Univerzitetne vojaške baze
Slovenske univerze so se v preteklih dveh letih že večkrat morale odzvati na informacije glede svojega sodelovanja z izraelskimi institucijami. Takšno sodelovanje so namreč že od vsega začetka rade zamolčale. Univerza v Ljubljani je tako v izjavi za javnost ob zasedbi predavalnice na Fakulteti za družbene vede maja lani prikladno pozabila omeniti sodelovanje Fakultete za strojništvo z izraelskim inštitutom Technion v okviru projekta SEAMAC. Tega je omenila šele osem dni po svoji prvotni objavi, potem ko smo njeno sodelovanje z omenjenim inštitutom razkrili na Radiu Študent.
Senat Univerze v Ljubljani je po koncu zasedbe na dopisni seji sicer sprejel ohlapne smernice sklepanja novih projektov z izraelskimi institucijami. V takrat sprejetem sklepu tako piše, da bo univerza pri morebitnih prijavah novih mednarodnih projektov pred vstopom v konzorcij, v katerem bi sodelovala izraelska ustanova, preverila takšno prijavo projekta v luči morebitne povezanosti z vojaškimi strukturami ali zaznane podpore nasilju in k takšnemu projektu ne bo pristopila. Da vse nove projekte preverjajo z vidika sodelovanja z izraelskimi institucijami, so večkrat poudarili tudi v kasnejših izjavah.
Potem ko so zaradi obtožb širše javnosti ter posebne poročevalke Združenih narodov za zasedena palestinska območja Francesce Albanese in zaposlenih na univerzi celo leto podajali izjave za javnost, so na Univerzi v Ljubljani avgusta letos sprejeli ostrejše sklepe glede sodelovanja z Izraelom. Z njimi se je Univerza v Ljubljani odpovedala novim sodelovanjem z izraelskimi institucijami ter Evropsko unijo pozvala k izključitvi izraelskih institucij iz evropskih raziskovalnih in razvojnih programov.
Druge slovenske univerze medtem zaradi manjšega pritiska podobnih sklepov niso sprejele. Medtem ko se je na avgustovski rektorski konferenci k ukrepom po vzoru ljubljanske univerze vsaj načelno zavezala rektorica Univerze na Primorskem Klavdija Kutnar, pa rektor Univerze v Mariboru Zdravko Kačič podobnih obljub ni želel dajati.
Takrat je rektor mariborske univerze le omenil, da z Izraelom nimajo neposrednega sodelovanja. Za dodatna pojasnila pa je medije napotil, naj univerzi posredujejo pisna vprašanja, a morebitnih odgovorov, ki so jih posredovali medijem, na spletu ni zaslediti. Tudi v odgovoru na naša vprašanja glede uradnih stališč univerze do prekinitve sodelovanja z izraelskimi institucijami so se neposrednemu opredeljevanju izognili. Zapisali so, da, citiramo: »Univerza v Mariboru deluje v skladu z veljavno zakonodajo Republike Slovenije, načeli Evropske unije in določili razpisov, v okviru katerih sodeluje. Univerza pri tem vedno zasleduje izključno znanstveno-raziskovalne in izobraževalne cilje, pri katerih spoštuje akademsko integriteto in človekove pravice,« konec citata. Iz odgovorov univerze je mogoče sklepati tudi, da projektov sami podrobno ne preverjajo. V odgovoru na naše vprašanje glede preverjanja projektnih partnerjev so namreč zapisali, da, citiramo: »preverjanje skladnosti partnerjev in njihovega lastništva poteka v okviru uradnih postopkov Evropske komisije in nacionalnih organov,« konec citata.
Toda tako ljubljanska kot mariborska univerza sta spregledali sodelovanje z vojaško industrijo genocidnega režima v Izraelu prav pri dveh vojaških projektih, kjer se zdi, da bi morali biti na morebitna sodelovanja najbolj pozorni.
