciljev, sanj. Meni, da si priložnosti ustvarjamo sami in da ne smemo obupati, če nam ne uspe v prvem poskusu. Tudi ona se je večkrat prijavila za astronavtko, dokler je niso sprejeli. Zdaj je ena najuspešnejših astronavtk v zgodovini. Poudarila je tudi, da je skoraj kdorkoli izmed nas, predvsem mladih Slovencev, lahko naslednji veliki astronavt. Podobna želja je bila med dogodkom izražena še večkrat, tako da res ne vem, kaj se kuha. Sploh zdaj, ko je Slovenija postala polnopravna in pomembna članica ESE, Evropske vesoljske agencije, so takšne izjave izredno sumljive. V dobrem smislu, seveda.

Verjetno je čudovito imeti 14 sončnih vzhodov in 14 sončnih zahodov na dan. Mi imamo samo po enega, a smo tega še toliko bolj veseli. Naj enako velja za dijaško oddajo, ki nas razveseljuje le enkrat na mesec. In še posebej naj to velja za obisk astronavtke Sunite Williams. Zame je bila to izjemna izkušnja. Če pa ste predavanje zamudili, imam za vas dobro novico: vse skupaj je bilo posneto, posnetek celotnega dogodka pa najdete na spodnji povezavi:

Predavanje astronavtke Sunite Williams

Upam, da nas še kdaj obišče astronavt(ka) ali pa morda nezemljan(ka), do takrat pa prizemljeno naprej vse do zvezd. Mi pa se srečamo spet naslednji mesec.

 Kuharije je zapisala Lena.

DRIN DRIN!

Ura bije polnoč in slovenske dijakinje se poskušamo vsaka po svoje zbrati ter budne zdržati vsaj še do konca poglavja v učbeniku, ki nam vztrajno zapira oči. Ene si kuhajo novo skodelico kave, druge se zatekajo k energijskim pijačam, tretje poskakujejo in delajo počepe, ostale pa so ravnokar spoznale, da že petič berejo isti stavek in ga še vedno ne razumejo. Vse pa nenehno opravljamo svojo vsakodnevno računico odštevanja minut in ur od časa za spanje ter se sprašujemo, ali skozi naslednji dan res ne bi mogle poleteti le na krilih kofeina in stresa. Vedno bolj se nabirajo »samo še tokrat« neprespane noči, vikendi pa iz tedna v teden služijo bolj kot kompenzacija zanje. Spanje, eden najpomembnejših faktorjev zdravja dijakinj, v srednjih šolah po Sloveniji ostaja nenehno zapostavljeno, čeprav se na videz vsi zavedamo posledic njegovega pomanjkanja.

Mladostnice po 14. letu starosti naj bi po priporočilih na podlagi raziskav spale med osem in deset ur na noč. Razlog, da so dijaške poslušalke verjetno v krohotu pravkar izklopile oddajo, pa najbrž leži v vzporednih raziskavah o realni situaciji, ki so v treh evropskih državah ugotovile, da 69 odstotkov vprašanih mladih med trinajstim in šestnajstim letom starosti ne dosega teh izvenzemeljskih meril. Ob tem je bila pri slabi polovici mladih v raziskavi ugotovljena tudi slaba kvaliteta spanja, z naraščajočo starostjo izprašanih pa se je ta težava praviloma še večala.

To je vsaj do neke mere posledica cirkadianih ritmov, ki vplivajo na izločanje spalnega hormona melatonina in se v srednješolskih letih zamaknejo za približno dve uri. Tako za pomanjkanje spanja nikakor ne gre kriviti le dijakinj samih, saj včasih telo ne dopusti, da bi lahko zaspali. A prisotni so tudi učinki, ki jih lahko nadzorujemo, kot sta uporaba mobilnega telefona pred spanjem in popoldansko spanje, ki dodatno zamikajo čas utrujenosti.

Po teh podatkih je velik del populacije že v zelo zgodnjih letih izpostavljen številnim negativnim posledicam, ki jih povzroča pomanjkanje spanja. Te se pnejo od višjih nivojev depresije, anksioznosti, stresa in oviranega socialnega razvoja ter slabših družinskih odnosov do povečanega tveganja debelosti, visokega krvnega tlaka in srčnih bolezni. Vsi ti negativni učinki pomanjkanja spanja so dovoljšen razlog, da so ponekod po svetu že uzakonili kasnejši začetek pouka za srednješolce.

