V zadnjih dveh letih sem na spletu zasledila nenaden porast odraslih, ki ugotavljajo, da imajo nediagnosticirano motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo oziroma ADHD. Pogosto gre za kratke videe, ki so pospremljeni z razlago, kateri so ključni znaki, po katerih lahko to motnjo prepoznamo pri odraslih. Druga tipična značilnost teh videov je tudi vidno olajšanje, ki ga odrasli pokažejo, ko nam zaupajo občutke ob tem, da so končno ugotovili, kaj je narobe z njimi. Na koncu sledi apel, naj bomo tudi same/sami pozorne na znake morebitnega neodkritega ADHD-ja; včasih pa tudi prijazna spodbuda, da je skrb za duševno zdravje nekaj, česar se ne gre sramovati in da je prav, da poiščemo pomoč. Med odraslimi, ki producirajo te videe, je kar lepo oziroma skoraj prevladujoče število žensk. In to ni naključje.