Albania commando
Zgodbe ljudi na poti in njihovo življenje v državah, kjer jih ljudje dojemajo kot »Druge«, pogosto tudi kot drugorazredne pripadnike družbe, v zadnjih letih pogosteje polnijo filmska platna. Kljub temu se zdi, da so zgodbe kosovskih priseljencev pogosto spregledane. Lanskoletni dokumentarni film v režiji Tonija Cahuneka z naslovom Novi sošolci v ospredje postavlja otroke s Kosova, zlasti v Kranju, ki so se po prihodu v Slovenijo primorani vključiti v zanje popolnoma nov in nepoznan šolski sistem. Te se za razliko od priseljencev iz drugih držav nekdanje Jugoslavije zaradi jezikovne bariere – albanščina namreč za razliko od drugih jezikov ni slovanski jezik – soočajo z večjo stigmo. Šole se tako niso uspele primerno prilagoditi na povečano število albansko govorečih otrok v razredih, ki jih, tako kot njihove starše, razumejo kot motnjo pri poučevanju.
Film spremlja štiri otroke različnih starosti, njihove starše in učitelje ter druge zaposlene v vzgojno-izobraževalnih ustanovah. Skozi intervjuje z njimi režiser predstavi nabor različnih težav, na katere naletijo tako albansko govoreči učenci kot učitelji v slovenskem šolskem sistemu. Film tako ni zgolj popis neprilagojenosti slovenskega kurikuluma in z razdalje podana kritika, temveč se ponuja tudi kot nabor premostitve ovir. Režiser se sicer do posameznih načinov prilagoditve pouka za albansko govoreče učence tako v kot izven šole ne opredeljuje. Gre zgolj za ponazoritev dobrih praks, ki pa povečini temeljijo na samoiniciativnosti posameznih pedagoških delavcev, ne top-down rešitvah.
Za razliko od večine filmov z migrantsko tematiko, ki bodisi v ospredje postavljajo težave odraslih, bodisi težave otrok predstavljajo kot zgodbe družin – žensk in otrok, ki skupaj tvorijo neločjivo entiteto –, film Novi sošolci – kakor obljublja že njegov naslov – naslavlja stiske in ovire otrok in mladostnikov. Odrasli v zgodbo vstopajo le kot dodatna kontekstualizacija in ne kot osrednje figure. Štirje učenci – dve dekleti in dva fanta – imajo različne zgodbe, njihove življenjske okoliščine se razlikujejo. Cahunek kosovskih priseljencev tako ne obravnava kot enotne gmote ljudi, ki jim družba pripisuje določene, navadno na stereotipih zgrajene lastnosti. To doseže zlasti z načinom pripovedovanja, v filmu si namreč vzame čas, da razvije zgodbo vsakega od štirih osnovnošolcev. S tem osrednje osebe ne prevzemajo zgolj naloge orodja razvijanja splošnega narativa o migrantih s Kosova, temveč v gledalcu vzbudijo zainteresiranost za specifičnost zgodb konkretnih ljudi.
Celostnost, predvsem pa pristnost zgodb se zrcalita tudi v izbiri osrednjih oseb, zlasti odraslih. Gre namreč za navadne ljudi, ki opravljajo različne poklice. Podobno sicer velja tudi za otroke, ki obiskujejo različne šole, nekateri splošne, drugi pa tiste s prilagojenim programom. S tem se je Cahunek izognil pokroviteljski obravnavi nadpovprečnih posameznikov in njihovih zgodb o uspehu. Tako je preprečil ustvarjanje narativa, da so migranti v državah, kamor prihajajo, lahko enakovredni le, če imajo visoko izobrazbo oziroma jih družba dojema kot uspešne na svojem področju. Sočasno režiser priseljencev ni prikazal kot večnih žrtev, ki jim življenje nenehno zadaja nove udarce. Po drugi strani pa v filmu ne zasledimo nobene osebe, ki bi sploh poskušala artikulirati svoje ksenofobne nazore. S tem se film izogne relativizaciji diskurza o priseljencih, čeprav je nestrpnih, po pričevanjih sodeč, v Kranju veliko. Film jasno sporoča, da sovražni govor ni »drugačen pogled«, ampak nelegitimno metanje polen pod noge tistim, ki imajo polen pod nogami že tako ali tako dovolj.
