Bog ne daj, da bi kdo podkupoval delavce
Razvlečena zgodba o obveznem izplačilu zimskega regresa oziroma tako imenovane »božičnice« je dobila še eno mizerno, bedasto poglavje, ko je skupina tako imenovanih »podjetnikov«, sodrge najbolj podle vrste, na ustavno sodišče vložila zahtevo za ustavno presojo.
O sami zahtevi ni vredno govoriti, niti ni vredno špekulirati o možnih posledicah uspeha ali neuspeha ustavne presoje. Velja povedati, da so se za to odločili kapitalisti sami, potem ko je glavni organ za kolaboracijo s kapitalom, državni svet, odločil, da ne bo poskušal zadržati božičnice. Tako skupini devetih podjetij ni ostalo drugega, kot da na lastno pest in s pomočjo Gospodarske zbornice Slovenije zahtevo vložijo na ustavno sodišče.
Ugovori kapitala so stari, slišati jih je bilo že večkrat od sprejema zakona prejšnji mesec. Od tega, da si uboga podjetjeca ne bodo mogla privoščiti nevzdržnega stroška zimskega regresa, do prikritih groženj, da bo obvezno izplačilo božičnice privedlo do civilizacijskega kolapsa Slovenije, ko bo celotna ekonomija zastala, ker bodo delavci dobili na račun še eno plačo. Kot vsi vemo, je namreč usoda vsega denarja, ki ga dobi delavka, to, da ga kot veverica zakoplje v zemljo, kjer strohni in s tem izstopi iz ekonomije. Ljudje z božičnicami ne bodo kupovali daril, hrane, oblačil, bencina, z njo ne bodo plačevali računov, temveč bo ves denar šel za prižiganje debelih kubanskih cigar, ki jih vsi delavci dobijo od podlih sindikatov, mrzkih agitatorjev in nasprotnikov pravic ubogih delodajalcev in podjetnikov. Ekonomija namreč ni konstanten cikel porabe in proizvodnje dobrin in uslug, temveč je predvsem skoncentrirana v vsakoletnem povečevanju marž podjetij.
Govora je tudi o visokih stroških za manjša podjetja, ki jih predstavlja božičnica, kar je izjemno nepošteno. Saj vsi vemo, da se, če gre za majhno podjetje, odnos med delodajalcem in delavcem bistveno spremeni iz odnosa, ki je nasprotovalen in izkoriščevalski, v odnos, ki je prijateljski, celo družinski. V majhnem podjetju so zaposleni družina in družina vsekakor ne more imeti izkoriščevalskih odnosov. Nadvse nepošteno je, da se od malih, ubogih podjetij pričakuje, da bi bili obvezani zaposlenim plačati kakršenkoli dodaten regres. Podjetjeca lahko namreč ustvarjajo profit in zagotavljajo rast zgolj, če so delavci v teh podjetjih še naprej plačani manj kot vsi ostali, do česar je podjetnik seveda upravičen, saj njihov odnos vendar ni izkoriščevalski. Lastnik kapitala ni lastnik kapitala, če je kapital majhen.
Hkrati moramo izkazati določeno mero simpatije do še enega argumenta kapitalistov – tega, da gre za precej nenaden strošek. Zakon je bil namreč sprejet prejšnji mesec, rok plačila božičnice pa je ta četrtek. Uboga podjetja tako lahko pričakujejo znatno povečanje stroškov ravno ob koncu leta. Ubogim podjetjem moramo kot redni plačevalci stroškov kurjave v zimskem času izkazati simpatijo, tudi ona se namreč soočajo z znatno višjimi izdatki proti koncu leta. Sebično delavstvo pa si po novem lahko stroške ogrevanja zmanjša s kurjenjem kupov bankovcev, ki jim jih tako nepravično dodeljuje država. Podjetja res trpijo v meri, ki je ubogi delavski raji enostavno nepoznana.
