... Odkritje prve molekule RNK, ki je zmožna samopodvojevanja ...

... Prehranjevalne verige v karibskih koralnih grebenih se krajšajo ...

... Žuželke predstavljajo možen vektor prenosa farmacevtskih sredstev v okolju ...

... V pljučnem tkivu iz 18. stoletja sekvencirali najstarejši genom RNK virusa ...

Znanstvenice in znanstveniki z Univerze v Cambridgeu so odkrili molekulo RNK, ki lahko katalizira lastno podvajanje. Katalizira dva ključna procesa v postopku podvajanja genetskega materiala: sintezo komplementarne verige in kopije izhodiščnega zaporedja RNK, vendar ne naenkrat. Za podvajanje so potrebni tudi ekstremni pogoji – bazična vodna raztopina blizu temperature zmrzišča. Bazičnost in nizka temperatura sta nujna pogoja, da je lahko molekula hkrati v zvitem stanju, ki deluje kot katalizator, in v razvitem stanju, ki deluje kot predloga za podvajanje. Molekula se je ob izpolnjenih pogojih podvajala s približno 95-odstotno natančnostjo. Prav tako je bil izkoristek izredno majhen, saj je v 72 dneh nastalo le 0,2 odstotka možne količine produkta. Odkritje predstavlja podporo hipotezi o svetu RNK, ki pravi, da so molekule RNK podlaga za nastanek življenja, saj lahko delujejo tako kot nosilci biološke informacije kot tudi katalizatorji biokemijskih reakcij.

Prehranjevalne verige v koralnih grebenih ob obalah Paname in Dominikanske republike postajajo vse krajše. Raziskava, objavljena v reviji Nature, je analizirala količine različnih dušikovih izotopov v okoli 7000 let starih fosilih rib. Rezultati kažejo na 60- do 70-odstotno zmanjšanje števila členov prehranjevalnih verig v primerjavi s prazgodovinskim obdobjem. To pomeni manjšo specializacijo rib pri prehranjevanju – več vrst rib, ki so se v preteklosti prehranjevale vsaka na svoj način, je sedaj odvisnih od iste hrane. Raziskava za razliko od dosedanjih ugotovitev te spremembe opaža v načinu prehranjevanja vseh opazovanih vrst. Prebivalci koralnih grebenov so tako odvisni od vse manjšega števila vrst na začetkih prehranjevalnih verig. Posledično so manj odporni na morebitne spremembe, denimo na višanje temperature vode, pomanjkanje hranil in preobsežen ribolov. 

Začetek februarja se je skupina 18 norveških raziskovalnih inštitucij povezala v desetletni projekt Arctic Ocean 2050, ki bo vključeval celostno proučevanje arktične regije. Projekt daje glavni poudarek na vplive globalnega segrevanja, predvsem na poletni arktični led, ki naj bi do leta 2050 že v celoti izginil. Izginjanje polarnega ledu je eden od glavnih razlogov, da bo širši projekt Mednarodno polarno leto, katerega del je tudi Arctic Ocean 2050 [árktik óušn], v svoji peti izdaji potekal že v letih 2032 in 2033 namesto ob polovici stoletja, kot je običajno. Cilj projekta je holistično razumevanje Arktičnega oceana, torej kot povezane celote okolja, družbe, gospodarstva in mednarodnega znanstvenega sodelovanja pri proučevanju polarnih regij. Slednje se v zadnjih letih krha, predvsem zaradi nenaklonjenosti Združenih držav Amerike za reševanje podnebne krize in ruske invazije v Ukrajini, ki onemogoča mednarodno sodelovanje pri proučevanju emisij metana iz sibirskega permafrosta. 

Nekatere žuželke lahko predstavljajo prenašalce zdravilnih učinkovin iz vodnih v kopenske ekosisteme. S tem omogočajo širjenje potencialno toksičnih snovi v nova okolja. Kemikalije, kot so antibiotiki, antidepresivi in protibolečinska sredstva, se najprej akumulirajo v nekaterih krilatih vodnih žuželkah, denimo enodnevnicah in mladoletnicah, na kopno pa jih prenesejo njihovi plenilci – ptice ali netopirji. Študija, objavljena v reviji Environmental Science & Technology [invajronmêntl sájns end tehnôlodži] ugotavlja, da se koncentracije zdravilnih učinkovin močno razlikujejo glede na vrsto žuželk, razvojni stadij in čas izpostavljenosti. Poleg akumulacije v žuželkah velik problem predstavlja tudi bioamplifikacija, torej povečevanje koncentracije kemikalije vzdolž prehranjevalne verige. V predhodnih študijah so ocenili, da lahko količine akumuliranih kemikalij v plenilcih dosežejo tudi polovico doze, ki bi imela farmakološki učinek na človeka, vendar njihov dolgotrajni vpliv na živali še ni poznan.

Znanstvenice in znanstveniki so iz preparata človeških pljuč sekvencirali najstarejši genom RNK virusa do sedaj. Sekvenco genoma rinovirusa A so raziskovalke in raziskovalci uspešno pridobili iz vzorcev tkiv iz 18. stoletja, fiksiranih v alkoholu. Virusi, katerih genom je sestavljen iz RNK namesto DNK, predstavljajo pomemben del za človeka nevarnih patogenih organizmov. Njihovo proučevanje otežuje predvsem nizka stabilnost molekule RNK, ki se običajno ohrani le v posušenih vzorcih ali v permafrostu. Poznavanje sekvence genomov rinovirusov izpred več kot 250 let bi omogočilo boljše razumevanje evolucije rinovirusov in proučevanje človeških bolezni skozi zgodovino. Iz primerjave te zgodovinske sekvence z modernimi sekvencami genomov so sklepali, da je skupni prednik vseh rinovirusov A starejši od predhodne ocene, ki ga je uvrščala v srednji vek. 

Skupina okoljevarstvenih organizacij je na otok Floreana v Galapáškem otočju ponovno naselila orjaške želve. Na tem otoku je floreánska podvrsta galapáške orjaške želve izumrla v 19. stoletju, prejšnji teden pa so sodelujoče organizacije v projektu Floreana restoration project na otok vrnile 156 mladih želv. Želve so skušali vzrediti tako, da bi bile genetsko čim bolj podobne osebkom, ki so na otoku živeli pred 200 leti. Za vzrejo so zato uporabili orjaške želve iz bližnjega otoka Isabela, saj so v predhodnih študijah določili, da so potomke prvotno naseljenih želv s Floreane. Naselitev orjaških želv je samo majhen del projekta za obnavljanje ekosistemov na otoku Floreana. Te želve namreč predstavljajo ključne raznašalce semen, vplivajo pa tudi na vegetacijo in s tem na mikrookolje drugih živalskih vrst. V okviru projekta bodo v prihodnosti na otok ponovno naselili tudi izgubljene vrste kač in ptic.

Prepisovanje RNK je opravil vajenec Nejc. Regulacijo transkripcije je nadzorovala Boža.