Gre za projekta INDY in SENTINEL, ki jih financira Evropski obrambni sklad, bolje poznan pod angleško kratico EDF. Že po financerju lahko sklepamo, da gre za izrazito vojaška projekta. Oba sta bila v javnosti sicer opevana kot velik uspeh in primer dobre prakse slovenske vojaške industrije, saj ju koordinira mariborski grozd zelenih tehnologij TECES. Organizacijski strukturi grozda bomo v nadaljevanju oddaje še namenili nekaj besed. Poleg koordinatorja so na obeh projektih sodelovale tudi ljubljanski Fakulteta za strojništvo in Fakulteta za elektrotehniko ter mariborska Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko. Toda preden se posvetimo posameznim projektnim partnerjem, je vredno preveriti, kaj so naši raziskovalci na projektih sploh delali in koliko denarja so dobili za svoje vojaške raziskave.
Projekt za energetsko učinkovite samooskrbne premestljive vojaške baze, krajše INDY, je potekal med decembrom 2022 in januarjem 2025 ter se ukvarjal z ozelenitvijo premestljivih vojaških baz. To je bil pilotni projekt na tem področju, saj se je ukvarjal s pripravo priporočil in strateških smernic za obdobje med letoma 2030 in 2050. Smernice bi omogočale razvoj in kasnejše zmanjšanje rabe fosilnih goriv v premestljivih vojaških bazah za 40 odstotkov do leta 2030 in 100-odstotno neodvisnost od fosilnih goriv do leta 2050.
Po podatkih, ki jih najdemo na portalu financiranja in razpisov projektov Evropske unije, je bil projekt INDY vreden nekaj več kot 14 milijonov evrov in je v celoti financiran iz Evropskega obrambnega sklada. TECES je kot koordinator projekta prejel nekaj več kot milijon evrov. Ljubljanska univerza je iz sklada prejela 550 tisoč evrov, mariborska pa 450 tisoč. Od slovenskih podjetij je kot partner sodeloval še Kolektor Setup, ki je registriran kot podjetje za storitve energetskega upravljanja in je prejelo podoben znesek kot univerzi. Kot dobavitelja sta sodelovali še slovenski podjetji Domel in ZAG.
Raziskovalci so bili pri pripravi smernic za okolju prijazne vojaške baze očitno uspešni, saj so s prvim novembrom letos pod koordinatorstvom mariborskega TECES-a zagnali nov, še večji projekt SENTINEL. Projekt v vrednosti skoraj 57 milijonov evrov je večinsko financiran iz Evropskega obrambnega sklada, in sicer bo iz sklada prejel največ 40 milijonov evrov. Namen projekta SENTINEL je razvoj naprednih energetskih rešitev za povečanje operativne učinkovitosti, odpornosti in taktične avtonomije vojaških baz. Gre torej za vsebinsko nadaljevanje projekta INDY, kar nakazuje tudi veliko število partneric, ki so ali bodo sodelovale na obeh projektih.
Poleg omenjenih fakultet v projektu sodelujejo še tri slovenska podjetja, Robotina, Smartis in OneDrone. Točnih informacij o razdelitvi sredstev nam na straneh evropskih institucij sicer ni uspelo pridobiti. Prav tako nam razreza delitve sredstev niso posredovali z grozda TECES, kamor smo naslovili novinarsko vprašanje.
Pri izbiri projektnih partnerjev se pri TECES-u niso omejili le na domače okolje. V projektih INDY in SENTINEL, ki bi ju lahko označili za greenwashing vojaških baz, so z obema univerzama sodelovali in še sodelujejo številni tuji projektni partnerji, ki imajo na različne načine korist od kolaboracije s sionističnim režimom.
Primer tega je italijanska multinacionalka Leonardo, ki se ukvarja z letalstvom, informacijsko varnostjo in orožarstvom. Posebna poročevalka Združenih narodov Albanese jo v poročilu Od ekonomije okupacije do ekonomije genocida izpostavlja kot eno od podjetij, ki preko mednarodnih partnerstev Izraelu zagotavlja orožje in tehnično podporo, s čimer omogoča izvajanje genocida nad Palestinci v Gazi. V lasti skupine Leonardo je tudi podjetje RADA Electronic Industries, ki skupaj z Israel Aerospace Industries ter podjetjema Elbit in Caterpillar izraelski vojski dobavlja opremo za rušenje palestinskih domov.
