Evropa, agent imperializma
Združene države bombardirajo Iran, svetovni hegemon se vrača v stare čase, ko imperialistična agresija ni potrebovala izgovorov in apelov na koncepte človekovih pravic, svobode in podobnih floskul. Pri tem ji tesno ob strani stoji zvesti stekli pes Izrael in zvesta partnerica v ameriški hegemoniji Evropa.
V evropskih medijih in liberalnih političnih krogih se je izoblikoval narativ, da je to vojna v katero so Evropo povlekle ZDA, toda v resnici evropskim voditeljem in medijem vojna z Iranom močno ugaja. Zanjo so navijali že leta, jokali krokodilje solze glede tako imenovanih krivic, ki jih Iran izvaja nad svojim prebivalstvom, medtem ko so sami veselo izvajali represijo v lastnih državah ter pridno nakupovali ameriško orožje in ZDA še naprej dovoljevali rabo in gradnjo vojaških baz na lastnem ozemlju. Da gre za ameriško orožje in ameriške baze, je Evropi dolgo časa služilo kot retorični ščit, češ: Glej, mi smo miroljuben kontinent, Američani so tisti, ki izdelujejo vso orožje in nas uporabljajo kot odskočno desko za lastni imperializem, s katerim mi Evropejci nimamo nobenega opravka, čeprav seveda od njega močno profitiramo.
Toda Evropa ni poenotena celina, evropski voditelji predstavljajo več držav, ki imajo različne odzive na pobijanje Irancev in ameriški imperializem na splošno. Kljub temu z izjemo Španije, ki je naredila še najkonkretnejši korak k nasprotovanju ameriški politiki s prepovedjo rabe ameriških baz za napade na Iran, se evropske države ne odzivajo na ameriški napad drugače kot z besedami. Do katere mere je Španija dejansko pripravljena izvrševati prepoved, bomo še videli. Zaenkrat se ne zdi verjetno, da bodo španski reaktivci pripravljeni sestreliti ameriške bombnike, ko se ti odpravijo na še en masaker Irancev.
Druge države Evrope pa so bodisi strnile vrste okoli podpore ameriškemu imperializmu ali pa se zgolj povrnile na obsojanje koncepta vojne kot nečesa splošnega in na pozive k »hitri rešitvi konflikta« in podobnega liberalnega leporečenja. Izpostavljati liberalno hinavstvo je seveda naivno, toda tudi znotraj liberalne ureditve in koncepta »mednarodnega prava«, ki jo zagovarja toliko evropskih voditeljev, je ameriško delovanje nedopustno in zahteva strožji odziv, kot ga je imela večina evropskih držav. Toda ker nismo naivni, vemo, da je liberalna ureditev vedno bila zgolj maska za evro-ameriški imperializem, ki je sedaj prešel v novo staro fazo in ne potrebuje več izgovorov.
To najbolje razumeta dva najglasnejša zagovornika in podpornika ameriškega imperializma, nemški kancler Friedrich Merz in italijanska premierka Giorgia Meloni, ki sta jasno in glasno dala podporo ameriškemu in izraelskemu imperializmu v regiji. Oba razumeta, da liberalni koncept »mednarodnega prava« ni več koristen in da je treba stopiti v korak s časom, kar jima omogoča, da se znebita Irana kot ključnega geopolitičnega nasprotnika evro-ameriške naveze.
Evropska liberalna struja rade volje zanika tesno, simbiotično navezo med Združenimi državami in Evropo s tem, da s prstom pokaže na januarsko epizodo z Grenlandijo, med katero so se po njihovih besedah pojavile razpoke v evro-ameriški navezi. Toda evropski politiki so se v tistem času branili zgolj z ugovorom, češ da ZDA z Evropo vendar ne more delati kot z neko državo svetovnega juga. Razpoke, ki so morda obstajale, so dejansko izginile takoj, ko je senilni ameriški predsednik Donald Trump opustil idejo o aneksiji. V Grenlandiji to prav tako ni doseglo niti tega, da bi zaprli, omejili ali v kakršnikoli meri dejansko ovirali delovanje ameriške letalske baze na otoku, kaj šele da bi otežili delovanje ameriškim rudarskim podjetjem, ki delujejo v arktični regiji. Obstoj razpok v evro-ameriški navezi pa je ameriški napad nad Iranom zgolj dodatno ovrgel, saj se je večina evropskih držav odločila, da ga bo podprla. To so storili bodisi odprto bodisi tako, da so odzive ohranili na nivoju ostrih besed ali pa pozivov k »čim hitrejši deeskalaciji«. Tudi razne evropske politične stranke, ki so se postavljale kot protivojne, so hitro omilile svojo protivojno retoriko oziroma, kot v primeru fašistične britanske Reformne stranke, začele pozivati vlado k še bolj aktivnemu sodelovanju evropskih vojaških sil v ameriški imperialistični misiji.
Tukaj Evropa ni zgolj nevtralen zaveznik, ki so ga Združene države »potegnile« s seboj v vojno. Evropski politiki so v zadnjih nekaj mesecih z velikim veseljem promovirali idejo Irana kot ključnega nasprotnika liberalne svetovne ureditve. Pri tem so jim rade volje pomagale tudi evropske medijske hiše, ki so na vse pretege hitele poročati o protestih v Iranu ter platformirati iranske monarhistične izseljence, da bi se v evropskih glavah zasidrala ideja o Iranu kot naslednji »legitimni« tarči evro-ameriškega imperializma. Evropa si želi vojne v Iranu enako močno, kot si jo je želela Amerika. Marsikatera evropska vlada si tega ne drzne priznati odprto, toda dejanja govorijo glasneje od besed in neodziv evropskih držav na ameriški imperializem zgolj potrjuje, da jim bombardiranje iranskega prebivalstva ustreza.
Evropa ostaja ključno gonilo imperialističnega napada na Iran, v katerem sodeluje brez prisile in z velikim veseljem.
Dodaj komentar
Komentiraj