Želve zašle na tibetanska travišča
Mnoge selitvene vrste živali pri navigaciji planeta uporabljajo Zemljino magnetno polje. Morske želve glavate karete z magnetnim poljem lahko določijo svojo smer in geografsko lokacijo, ki pa ju zaznavajo z različnima mehanizmoma. Skupina biologov in biologinj je v članku, objavljenem v reviji Journal of Experimental Biology, raziskala povezavo med zaznavanjem geografske lokacije in mineralom magnetitom v specializiranih celicah.
Morske želve uporabljajo magnetno polje Zemlje kot kompas za določanje smeri potovanja. Iz prejšnjih raziskav domnevamo, da njihov notranji kompas temelji na kemično-magnetni zaznavi. Ta sloni na svetlobnem vzburjenju proteina kriptokroma v očesni mrežnici želv. Svetloba iz kriptokroma izbije par elektronov, na elektrona pa nato vpliva Zemljino magnetno polje. Ker magnetno polje ni enako po celotnem obličju planeta, ima vsaka geografska lokacija svoj magnetni odtis, ki si ga želva lahko zapomni v obliki magnetnega zemljevida. Znanstvena skupina je predvidevala, da naj bi želve magnetne koordinate prepoznale s pomočjo mineralov magnetita, ki se poravnajo s silnicami magnetnega polja našega planeta. Svojo hipotezo so preverili v raziskavi.
Raziskovalna skupina je najprej morala želve sploh naučiti magnetnega zemljevida. 16 pravkar izleženih želv vrste glavata kareta so v laboratoriju izpostavili dvema različnima magnetnima odtisoma. Prvi je oponašal polje okoli otokov Turks in Caicos, drugi pa polje v okolici Haitija. Polovico želv so nato dva meseca nagrajevali s hrano zgolj v prvem magnetnemu zapisu, drugo skupino želv pa zgolj v drugem. Iz prejšnjih raziskav je znano, da v pričakovanju hrane morske želve v ujetništvu izvedejo značilno zaporedje gibov, tako imenovan želvji ples. Ko so bile želve izpostavljene naučenemu magnetnemu odtisu, so med hranjenjem zaplesale želvji ples. Raziskovalna skupina je zato sklepala, da so se naučile razlikovati med magnetnima odtisoma obeh otočij.
Raziskovalci in raziskovalke so nato želve izpostavili magnetnemu pulzu in opazovali prisotnost želvjega plesa. Za kratek čas ustvarjen močan magnetni pulz začasno spremeni magnetni dipol kristalov magnetita, ključno pa ne vpliva na kemično-magnetno zaznavanje s pomočjo kriptokroma. Po izpostavitvi pulzom so želve plesale bistveno manj kakor prej, ko so prejele hrano. Iz tega je znanstvena ekipa sklepala, da želve niso več prepoznale naučenega magnetnega polja, v katerem so jih hranili, saj je magnetni pulz zmotil njihov čut za lokacijo. Raziskovalna ekipa je na podlagi tega sklepala, da magnetni zemljevid glavatih karet ne temelji na kemično-magnetnem zaznavanju, pač pa na zaznavanju na podlagi magnetita.
//////////////////////
Biološka pestrost za različne ljudi pomeni različne stvari – še posebej to opazimo po degradiranih zelenicah na naših dvoriščih. Trava pa ne raste samo pred našim pragom, ampak na traviščih povsod po svetu. Gre za ekosisteme, ki so vedno bolj degradirani. Skupina znanstvenikov in znanstvenic je preučevala razliko med degradiranimi in nedegradiranimi travišči. Zanimalo jih je, kako degradacija vpliva na ekosistem, predvsem na različne vrste rastlin in mikroorganizmov. Ugotovili so nekaj nepričakovanega – biološka raznovrstnost mikroorganizmov v tleh travišč je po degradaciji večja, kar je glavno gonilo povrnitve ekosistemskih storitev. Članek z ugotovitvami so objavili v reviji Nature Plants.
Če ekosistem služi več različnim namenom za svoje prebivalce, zanj pravimo, da opravlja mnoge ekološke storitve. Ekosistem si lahko predstavljamo kot občino s šolo, trgovino, celo športno dvorano. Podobno ima tudi travnik nabor ekoloških funkcij. Nudi hrano in zavetje za živali, stabilizira tla, ki hranijo rastline in mikroorganizme, pripomore k razvoju različnih skupnosti znotraj vrst in med njimi. Ekosistemske storitve torej predstavljajo, kako aktivno je okolje – ekosistemi z več storitvami imajo tudi več možnosti za obstoj. Največja grožnja za prebivalce ekosistemov danes je degradacija zaradi človekovih posegov – denimo krčenje stepe, ki lahko vodi v širjenje puščav.
V sklopu raziskave je skupina preučevala pasove travišč na tibetanski stepi, kjer poteka postopna degradacija. Vzeli so vzorce tal in rastlinja na 44 različnih mestih po tibetanskih alpskih planinah in močvirjih. Območje vzorčene stepe se je razprostiralo po 2600 kilometrov dolgem pasu, kar predstavlja razdaljo od Madrida do Kijeva. Za potrebe primerjave so vzeli vzorec iz vsake strani – degradirane in nedegradirane. S sekvenciranjem so nato določili vrste rastlin, bakterij, gliv in protistov, ki prebivajo na stepskih travnikih. Ker so zmerno degradirani ekosistemi zmožni postopne povrnitve ekoloških storitev, jih je zanimalo, ali poteka regeneracija na račun rastlin ali mikroorganizmov.
Znanstvena ekipa je na zmerno degradiranih območjih v nasprotju s pričakovanji opazila povečanje števila različnih vrst rastlin in mikroorganizmov. Opaženo povečanje števila rastlinskih vrst je predvsem zaradi mnogih vrst plevela, ki pa ne prispevajo dosti ekosistemskih storitev. Ugotovili so, da v nedegradiranih stepah storitve nudi predvsem rastlinstvo; rastline proizvajajo cvetni prah za opraševalce, živalim nudijo hrano in zatočišče, tlom pa kompaktnost, da jih ne odnese veter. Ko prekomerna paša, agrarno kmetijstvo, okoljske spremembe in urbanizacija stepe degradirajo, vlogo nosilca ekosistema prevzamejo mikroorganizmi.
Tovrsten prenos nosilca ekosistema je zgolj začasen. Cilj regeneracije je, da se glavni položaj nosilca vrne nazaj na rastline in da se povrnejo začetne funkcije, saj ima nedegradirano travišče več ekosistemskih storitev kot degradirano. Skupina sicer ni preučevala zelo degradiranih področij. Razmišljajo, da se ob nadaljnji degradaciji celoten sistem lahko sesede. Višja biodiverziteta v tleh zmerno degradiranih tibetanskih step je le en košček v mozaiku pri reševanju travišč po vsem svetu. Za preprečevanje krčenja step, savan, prerij in pamp je potrebnih še nekaj novih raziskav in konkretnih rešitev. Vsekakor pa nam daje novo upanje, da biološka raznovrstnost mikroorganizmov v tleh travišč po zmerni degradaciji lahko ohranja in tudi povrne večnamensko vlogo ekosistema.
Želvam zavida vajenec Vid, s travami pa je v vetru šelestela vajenka Viktorija.
Dodaj komentar
Komentiraj