Drugi večji projektni partner je največji nemški proizvajalec orožja Rheinmetall, ki Izraelu dobavlja tankovske granate. Novembra 2023 je nemška vlada podjetju odobrila izvoz 10 tisoč kosov 120-milimetrskega tankovskega streliva v Izrael. V sodelovanju z britanskim podjetjem BAE systems Rheinmetall proizvaja havbice M109, ki jih Izrael uporablja za obstreljevanje gosto poseljenih območij v Gazi. Organizacija Amnesty International je že oktobra 2023 poročala, da Izrael te havbice uporablja za obstreljevanje civilistov z belim fosforjem, kar je glede na Konvencijo Združenih narodov o določenem konvencionalnem orožju prepovedano.
Španski center za mirovne študije v poročilu o orožarskih povezavah med Španijo in Izraelom po oktobru 2023 podpore genocida obtožuje tudi podjetje Indra, še enega projektnega partnerja v projektih INDY in SENTINEL. Indra sodeluje pri dobavi izraelske vojaške tehnologije v Španijo, leta 2022 pa je izraelske avtoceste opremila s tehnologijo za dinamične cestnine, ki deluje na podlagi umetne inteligence. Med projektnimi partnerji je tudi nemška raziskovalna organizacija Fraunhofer-Gesellschaft, ki se ukvarja z uporabnimi raziskavami predvsem v inženirstvu in je marca letos z Izraelsko agencijo za inovacije podpisala skupno deklaracijo za spodbujanje tehnoloških inovacij. Izraelska agencija za inovacije je hčerinska ustanova izraelskega ministrstva za znanost in tehnologijo.
V projektu SENTINEL pa deluje še več podjetij, ki sodelujejo tudi z izraelskimi oblastmi. Prvo izmed njih je francosko podjetje Thales. Francoski portal Disclose je marca letos poročal, da je Thales med letoma 2018 in 2023 izraelskim genocidnim silam prodal elektronske komponente in komunikacijske sisteme za drone v vrednosti dveh milijonov evrov. Disclose predvideva, da so bili droni kasneje uporabljeni v genocidu v Gazi. Naslednje je nemško podjetje Vincorion, ki razvija sisteme za napajanje in pogon, predvsem za, kot trdijo, varnostno in obrambno uporabo. Vincorion je dolgoletni dobavitelj generatorjev za izraelska vojaška vozila, med drugim tudi za najtežja oklepna vozila na svetu, izraelske tanke Merkava. Proti projektnemu partnerju Motor Oil iz Grčije pa je septembra 2024 štirinajst grških sindikatov organiziralo proteste, saj podjetje dobavlja gorivo tako izraelski vojski kot Nato paktu.
Do zdaj naštetim ustanovam in podjetjem je skupno to, da z izraelsko državo ter njeno vojsko v genocidu sodelujejo preko pogodb in sporazumov. Poleg tega pri obeh projektih kot partner sodeluje tudi podjetje Intracom Defense. Podjetje je vodilno grško podjetje za elektroniko, komunikacije in hibridne energetske sisteme na obrambnem in varnostnem področju. Intracom Defense lahko brez težav opredelimo kot podjetje v izraelski državni lasti. Firma, ki ima sicer sedež v Grčiji, je namreč od leta 2023 v večinski lasti korporacije Israel Aerospace Industries, krajše IAI, katere lastnik je izraelska vlada, velja pa za drugo največje izraelsko orožarsko podjetje. Je glavni proizvajalec izraelskih letalskih in vesoljskih sistemov, seveda tudi za vojaške namene. Iz letnega finančnega poročila podjetja Intracom Defense s konca lanskega leta je jasno razvidno, da ima IAI v lasti 94,55 odstotka vseh delnic podjetja. Poudariti je treba, da je IAI nakup večinskega deleža v Intracom Defense opravil v času trajanja projekta INDY.
