Krompir je malo zašvical
... Zakaj je kasava pri spopadanju z vročinskim stresom bolj uspešna kot krompir...
... Mar encimi toksoplazme res vplivajo na vedênje podgan? ...
Globalno segrevanje nam ga je spet zakuhalo – zaradi vročine bomo nekoč morda ob krompir. Ker nočemo še ene velike irske krompirjeve lakote, ne moremo pustiti, da se listi krompirja kar povesijo od vročine. Ena rešitev za ta problem bi lahko bile nove sorte krompirja, tolerantne na vročino. Skupina kitajskih znanstvenikov z Univerze v Hainanu je v reviji Tropical Plants objavila članek, kjer so primerjali izražanje genov krompirja in kasave v ekstremni vročini ter njune posledične hormonske odzive.
Kasava oziroma manioka je tropska gomoljnica, ki je bolje prilagojena na visoke temperature kot krompir. Optimalna temperatura za rast kasave se giblje med 27 in 35 °C, pri krompirju pa med pičlih 18 in 22 °C, odvisno od sorte. Večstoletno dobro sodelovanje med kmetom in kasavo v tropih pomeni, da je kasava evolucijsko prilagojena tropskemu podnebju, v katerem uspeva. Znanstveno skupino je zanimalo, kaj pomeni, da je neka rastlina dobro prilagojena na visoke temperature in toplotni stres. S preučevanjem razlik med obema rastlinama so želeli razumeti, kateri vzorci izražanja genov in kakšen hormonski odziv se pojavi v bolj uspešni kasavi.
Testirali so po dve sorti krompirja in kasave; pri obeh vrstah so testirali po eno sorto, ki ni znana po toleranci na vročino, in drugo, ki je. Rastline so v rastlinjaku za tri dni izpostavili vročinskemu valu. Rastline krompirja so izpostavili 40 °C, rastline kasave pa 45 °C. Kontrolne rastline niso bile izpostavljene vročini, so pa dobile enako količino vode. Za analizo akumulacije hormonov rastlin in za analizo izražanja genov po izpostavljenosti vročini so morali liste vzorčiti v določenih časovnih intervalih.
Raziskovalke in raziskovalci so v članku popisali dve različni strategiji za spopadanje z vročinskim stresom, kjer je kasava bolj uspešna. Opazili so namreč, da se regulacija genov med krompirjem in kasavo precej razlikuje. Kasava vklopi gene za ohranjanje pravilno zvitih proteinov, medtem ko ostanejo pri krompirju ti geni izklopljeni. Krompir svoj fokus usmeri na energijsko bolj potratno popravljanje temperaturne škode, kasavi pa teh genov ni treba vklapljati. Poleg tega so raziskovalke in raziskovalci dognali, da se pri kasavi ob veliki vročinski obremenjenosti sprostijo rastlinski hormoni brasinolidi, ki jih pri krompirju sploh niso zaznali. To nakazuje na potencialno pomembno vlogo brasinolidov v odzivu kasave na vročino in odpira prostor za nadaljnje raziskave.
Krompir bo očitno prisiljen v koristnejše prilagoditve na vročino in tako mu moramo pomagati, če še naprej želimo uživati v pomfriju in knedlih. Prilagoditi pa se bomo morali tudi mi, zato bomo z veseljem poskusili tudi kako dobroto, narejeno iz drugih gomoljnic, kot so kasava, sladki krompir, taro in jam.
//////////////////////////////////////////////////
Navaden prehlad? Pha, delo amaterjev! Bi nedvomno vzkliknila Toxoplasma gondii – parazit, ki pri podganah ne povzroči samo prehladu podobnih simptomov, temveč lahko popolnoma spremeni njihovo vedênje. Angleška znanstvena skupina je v članku, objavljenem v reviji Nature Communications, raziskala, kako različne količine encima TgTH vplivajo na vedênje podgan.
Toxoplasma gondii je protist, ki za spolno razmnoževanje nujno potrebuje gostiteljsko mačko, nespolno pa se lahko namnoži v najrazličnejših vmesnih gostiteljih, najpogosteje v podganah. Da bi mačke lažje ujele okužene podgane, toksoplazma povozi podganji strah. Njihovo vedênje najverjetneje spremeni tako, da vpliva na sintezo dopamina v podganjih možganih. Pomemben encim za sintezo dopamina pri sesalcih je tirozin hidroksilaza, zelo podoben encim, imenovan TgTH, pa v cistah v možganih sintetizira tudi toksoplazma. TgTH deluje podobno kot encim sesalcev in pospeši pretvorbo tirozina v dopamin, s čimer poveča njegovo koncentracijo, kar vpliva na vedênje okuženih podgan. Nekatere dosedanje raziskave niso našle močne povezave med količino encima TgTH, povišanjem količine dopamina v podgani in spremembo vedênja, zato je bil cilj raziskovalne skupine to povezavo še podrobneje raziskati.
Za začetek so raziskovalci in raziskovalke pripravili tri modificirane seve toksoplazme. Prvi parazitski sev sploh ni sintetiziral TgTH, drugi ga je sintetiziral malce več, tretji pa največ. Skupno 85 podgan so nato bodisi pustili neokužene bodisi so jih okužili z naravno različico toksoplazme ali pa z enim od treh modificiranih sevov z različnimi stopnjami izraženega encima TgTH. Šest mesecev po okužbi so vsako podgano posebej postavili v kletko z različnimi vzorci urina v vsakem kotu. Dodali so mačji urin, zajčji urin, urin podgane in vodo. Gibanje podgan po kletki so spremljale posebne avtomatizirane kamere.
Raziskovalna skupina je ugotovila, da večja kot je bila količina encima TgTH pri toksoplazmi, dalj časa so se okužene podgane zadrževale v delu kletke z vonjem po mačjem urinu. Prav tako so se tam premikale počasneje in prehodile večjo razdaljo, kar bi v naravi povečalo izpostavljenost podgane mački. Upoštevajoč samó rezultate modificiranih sevov, vidimo, da je vedênje podgan povezano s količino encima TgTH. Ker na spremembo vedênja vplivajo količine dopamina, znanstvena skupina predlaga, da ravno TgTH vpliva na povečano proizvodnjo dopamina v okuženih možganih. Vendarle bi bilo to povezavo treba natančneje preiskati – največ vpliva na vedênje podgan je imela namreč v naravi prisotna različica toksoplazme. Iz tega lahko sklepamo, da je sprememba vedênja podgan verjetno kompleksna mešanica različnih procesov, med katerimi je najverjetneje tudi povečanje količine dopamina zaradi TgTH.
S krompirjem si je jezik opekla vajenka Viktorija. Urin pa odbija vajenca Vida.
Dodaj komentar
Komentiraj