Zu: Ferrum Sidereum
House of Mythology, 2026
Po lanskem obisku zagrebške Močvare je bilo jasno, da je italijanska težka artilerija Zu še vedno vitalna, strastna, neprizanesljiva in globoko kreativna. Unikat v vseh pogledih. Glede prihodnjega albuma, o katerem se je že govorilo, je zasedba, ki jo sestavljajo basist Massimo Pupillo, saksofonist Luca T. Mai in bobnar Paolo Mongardi,ostajala redkobesedna in skrivnostna. To je trajalo do sredine minulega oktobra, ko je padel prvi singel za dvojno, 79-minutno epopejo, imenovano Ferrum Sidereum. Zvezdno železo je latinski izraz za meteorsko rudo, ki je imela pri starodavnih ljudstvih duhovno vrednost, predmet čaščenja. Tutankamonovo železno bodalo in tibetanska rezila, imenovana phurpa, so ena bolj znanih zvezdnih objektov take vrste. Zu zase pravijo, da si dovolijo, da se jim stvari zgodijo. Ferrum Sidereum je monolitna plošča, njihovo usmerjanje in razporejanje toka na duhovnem, čustvenem in telesnem nivoju.
Italijanska zasedba se je predolgo potikala po pravkar poslušani frekvenci, da bi jo bilo treba opisovati z nule. Pravzaprav se bliža tretji dekadi ustvarjanja, z nebrojem koncertiranj, s prav tolikšnim številom sodelovanj in inkarnacij pa je med poslušalstvo vedno znova sejala naval čustev, čuda vtisov in obilo dražljajev. Zu so pogosto navedeni kot pomemben glasbeni vpliv marsikateri zasedbi. Pogosto nelagodje ob opisovanju njihove glasbe je skozi leta velikokrat ponujalo dva končna izida. Prvi je bil doživljajski spis z dobršno mero poetike. Drugi pa nasilno umeščanje in predalčkanje v pretekli svet godbe, češ, nekaj podobnega se je moralo že zgoditi, zaigrati. Oboje stoji kot dokazilo o posebnosti. In prav nič drugače ni pri novem albumu. Prehitro žvečljivi svet bi rad preverjeno, vnaprej določeno in robotizirano vsebino, Zu pa se tega ne grejo. Nimajo vnaprej določenih smeri, prednost je v čustveni vključenosti, brezpogojnosti, pravijo. Že od nekdaj imajo drugačne načine raziskovanja. Spomnite se njihovih tranzicij v improvizacijo kot načinov za širjenje obzorij in kot antipod striktno komponiranih albumov.
Ferrum Sidereum je prvi album, na katerem so Zu vpoklicali producenta. Marc Urselli, prijatelj prijatelja, trikratni dobitnik grammyja, je sprejel izziv sokreiranja zvoka. Enajst kompozicij gradi masivna zvočna slika, gromka medigra tria, ki je prežeta z elektronskimi posegi. V obliki piskov, glitchev in dronanj vedno znova pride do živega. To ni album, s katerim se da navaditi na frekvenčni spekter.
Še vedno je srž bendovska neizžetost pri aranžiranju, ki s preciznimi eksekucijami nagrajuje podolgem in počez. In tistih segmentov striktno nagonske narave, ki ste jih vajeni s preteklih plat, vraščenih iz ekstremnih metalskih in hardkorovskih struj, ki se lahko v hipu spremenijo v orkestrirano spevno eleganco, je na pretek. Kot bi drobtine jazza, metala, avantrocka, industriala in še česa pograbili v sortirnico in jo preuredili s pankerskim nabojem. Še breakdownise pod Zu nalepko izkažejo za neverjetno učinkovito stvar. Basovska zazankanja, ki se nekje razširijo tudi na tri linijske smeri, so v intenzivnem tihožitju z brbotanjem bariton saksofona in bobnarskim mletjem. Rudimentarnost godbe s prvih albumov ni zvodenela, pač pa pridobila tehnološko razširitev z vpeljavo sintetike. Prav tako ne gre za manko jazzcorovskih premetank, metalskega rifovja in sludgerskih ropotov z albumov starejših datumov, ker se vmes pojavljajo tudi repeticije z bolj ambientalnih plošč. Ferrum Sidereum je skorajda 80-minutni stejtment, ki spaja njihove strogo komponirane, ambientalne in terenske plate, hkrati pa deluje kot neke vrste duhovni koncept s katarzično noto. Podobno zgoščen ambient z redkim zrakom je moč slišati na mnogih velikih albumih, ki štrlijo iz raznoraznih glasbenih regalov.
Dodaj komentar
Komentiraj