Israel Aerospace Industries nedvomno igra pomembno vlogo pri izvrševanju genocida v Gazi, kar priznavajo tudi sami. Direktor IAI Boaz Levi se je namreč novembra 2023 delničarjem hvalil, da so njihovi droni Heron odigrali ključno vlogo pri bombardiranju Gaze. IAI izraelski vojski dobavlja tudi vojaška vozila Zibar. Francesca Albanese je v že omenjenem poročilu IAI skupaj s podjetjem Elbit označila za ključna domača dobavitelja orožja izraelski vojski. IAI je med glavnimi dobičkarji zaradi genocida v Gazi, saj so bili dobički podjetja leta 2024 za 55 odstotkov višji kot leto prej. Albanese ugotavlja tudi, da podjetje skrbi za krepitev izraelskih vojaških povezav z drugimi državami preko izvoza orožja in skupnega razvoja vojaške tehnologije. Med slednje lahko štejemo tudi projekte, kot sta INDY in SENTINEL.
Glede na lastniško strukturo podjetja Intracom Defense, lahko sklepamo, da je prenos na projektih pridobljenega znanja do članov izraelske vojaške industrije precej verjeten. Uredbe Evropskega obrambnega sklada naj bi to preprečevale, toda kot bomo spoznali v nadaljevanju, tega zaradi lukenj v teh uredbah ne moremo izključiti.
Spomnimo, da so univerze pri zagovarjanju stališča, da dokončajo projekte, v katerih sodelujejo z Izraelom, zatrjevale, da ti projekti zaradi svoje raziskovalne narave ne morejo podpirati genocida v Gazi. Zato nas je v luči prej omenjenih dejstev zanimalo, kako je lahko do sodelovanja s podjetjem v lasti izraelske vojaške industrije sploh prišlo. Na Univerzo v Ljubljani, Univerzo v Mariboru in njune članice, ki so vključene v projekta, smo zato naslovili vprašanje o tem, ali so bile seznanjene z izraelskim lastništvom podjetja Intracom Defense ter ali so projekte ustrezno preverile.
Odgovor glede preverjanja projektov sta v imenu Univerze v Ljubljani podali Fakulteta za strojništvo in Fakulteta za elektrotehniko. V skupnem odgovoru sta zapisali, citiramo: »pri sodelovanju v evropskih projektih se fakulteti dosledno ravnata po uradnih postopkih, slovenski in evropski zakonodaji ter po etičnih načelih raziskovanja,« konec citata. Glede projektov sta zapisali še, citiramo: »projekta INDY in SENTINEL sta evropska projekta, financirana s strani Evropskega obrambnega sklada in odobrena pod strogimi merili Evropske komisije, ki vključujejo presojo etičnih, pravnih in strokovnih meril vseh konzorcijskih partnerjev,« konec citata.
Z Univerze v Mariboru so nam odgovorili, da na univerzi niso imeli posebnih informacij glede lastniške strukture podjetja Intracom Defense. Dodali so, citiramo: »Univerza v Mariboru oziroma Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko pri pripravi in izvajanju projektov Evropskega obrambnega sklada sledi vsem formalnim postopkom in pravilom, ki jih določajo Evropska komisija in nacionalna ministrstva za obrambo držav članic. Projektne partnerje EDF projektov odobrijo in potrdijo pristojna ministrstva, v tem primeru grško ministrstvo za obrambo,« konec citata. Zapisali so še, da, citiramo: »preverjanje lastniških struktur in ustreznosti posameznih partnerjev v konzorciju pa ni v domeni univerze, temveč pristojnih nacionalnih organov in institucij Evropske unije, ki projekte odobrijo in nadzorujejo,« konec citata. Glede narave svojega sodelovanja so na mariborski univerzi dodali še, citiramo: »naše sodelovanje je vedno omejeno na vsebinska področja raziskav, ki so bile v tem primeru energetske narave, ki jih na univerzi pokrivamo,« konec citata.
