Pred kratkim je svet znova opazoval Iran skozi značilno dvolično prizmo zahodnega novinarstva. Ko je iranski predsednik Masud Pezeškian dejal, da se država nahaja »v vojni« z evropsko-zahodnim blokom, so globalni mediji to realistično poimenovanje že obstoječega stanja preoblikovali v senzacionalistično »napoved vojne«. Obrambna diagnoza je bila prevedena v agresivno grožnjo. Ta manipulacija ni bila naključna, niti osamljena. Je del stalnega mehanizma, s katerim se jezik moči preoblači v jezik morale.

Za razliko od nedavnih protestov iranskih malih trgovcev, ki so protestirali proti inflaciji in ki so jim oblasti stopile naproti, ni bilo nikakršnih izgredov, je naslednji val protestov kazal očitno tuje vmešavanje, zahodni zasloni pa so predvajali znano ikonografijo: množice, spopade, kaos. Iranske oblasti pa so zbrale dokazno gradivo, vključno z videoposnetki oboroženih provokatorjev, ter nanj opozorile tuje diplomatske predstavnike in številne evropske veleposlanike povabile k neposrednemu ogledu. Njihov cilj ni bil medijski spektakel, temveč diplomatsko razkritje mehanizmov vmešavanja. Hkrati so tudi izjave in neposredna priznanja izraelskih struktur ter množična prisotnost sionističnih simbolov na protestih potrjevale, da ne gre zgolj za notranji konflikt, temveč za destabilizacijsko akcijo.

Tukaj se razkrije jedro problema. En sam dogodek – protest – se razcepi v dve povsem različni realnosti. V prvi je Iran država, ki je tarča koordinirane destabilizacije in ki poskuša z diplomatskimi sredstvi razkriti naravo napada. V drugi je Iran že vnaprej določen kot zatiralec, katerega notranja represija je samoumevna in ne potrebuje konteksta. Ta razlika ni posledica nesporazuma, temveč ključni operativni mehanizem vojne, ki jo je izpostavil predsednik Irana, ko je bil vzet iz konteksta: medijski prostor postane orožje, s katerim se proizvaja politična realnost, primerna za nadaljnje stopnjevanje pritiska.

Trditev, da je iranska vlada kakorkoli bolj zatiralska od vlad zahodnih držav, ni objektivno merljiva trditev, temveč ideološki konstrukt, utemeljen na evropocentrični hierarhiji človeške vrednosti, ki naredi dve stvari. Prvič, razlikuje med »našim« in »njihovim« zatiranjem. Zatiranje, ki ga izvajajo ZDA in njeni zavezniki, kot so masovno zapiranje, policijsko nasilje, sistemski rasizem, gospodarske sankcije, ki ubijajo na stotine tisoč ljudi, prikaže kot »pravno omejitev« ali »žalostno nujnost«. Enaka ali manjša represija v državi, ki ni v imperialnem bloku, postane »zločin proti človeštvu«, »dokaz barbarstva« in po potrebi casus belli. 

Drugič, zanemarja strukturno in globalno nasilje. »Zatiranje« zreducira na neposredno fizično represijo, kot so aretacije in izklapljanje interneta, spregleda pa globalno strukturno zatiranje, ki ga izvajajo ZDA, EU in institucije, kot sta IMF in Svetovna banka; ekonomske blokade ali dolžniška diplomacija, ki uničujejo nacionalna gospodarstva, podpora desničarskim strukturam po svetu in številne neposredne vojne intervencije. Strukturno nasilje, čeprav manj fotogenično, ima eksponentno večjo uničevalno moč. Sicer v zahodnocentrističnem razumevanju to ni zatiranje, temveč »zunanja politika« in »gospodarsko prilagajanje«. Buržoazija lastno nasilje vedno predstavlja kot pravni red, nasilje svojih sovražnikov pa kot barbarstvo. 

Kaj je hujše: policist, ki te pretepe na ulici, ali bančnik, ki ti zaseže hišo? Za revnega je bančnik hujši. Za svetovno javno mnenje je policist »vidnejši« zločinec. Imperializem pa vztrajno izrablja to slepilo. Svoje najbolj usodno orodje – gospodarsko, dolžniško in blokadno nasilje – skriva za ozko definicijo »zatiranja«, ki zajema samo fizično represijo. Tako lahko demonizira Iran, medtem ko sam z izklopom SWIFT sistema poganja cel narod v kolektivno lakoto. To je sofisticiranost zločina: da sam definira, kaj je zločin. A veliko pomembnejše vprašanje od tega, kdo je bolj zatiralski, je: Katero zatiranje je v tem trenutku operativno usmerjeno v uničenje narodne suverenosti in upora? 

Poglejmo to v kontekstu današnje zaenkrat še hibridne vojne proti Iranu. Zatiranje iranske vlade je usmerjeno v ohranitev notranjega reda in preprečitev tuje subverzije. Njena represija, četudi bi bila tako brutalna, kot zahodni mediji pojejo v en glas, je defenzivna v odnosu do globalnega razmerja moči. Zatiranje ZDA in NATO zaveznic je usmerjeno v aktivno uničenje iranskega suverenega reda in njegovo zamenjavo z vazalskim režimom. Njihovo nasilje v obliki sankcij, antiiranske propagande, kibernetskih napadov, Mosadovih agentov, ki ustvarjajo proteste, ter vojnih groženj je ofenzivno in ekspanzionistično. Materialistična analiza tako ne primerja »morale« obeh strani, ampak njune objektivne vloge v globalnem razrednem boju. Iranska država je kljub svoji reakcionarni naravi, ki si jo deli z večino drugih držav, v tem trenutku objektivna ovira širjenju imperialnega kapitala. ZDA pa so v tem trenutku glavno orodje tega kapitala za podreditev periferije. 