V ZDA so po pobudi za zamik začetka pouka leta 2019 posamezna območja začela vpeljevati to spremembo. Danes je začetek po pol deveti uri zjutraj predpisan v zveznih državah Florida in Kalifornija, v več drugih pa naj bi o podobnih ukrepih še razmišljali. Primerjalne raziskave med mladimi, ki šolo še vedno začenjajo med osmo in pol deveto uro, in tistimi, ki s poukom začenjajo pozneje, so pri slednjih pokazale boljše razpoloženje, psihosocialno in fizično zdravje ter kognitivni razvoj. Poleg tega je bil poznejši začetek pouka povezan tudi z višjo prisotnostjo in točnostjo v šolah ter višjimi ocenami, ob tem pa tudi z manjšim številom prometnih nesreč na poti do šole. 

Podobne rezultate so tovrstne spremembe prinesle tudi na Danskem, kjer so po dvoletnem poskusnem obdobju v nekaterih šolah začetek pouka premaknili na deveto uro zjutraj. Ugotovili so, da so se 13 do 16 let stare učenke zbujale kasneje, v posteljo pa so se odpravljale ob podobnem času kot pred spremembo urnika. Tako so na dvajsetih šolah učenke povprečno spale le nekaj minut manj kot 8 ur na noč, poleg tega pa se je povečala tudi njihova kvaliteta spanca. Glede na uspešne primere drugod se lahko upravičeno vprašamo, zakaj tovrstna sprememba šolskih ali vsaj srednješolskih urnikov še ni uveljavljena pri nas.

Pravilnik o šolskem koledarju v srednjih šolah določa, da se pouk praviloma začenja ob osmi uri zjutraj, razen če svet šole v soglasju s svetom staršev in učiteljskim zborom odloči drugače. To izjemo poudari tudi Aleksandar Sladojevič, član komisije za izobraževalne programe. Komisija je del Strokovnega sveta za poklicno in strokovno izobraževanje pod okriljem Ministrstva za vzgojo in izobraževanje. Sladojevič pojasni, da je čas začetka pouka v domeni posameznih šol in zato nekatere šole s poukom začenjajo prej, druge pa pozneje.

Ne moremo kaj, da pri predpisih ne bi opazili, da morajo uro začetka potrditi profesorji in starši dijakinj, medtem ko dijakinje pri tem nimamo besede. Vsak od nas ima drugačno kombinacijo šolskega urnika, obšolskih obveznosti in poti od doma do šole, zato je iskati univerzalno najboljšo uro za začetek pouka tako v vseh šolah, na posamezni šoli ali v določenem razredu skoraj nemogoče. Ta odgovornost pa je položena na ramena sveta šole, učiteljskega zbora in sveta staršev na vsaki šoli, kar jih pri morebitnem zamikanju urnika precej omejuje, saj bi neusklajenost med šolami pomenila tudi težje usklajevanje popoldanskih dejavnosti. Problem negotovosti in neusklajenosti bi zakonsko določen zamik urnika precej olajšal, a bi z njim seveda nastale tudi nekatere negotovosti na drugih področjih.

Aleksandar Sladojevič pojasni nekatere od ovir, zaradi katerih se na ministrstvu še niso odločili za spremembe v predpisih za oblikovanje urnika. 

IZJAVA

Pri ekipi Dijakobincev pa smo tuhtali naprej, da bi našli rešitev, ki bi upoštevala pomisleke ministrstva, a vseeno pripomogla k boljšemu zdravju med slovensko dijaško populacijo. Pri tem je kot zgled služila Danska, ena izmed držav, ki so do neke mere že uveljavile poznejši začetek pouka. V izogib težavam, ki bi jih lahko povzročile poznejše šolske ure, so se namreč nekatere šole na Danskem odločile prilagoditi učne načrte tako, da dovoljujejo krajši šolski dan in tako omogočajo njegov poznejši začetek. 

To bi sicer najverjetneje zahtevalo nekolikšno zožanje obravnavanih vsebin pri nekaterih predmetih, a Dijakobinci menimo, da je v tej situaciji splošno zdravje dijakinj pomembnejše od obravnavanja vseh trenutno predpisanih srednješolskih snovi. V primeru, da bi bila ta sprememba za pristojne nesprejemljiva, pa je alternativa lahko zgolj izbirna prisotnost pri nekaterih zgodnejših ali – v primeru zamaknjenega začetka — pri kasnejših urah. Takšna ureditev bi dijakinjam vsaj dala možnost, da izberejo kasnejši začetek pouka, čeprav za ceno zamujenih šolskih ur. Ob tem pa bi služila tudi kot priprava na odgovorno ravnanje s časom za vse, ki bi se na fakulteti srečali s podobnimi izbirnimi predavanji.

A brez skrbi! Tudi če se naša ideja ne izkaže za tako brihtno, kot se zdi v naših utrujenih glavah, jo je mogoče pred splošno implementacijo preizkusiti, kot so to storili na Danskem. Gotovo obstaja način, da bo dijakinja naspana in predmetnik cel, samo najti ga moramo.

O zadostnem spancu je sanjal Bor.