Toda ne pozabimo, univerzi oziroma njune članice so s podjetjem Intracom Defense sodelovale že v okviru projekta INDY, torej pred prijavo projekta SENTINEL. Ker se je projekt INDY začel, preden je podjetje Intracom Defense prevzela izraelska vojaška industrija, nas je zanimalo, ali so bili med projektom seznanjeni s to spremembo lastništva. Na obeh univerzah in njunih članicah so zapisali, da obveščanje projektnih partnerjev glede sprememb lastništva ni običajna praksa, zato s spremembo niso bili seznanjeni.
Na rektoratu Univerze v Ljubljani so o tem, da projekta INDY niso omenjali v javnosti, dodali še, da jim baza podatkov ni pokazala tega projekta, ko so iskali po kriteriju, ali je projektni partner iz Izraela, saj je Intracom Defense podjetje s sedežem v Grčiji. Na vprašanje, ali se jim ob seznanitvi z informacijami o izraelskem lastništvu zdaj zdi sodelovanje z Intracom Defense kršitev zaveze univerze, pa so odgovorili, citiramo: »Intracom Defence je grško podjetje, torej grški partner v projektu, zato UL v ničemer ne krši svojih zavez. Prav tako pa se je projekt INDY začel izvajati že leta 2022, ko UL še ni imela nobenih zavez glede izraelskih partnerjev. Poleg tega je omenjenega grškega partnerja v projekt povabil koordinator.« Konec citata. Razlog, zakaj projekta SENTINEL, ki se je pričel šele v začetku letošnjega novembra, na univerzi niso omenili, sicer ostaja skrit v birokratskih odgovorih.
So nam pa z rektorata potrdili, da so sklepi glede sodelovanja z izraelskimi institucijami, ki so bili sprejeti maja 2024 in avgusta 2025 na senatu univerze, zavezujoči za vse članice Univerze v Ljubljani. Medtem pa sta ljubljanska Fakulteta za strojništvo in Fakulteta za elektrotehniko zapisali, da na univerzi pri prijavi novih projektov sledijo sklepom iz maja 2024, po katerih se v konzorcije izraelskih institucij ne vključuje neposredno. Ali gre pri razlikah med odgovoroma le za napako, lahko samo ugibamo.
Kot smo že omenili, oba projekta koordinira mariborski grozd zelenih tehnologij TECES. Ta s podjetjem Intracom Defense sodeluje še v projektu NOMAD. Vodi ga špansko podjetje ARPA in se ukvarja z zmanjšanjem energetske odvisnosti in povečanjem energetske varnosti v vojaških bazah in kampih. Tudi na TECES smo se obrnili z vprašanjem o tem, ali so bili seznanjeni s spremembo lastniške strukture podjetja Intracom Defense. Na vprašanje nam sicer niso odgovorili neposredno, so pa zapisali, citiramo: »v okviru projektov EDF je vsaka sprememba lastništva ali pravnega statusa partnerja predmet preverjanja s strani Evropske komisije, ki je odgovorna za presojo etičnih, pravnih in strokovnih meril vseh konzorcijskih partnerjev. TECES kot koordinator projekta zagotavlja, da se projekt izvaja v skladu z vsemi veljavnimi pravili, pogodbami in navodili Evropske komisije,« konec citata.
Prav iz strukture grozda pa je mogoče sklepati, da univerzi in njune fakultete vendarle niso bile tako ločene od prijave projektov, kot želijo prikazati. Med organizacijami, ki so leta 2001 ustanovile TECES, tako najdemo tudi Fakulteto za elektrotehniko Univerze v Ljubljani in mariborsko Fakulteto za elektrotehniko, računalništvo in informatiko. Članica grozda je tudi ljubljanska Fakulteta za strojništvo.