Tako pomen razrednega zatiranja postavimo na pravo mesto: ne na lokalne policijske ukrepe, ampak na globalni sistem, ki jih proizvaja in izkorišča. In v tem globalnem sistemu je glavni motor zatiranja omenjeno imperialno jedro. Iran, Kitajska, Rusija in ostale »sovražnice« so – ne glede na njihove notranje strukture – v tem sistemu obrambni odzivi, ki prav zaradi tega postanejo tarče nenavadne medijske in moralne histerije. To je dejstvo, zaradi katerega ne spregledamo, da so ti »odzivi« prav tako nastajajoči konkurenti z lastnimi kapitalističnimi interesi. Ta »tekmovalnost« je v prvem redu obrambna reakcija na stoletno ekspanzijo in pritisk zahodnega finančnega kapitala. Konflikt z Zahodom je asimetrično rivalstvo, a zmaga ZDA v tem rivalstvu pomeni ohranitev unipolarnega, totalnega sistema finančnega izkoriščanja. Zmaga ali že samo preživetje njenih rivalk pomeni vzpostavitev multipolarnega sveta, kjer ima kapitalistična konkurenca več centrov. 

Za svetovni proletariat je ta multipolarnost objektivno naprednejša faza, ker razbija monopol glavnega zatiralca in odpira več prostora za razredni boj, a le v obliki nekaj bolj ugodnega terena za prihodnje bitke. Prav zato je boj proti ameriškemu oziroma natovskemu pritisku na Iran revolucionaren; uničenje glavnega zatiralca je predpogoj za vsako resnično osvoboditev – vključno s prihodnjo osvoboditvijo iranskega ljudstva od njegove lastne teokratske buržoazije ali osvoboditev ljudstev Evropske unije in ZDA od njihove tehnokratsko-financijske buržoazije – tiste, ki svoje bogastvo gradi na zunanjem izkoriščanju in ki svoj domači proletariat krmili z drobtinami imperialne rente in ga omamlja z racionaliziranim mitom o superiornem redu. 

Iranska država, ne glede na njeno notranjo strukturo, trenutno opravlja objektivno progresivno funkcijo – funkcijo ovire imperialni ekspanziji. Nič manj in nič več. Taktična nujnost. Gre za to, da se ne smemo pustiti zavesti z dramo, ki nam kaže zatiralca, medtem ko drugi, veliko močnejši, stoji za kamero in financira produkcijo. Zatiranje ni abstraktna lastnost države, ampak funkcija, ki jo neka država opravlja v globalnem razmerju sil. Imperializem ne izbira svojih žrtev po stopnji njihove demokracije, ampak po stopnji njihove neposlušnosti. Nasilje zatiranih je odgovor, za imperializem pa je nasilje mehanizem. Represivni ukrepi iranske države, kolikor že realni, so v globalnem razmerju reaktivni. Represija ZDA, NATO in finančnega sistema pa je produktivna: proizvaja podrejenost, kolonialno odvisnost, razredni razkroj. Primerjanje policijskega nasilja v Teheranu z ekonomskim davljenjem cele regije je moralni spektakel. 

Podpora Iranu proti imperialnemu vrhu ni nujno podpora iranski vladi, ampak zavrnitev svetovnega roparskega reda. In imperializem se bo vedno skrival za vprašanjem človekovih pravic, ker ne more priznati, da gre za rop. Zato se je vsakič, ko slišimo govor o morali, najprej potrebno vprašati, kdo ima korist od te morale in komu služi ogorčenje. Ko se upremo napadu ZDA na Iran, ne rabimo razglabljati o tem, kako in kdaj bodo Iranci rešili svoja notranja protislovja in koliko je zatiralska ali ne njihova vlada, le razumeti, da ta točka na zemljevidu globalne moči ne sme pasti v roke imperija, ker bi njen padec okrepil vse sovražnike delavskega razreda povsod. 

Danes je boj proti temu, da Iran postane poslušna kolonija, a tudi neposredna grožnja napada. Če govorimo o tednih, dneh, o že sproženih mehanizmih vojne – potem kritika notranje oblasti preide iz političnega vprašanja v vprašanje objektivne funkcije v razmerju sil. Takrat se raje vprašajmo, kaj proizvaja kakšen učinek. Ko se oblikuje fronta med imperialistično silo in državo, ki je tarča, se vse, kar slabi obrambo te tarče, objektivno uvrsti na stran agresorja, ne glede na namene. To ne pomeni, da kritika ni resnična, le da ni operativna in strateška v danem trenutku. Kritika, ki se zlije z narativom napadalca, postane objektivno kontrarevolucionarna, tudi če bi bila teoretsko pravilna.

Taktičnost pripravlja teren za jutrišnjo fazo: ko bo zunanji pritisk ponehal ali se preusmeril in bodo notranja protislovja iranske družbe – med revnimi in bogatimi, med zatiranimi in zatiralci – prišla na dan z neodvisno silo, bo tudi naša zvestoba spet drugje. Tako se dialektično gibanje zaključi: z zaščito trdnjave, ki je trn v očesu imperija, da bi ohranili možnost, da jo nekoč lahko zavzame delavstvo. Vse drugo je naivnost ali izdaja.