Dojemanje migrantov kot Drugih film preči tudi z obratom perspektive: s prikazovanjem Kosova, različnih mest od koder prihajajo otroci in zgodovinsko razlago nastanka ter prikazom trenutnega stanja kosovskega šolskega sistema. S tem režiser kontekstualizira jezikovne in druge razlike, pri čemer Kosova ne predstavi na pokroviteljski način kot nerazvite države, iz katere ljudje bežijo v superiorno evropsko državo Slovenijo. Države sicer pri tem ne idealizira, temveč zgolj predstavlja kontekst, zaradi katerega se ljudje odločajo za selitev v Slovenijo, ali pa Nemčijo in Švico.
Film relativno hitro skače med različnimi mesti ter med Slovenijo in Kosovom. Hitro, asociativno menjavanje sogovorcev z različnimi vlogami in različnih krajev gledalcu daje vtis, kot da dogajanje v filmu resnično narekuje štirica osnovnošolcev. K otroškemu pripovednemu vajbu doprinese tudi vizualni slog, ki se poslužuje precej pisane barvne palete in nemirne kamere. Ta se, razen med intervjuji, neprenehoma premika, ušesa pa po nekaj časa zbode glasba. Večino filma posnetke otroških igrišč, šol in njihovih učencev spremlja ponavljajoča melodija Marko skače. S pesmijo sicer ni nič narobe in je smiselna, vendar bi si, sploh zaradi tehnične dovršenosti drugih elementov filma, od glasbe morda vendarle želeli kaj več. Sicer pa z montažo, načinom snemanja, in konec koncev tudi s ponavljajočo glasbo, film podpira in nadgrajuje pričevanja svojih osnovnošolskih subjektov pod njihovimi pogoji.
Film vključuje tudi izjave predstavnikov institucij, kot sta ministrstvo za izobraževanje, krajše MVI, in mestna občina Kranj. Tako njih kot druge osrednje strokovne sogovornike – učitelje, ravnatelje ter prevajalce, ki pomagajo pri komunikaciji med starši in šolskimi delavci – postavlja na teren. Njihova opažanja in kritike, kljub temu da so na trenutke vseeno pokroviteljski, izhajajo iz dejanskega dela z otroci in starši. Film ob tem jasno pokaže nepripravljenost in rigidnost šolskih sistemov na kakršnekoli spremembe, ki bi zahtevale prenovo učnih programov oziroma njihovo prilagoditev. S tem Cahunek ilustrira samoiniciativnost posameznih šolskih delavcev na eni, ter gluha ušesa institucij, ki predlagane spremembe zavračajo, na drugi strani. Primer tega je predlog, ki ga v filmu predstavi več različnih šol, da bi bili albansko govoreči otroci najprej vključeni v skupino, kjer bi se naučili osnove slovenščine. MVI je kljub pozitivnim rezultatom takega pristopa tega zavrnilo, rekoč, da bi bili na ta način kosovski učenci še bolj izolirani od vrstnikov.
Gluha ušesa institucij pa bodo morda vseeno morala prisluhniti ljudem. Vsaj tako kaže, kajti ob poslanem screenerju sta recenzenta od režiserja namreč prejela informacijo, da si je MVI ogledalo film v sklopu letne konference decembra lani. Iskrena, ranljiva in poglobljena obravnava kosovskih priseljencev v Kranju je s tem filmom v glavnem izpostavila specifičen problem prve generacije migrantov, ki je jezikovna bariera. Ko je ta odpravljena, se lažje vključijo v svoje okolje, zato pa je ključnega pomena poslušanje otrok in pedagoških delavcev. Izhodišče za polnjenje vrzeli med abstraktnimi odločevalci in dejanskimi učilnicami pa ponuja pričujoči film.
Dodaj komentar
Komentiraj