O tem, da fakultete znotraj grozda niso le opazovalke, priča dejstvo, da po podatkih, ki jih najdemo na spletni strani grozda, v svetu zavoda TECES trenutno sedijo redni profesor na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko Damijan Miljavec, nekdanji dekan ljubljanske strojne fakultete Mihael Sekavčnik ter dekan mariborske Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Gorazd Štumberger. Ker imajo v svetu zavoda TECES predstavnike le ustanovitelji, lahko na podlagi navedenega tudi za ljubljansko Fakulteto za strojništvo sklepamo, da ima status ustanovitelja TECES. To potrdi tudi pregled ustanoviteljev grozda na spletni strani Bizi.si, na kateri so vse tri fakultete navedene kot ustanoviteljice.
Takšna struktura grozda poleg vprašanj o vplivu fakultet v TECES-u odpre tudi vprašanje o tem, ali univerze in fakultete z izraelskimi institucijami sodelujejo posredno, prek drugih zavodov. Zato smo nanje naslovili vprašanje glede preverjanja sodelovanja z izraelskimi institucijami prek drugih institucij, v katerih fakultete sodelujejo. Univerza v Ljubljani ter njeni članici Fakulteta za strojništvo in Fakulteta za elektrotehniko so se v odgovoru temu vprašanju izognile. Na Univerzi v Mariboru pa so zapisali, da redno spremljajo in potrjujejo sodelovanje fakultet v projektih, tudi kadar te sodelujejo prek partnerskih organizacij, kot je TECES.
Kot smo slišali v oddaji, se univerzi glede svojega sodelovanja z izraelsko vojaško industrijo sklicujeta predvsem na dejstvo, da sodelovanje ni neposredno, ampak poteka prek grškega podjetja. Pri tem sta v odgovorih poudarili, da je za preverjanje ustreznosti podjetij odgovorna Evropska komisija, toda načela, ki jih pri tem upošteva, so vse prej kot stroga.
Intracom Defense v okviru Evropskega obrambnega sklada sodeluje pri petnajstih projektih. Sedem od teh projektov so začeli izvajati po začetku genocida v Gazi oktobra 2023. Med njimi je najbolj sporen projekt Actus, v katerem je Intracom Defense vodilni projektni partner, projekt pa ima podporo sedmih vlad držav članic Evropske unije. V projektu bo podjetje v večinski lasti izraelske vlade koordiniralo razvoj ubijalskih dronov, ki lahko sledijo ljudem in jih prepoznavajo kot potencialne tarče. Več o projektu pove novinarka in ustanoviteljica portala Investigate Europe Maria Maggiore, ki je s sodelavci projekt preiskovala.
Narava projektov, v katerih v okviru Evropskega obrambnega sklada deluje Intracom Defense, se razlikuje od projektov v sklopu programa Obzorje Evrope. Pri slednjem gre za projekte, katerih rezultati niso nujno uporabljeni za vojaške namene ali dvojno rabo. Zato lahko Izrael kot država nečlanica Evropske unije od leta 2021 sodeluje na projektih Obzorja Evrope in preko njih financira svoje institucije, ki v zločinih sodelujejo, ter normalizira genocidna dejanja. Evropski obrambni sklad ali EDF je bil vzpostavljen z namenom povečanja nacionalnih vlaganj v raziskave na področju obrambe in izboljšanja sodelovanja med vojskami držav članic Evropske unije. Projekti, ki so financirani iz sklada, so torej primarno namenjeni evropskim vojskam. Izrael s svojimi institucijami na teh projektih zato ne more sodelovati. Maggiore razloži, kako lahko Evropska komisija podjetjem v izraelski lasti še vedno dovoli sodelovanje.
Sogovorničina izjava se nanaša na deveti člen Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta EU o vzpostavitvi Evropskega obrambnega sklada. V četrtem odstavku člena so opisani pogoji, pod katerimi lahko pravni subjekt v lasti nepridružene tretje države ali posameznika iz nepridružene tretje države, ki ima sedež v državi članici Evropske unije, sodeluje v projektih EDF. Za to mora Evropski komisiji država članica, v kateri ima pravni subjekt sedež, posredovati jamstva, da vključitev ne bi bila v nasprotju s členi Uredbe, ki govorijo o ciljih EDF in lastništvom rezultatov projektov ter z varnostnimi in obrambnimi interesi Evropske unije.
