Deklice so ob prvem pojavu sekundarnih spolnih znakov vse mlajše, sodeč po metaanalizi študij, opravljenih med letoma 1977 in 2013. V 19. stoletju je bila povprečna starost deklic ob nastopu prve menstruacije 16 let, do danes pa se je ta starost spustila pod 12 let. Študije navajajo več možnih vzrokov. Študija iz leta 2022, ki so jo opravili na kohorti 130 tisoč otrok v Združenih državah, je ugotovila korelacijo med skrajno debelostjo in zgodnejšim nastopom pubertete. Vzrok naj bi bil v leptinu, hormonu maščevja, ki se lahko vmešava v telesni razvoj in reprodukcijo. Druge študije kot možne vzroke navajajo motilce hormonov v plastiki ali stres v otroštvu, vezan na nasilje v družini, revščino in družbeno diskriminacijo. Pri nekaterih deklicah se prvi sekundarni spolni znaki pojavijo že tik po vstopu v osnovno šolo. Zgodnjo puberteto poleg stigme spremljajo določena zdravstvena tveganja, denimo sladkorna bolezen tipa dve, srčna obolenja ter maternični rak in rak dojk. Ob nastopu zgodnje pubertete je terapevtskih možnosti malo. V redkih primerih se lahko uporabijo zaviralci pubertete, ki puberteto odložijo za nekaj let. Deklice bi bilo treba podpreti in jih na ustrezen način izobraziti, poudarjajo.

Industrija lepote že sicer služi na račun ženske negotovosti glede videza in staranja, odslej pa bo lahko targetirala še nastop menopavze in izgubo plodnosti. Znanstvena ekipa je vložila patent za menstrualni vložek, ki glede na raven anti-Müllerjevega hormona v menstrualni krvi na grobo oceni, koliko jajčec ima ženska še na voljo. Število jajčec v jajčnikih je pomemben pokazatelj plodnosti. Hitri test v obliki traku s spreminjanjem barve poda kvalitativno oceno o ravni hormona v menstrualni krvi. Pri odraslih ženskah raven anti-Müllerjevega hormona z leti upada, torej njegova visoka zastopanost v krvi nakazuje veliko rezervo jajčec. Količina, nižja od povprečne, pa lahko nakazuje zmanjšano zalogo jajčec ali opozarja na bližajočo se menopavzo. Vložek so opisali tudi v znanstvenem članku, objavljenem na portalu za prednatise MedRxiv.

Brazilska znanstvena ekipa želi raziskati, s čigavo krvjo se prehranjujejo komarji. V članku v reviji Frontiers in Ecology and Evolution so objavili študijo, v kateri jih je zanimalo, ali se komarji pri hranjenju odločijo za eno živalsko vrsto ali mešanico krvnih virov. Poleg tega so želeli preveriti, ali biotska pestrost vpliva na raznolikost prehranskih virov. Tisoč petsto samic komarjev so ujeli v dveh ekoloških rezervatih ob brazilski atlantski obali. Od 1500 samic se jih je zgolj 150 nedavno hranilo s krvjo. Ugotovili so, da se je kar 20 odstotkov teh samic hranilo izključno s človeško krvjo, preostali sesalci pa so bili manj zastopani. Znanstvena ekipa poudarja, da bi morali prehranjevalne navade komarjev raziskati na veliko večjem vzorcu. Kljub temu jih je velik delež človeške krvi presenetil. Kljub majhnemu vzorcu obstajajo drugi posredni dokazi, da postajajo komarji zaradi izgube habitatov in zmanjševanja vrstne raznolikosti bolj žejni človeške krvi. V okoljih z izgubo diverzitete se poveča prenos patogenov, kot sta virusa čikungunje in zike, na človeka.

Mednarodna znanstvena ekipa ugotavlja, da so tudi krvosesni netopirji dovzetni za okužbo s kužnim sevom ptičje gripe H5N1. V Peruju so pri več kot ducatu netopirjev zaznali protitelesa proti sevu H5N1 virusa ptičje gripe. Dokaz protiteles v krvi pomeni, da so netopirji nedavno prišli v stik z virusom, ki se je v njih tudi uspešno namnožil in zato vzbudil odgovor imunskega sistema. Za epidemiologe je preskok skrb vzbujajoč, saj vsak preskok virusa na drugega gostitelja, v tem primeru s ptice na sesalca, pomeni nove priložnosti za pojav mutacij. Mutacije so nevarne, saj bi zaradi njih virus lahko nekoč preskočil na ljudi, pri čemer bi večje kolonije netopirjev služile kot rezervoar virusa za človeka. Prihodnje študije bodo najverjetneje usmerjene v monitoring krvi domačih živali, da bi lahko hitro odkrili preskok virusa na nove gostitelje.

Minuli torek je na Institutu Jožef Stefan potekala konferenca o participaciji javnosti pri zelenem prehodu. Osrednji poudarek konference je bil primanjkljaj ustreznih mehanizmov za participacijo javnosti v energetskih in okoljskih politikah. Trenutno sta v Sloveniji uveljavljena zgolj posvetovanje z javnostjo in referendum, ki za obsežen politični projekt, kakršen je zeleni prehod, po mnenju organizatorja nista primerna. Kot možno rešitev predlagajo tako imenovano deliberacijo. Glede deliberacije kot participatornega mehanizma smo se pogovarjali s programskim koordinatorjem konference Črtom Poglajenom iz Sektorja za lokalno samoupravo pri Ministrstvu za javno upravo, kjer se osredotoča na participacijo v zelenem prehodu.

Izjava 06:40

Glede zelenega prehoda ostaja ključno vprašanje, kako razogljičenje izvesti s čim manjšo škodo za ljudi in gospodarstvo. Danes se namreč v Evropi zaradi ekonomskih pretresov več kot desetina prebivalstva spopada z energijsko revščino in nizko prehransko varnostjo. Zaupanje v evropske politike zelenega prehoda je posledično nizko. Poglajen del rešitve vidi v procesu deliberacije, vendar opozarja na strukturne ovire pri implementaciji. 

Izjava 07:59

Deliberacija je sicer slovenski javnosti in javni upravi skorajda neznana. Poglajen komentira, kako bodo pristopili k postopni implementaciji takega mehanizma.

Izjava 08:46

ZOFFo sta pripravila LukaS in vajenka Maša