Veliki antifilozof se je s svojim hiperpesniškim jezikom, kot ga je poslovenil Janko Moder, in izjemno vitalnostjo gotovo razkošno vmesil v naše pisanje. No, to tezo bomo spet malo potipali v tejle oddaji, ki bosta Jutranjo zarjo zalizali z Večerno zoro. Pa da vidimo, kaj bo. In brez skrbi, Wagnerja spodaj bomo stišali, nismo tako žleht. Ampak ne bomo dali Bizeta. Imamo pa že toliko okusa.

*

Ah, naklonite mi že blaznost, bi nebeščani! Blaznost, da bom končno verjel vase! Naklonite mi delirije in trzanje, nenadne prebliske in zmračitve, zastrašite me z mrzlico in vročico, kakršne še ni občutil smrtnik, z bobnenjem in v krogu plešočimi podobami, pustite me rjoveti in cviliti in se plaziti kot žival: le da bom v sebi našel vero! Nažira me dvom, pokončal sem zakon in zakon me navdaja s strahom kot mrtvec živečega: če nisem več kot zakon, sem najnizkotnejši izmed vseh.

Izdati mehanizme, ki nas razčetverjajo v nas, je čudo. Zakaj ne; vir vedrine, mišljenje na spidbolu, pitbul, ki pleše balet, in vse zdaj razkrinkane večnosti, zlagane v jedki kritiki. Afirmacija veseljači in psiho prepotentnost prekriva ničevost, nemoč, nečimern genij pod kožo pričevane in izdane človečnosti. Ko jo jebe. Pričaka te nasprotje uma, brezumje, madrigal blaženosti. Vsaka večnost je izšpricana v eno veno. Mehanizem je še zmerom mehanika, pozitivna najstva, osebni predsodki; vedno je trenutek. Konkretno je zgodovina, čemur pa vendar ubežiš, ko poblazniš. To je lahko nek triumf nad dejanskostjo, ki je neizbežna, in boli te, da te ljubim. In vem, da le redki vemo, kaj se pravi vedeti vse.

*