V sedmem členu Uredbe so opisani etični pogoji, ki jih morajo projektni partnerji izpolnjevati. Ukrepi znotraj EDF morajo biti skladni s pravom Evropske unije, nacionalnim in mednarodnim pravom, vključno z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah. Pred podpisom sporazuma o financiranju Evropska komisija pregleda samoocene, ki jih pripravijo projektni partnerji, in po potrebi opravi etično oceno. Preverjanje in oceno opravi Evropska komisija ob podpori neodvisnih strokovnjakov, ki imajo priznano strokovno znanje na področju obrambne etike. Etično nesprejemljive predloge lahko zavrnejo.
Ker ima Intracom Defense sedež v Grčiji, je morala grška vlada Evropski komisiji posredovati jamstva iz devetega člena Uredbe, da vključitev podjetja ni v nasprotju s cilji Uredbe in vojaškimi interesi Evrope. Evropska komisija po potrebi opravi oceno etičnosti na podlagi samoocene, ki pa jo, kot razloži Maggiore, opravi Intracom Defense sam.
Delovanje podjetja Intracom Defense znotraj Evropskega obrambnega sklada je potencialno v nasprotju tudi z dvajsetim členom Uredbe, ki opredeljuje lastništvo nad rezultati. Ti ne smejo biti neposredno ali posredno v lasti nepridružene tretje države.
Podjetje Intracom Defense torej deluje kot izraelska peta kolona znotraj Evropske unije, služi pa trem namenom. Prvi je prikrita krepitev sodelovanja med državami Evropske unije in Izraelom na vojaškem področju, pri čemer je cilj normalizacija oziroma spodbujanje odnosov med izraelskimi in evropskimi institucijami. Drugi namen je prenos tehnologij, razvitih na teh projektih, v izraelsko vojsko. Kot že rečeno, je ta cilj v nasprotju z Uredbo o vzpostavitvi Evropskega obrambnega sklada, toda Evropska komisija pri tem ne ukrepa.
Tretji namen podjetja pa je prikrito lobiranje v Evropski uniji. V Registru za preglednost, kjer so navedeni vsi lobiji v Evropski uniji, se namreč Intracom Defense kljub izraelskemu lastništvu pojavlja kot grški lobi. Iz registra je razvidno, da je delovanje podjetja usmerjeno v lobiranje pri Evropski komisiji na področjih vseh treh glavnih orožarskih programov Evropske unije – Evropskega obrambnega sklada, ReArm Europe in instrumenta za varnostne ukrepe za Evropo, krajše SAFE. Na podlagi vsega tega lahko pričakujemo, da se bodo luknje v uredbah, ki taka sodelovanja omogočajo, prej povečale kot zmanjšale.
Obe omenjeni univerzi in njune fakultete z nekritičnim sklicevanjem na površnost pri pregledovanju projektnih partnerjev ter na pravila v Uredbi o vzpostavitvi Evropskega obrambnega sklada omogočata prva dva namena podjetja Intracom Defense. S sodelovanjem pri projektu, kjer je partner podjetje v večinski lasti izraelskega državnega podjetja, legitimirata odnose z Izraelom. Hkrati tudi pomagata pri razvoju vojaškega znanja, ki je zaradi birokratskih sivih con lahko uporabljeno pri izvajanju genocida in apartheida. Ko bodo napredne energetske rešitve za povečanje operativne učinkovitosti, odpornosti in taktične avtonomije vojaških baz uporabljene v Palestini, bomo lahko še z večjo gotovostjo rekli – Univerza v Ljubljani in Univerza v Mariboru sodelujeta v genocidu.
Oddajo sta pripravila Tilen in Matevž. Brala sva Smiljan in Miha. Lektoriral je Aleš, tehniciral pa Linč.
[2. 12. 2025, oddaja je bila zaradi lažje predstave poslušalcev opremljena s slikovnim gradivom.]
Dodaj komentar
Komentiraj