Božičnica je, če ostanemo socialdemokratsko kapitalistični, z ekonomskega vidika pozitivna. Dodatne dohodke si lahko obetajo predvsem trgovci ter razne turistične in gostinske dejavnosti, ki predstavljajo znaten del celotne slovenske ekonomije. Poleg tega olajša delavcem plačilo osnovnih stvari, kot so najemnina, stanovanjski in pa potni stroški. Gre za močno prokapitalističen ukrep, ki je namenjen predvsem spodbujanju potrošnje, in regres, ki ga dobi delavka, bo na koncu dneva končal nazaj v žepih kapitala. Pozitivni vplivi na delavstvo, olajšanje stresnega in dragega prazničnega obdobja, so enostavno rečeno oblika podkupnine s strani vlade. Tej je v interesu predvsem ohranitev kapitalistične ureditve, kar najlažje doseže s programom taktičnih popuščanj na določenih predelih delavske zakonodaje ter enostavnim podkupovanjem delavstva. Ne gre za strašno prodelavski ukrep, gre za kupovanje glasov in pomirjanje nezadovoljnih delavcev z na videz velikodušno gesto, medtem ko vlada rade volje podpira rahljanje delavskih pravic na ravni celotne Evropske unije ter tudi na ravni same Slovenije, na primer z uvedbo nove pokojninske reforme.
Če že govorimo o podkupovanju različnih skupin v Sloveniji, lahko omenimo še, da gre precej več podkupnin kapitalistom, tako imenovanim »podjetnikom«, kot jih gre delavstvu. Od raznoraznih subvencij za »mlade podjetnike«, do davčnih olajšav, gledanja čez prste glede praks zaposlovanja, obstoja celotnega sistema agencijskega in študentskega dela, rabe šolskega sistema za de facto »outsourcing« izobraževanja, ki bi ga morala izvajati podjetja sama, in tako dalje. Toda takih vrst podkupnin razni mednarodni števci gospodarskega uspeha ne registrirajo kot negativnih, temveč jih imajo za merilo »prijaznosti gospodarstvu«. Podkupovati kapital je pričakovano, zaželeno, celo hvalevredno. Podkupovati delavstvo pa je podlo, nepošteno in ignoriranje »socialnega dialoga«, saj je vloga države predvsem vloga poveličane gospodarske zbornice, kjer lahko razni kapitalisti koordinirajo izkoriščanje delavstva.
Pri vsem tem pa vlada seveda dobiva pomoč od svojega najbolj zanesljivega podpornika in občasnega sovražnika po nuji, Evropske unije. Po sprejetju zakona se je brž oglasil Bruselj, rekoč, da je Slovenija v nevarnosti tega, da bo presegla evropsko omejitev državnih izdatkov. S tem se je vladi ponudila zlata priložnost, da si za svojo podkupnino delavstvu pridobi še podobo borca proti kruti tiraniji Evropske unije, ki od nje zahteva zatiranje delavcev, čemur pa seveda ne bo podlegla. Finančni minister Klemen Boštjančič je brž začel govoriti, da gre zgolj za majhno prekoračenje omejitve, ter da so jo druge države že tako ali tako bolj prekoračile. Tako so lahko pomirjeni še predstavniki evroskeptične leve struje, saj se naša vrla vlada ne zoperstavlja zgolj pohlepu domačega kapitala, temveč tudi evropskega kapitala, katerega interese zastopa EU. Hkrati pa seveda vlada podpira načrte EU o rahljanju zaščite delavstva. To je problem, ki bo bolj dolgoročno vplival na delavstvo, to pa ima bolj aktualne probleme, pri katerih pomaga obvezen zimski regres.
Kaj torej lahko iz zgodbe o zimskem regresu potegnemo kot ključen nauk, kar še ni znano? Evropska unija je prokapitalističen organ, ki nasprotuje dajanju denarja delavcem, kar seveda ni nič novega. Slovensko gospodarstvo bo navkljub strošku zimskega regresa profitiralo zaradi povečane potrošnje, ki jo ta omogoča v obdobju prazničnega zapravljanja. Vlada bo lahko svojo podkupnino delavstvu izkoriščala za zbiranje podpore na naslednjih volitvah. Slovenski kapitalisti se cmizdrijo, ker morajo del dohodkov, ki jih tako ali tako dobijo od izkoriščanja delavcev, njim tudi nameniti, čeprav si bodo s tem dejanjem lažje zagotovili, da jih bodo lahko še naprej marljivo izkoriščali. Delavci, ki so upravičeni do zimskega regresa, pa bodo imeli decembra malo več denarja v žepu.
Bistvenega se ne bo spremenilo nič. Ne gre za ukrep, ki okrepi delavstvo, zgolj ukrep, ki malo zakrpa luknjo v žepu in olajša napor prazničnega obdobja, kot pritiče podkupnini. Po drugi strani pa je obvezna božičnica morda zgolj podkupnina, ampak če že nič drugega, je vsaj lepo, da se vsaj malo podkupuje tudi delavstvo.
Dodaj komentar
Komentiraj