Srbski zasebniški orožarski dobičkarji
V tretjem Balkan ekspresu v sklopu oddaj o povezavah med Srbijo in sionistično tvorbo Izrael bomo nadaljevali z analizo njunega orožarskega sodelovanja. Srbija je v prvi polovici letošnjega leta v Izrael izvozila za 55,5 milijona evrov orožja. Če smo se v prejšnji oddaji posvetili deležu, ki ga je izvozilo državno podjetje Yugoimport SDPR, ki znaša 50 milijonov evrov, bomo danes analizirali izvoz zasebnih podjetij.
Preostali delež izvoza, torej v vrednosti 5,5 milijona evrov, so izvedla štiri podjetja: Romax Trade, Edepro, Confidex in LSE Land Systems Engineering. Poleg teh štirih akterjev je pomembno tudi podjetje G2 Mitchell Arms, ki letos sicer sionistom ni dobavilo streliva ali drugega orožja, je pa to počelo vse do leta 2024.
Začnimo s prvoomenjenim Romax Tradom, podjetjem iz Novega Sada, ki je registrirano za proizvodnjo, trgovino in storitve. Glede na podatke srbskega ministrstva za notranjo in zunanjo trgovino je Romax registriran za trgovanje z zunanjim orožjem in vojaško opremo. Glede na poročanje srbskih medijev, so med njihovimi pomembnejšimi partnerji notranje ministrstvo, javna komunalna podjetja in tovarniška industrija. Podjetje že več kot deset let redno sodeluje pri izvozu in uvozu orožja med Srbijo in izraelskimi podjetji, kot so Ispra LTD, Dignia Systems in Elbit.
Poleg izvoza orožja v Izrael pa se Romax Trade ukvarja tudi s posredništvom. Tako je podjetje za potrebe srbskega notranjega ministrstva kupilo izdelke izraelskega podjetja Ispra LTD, ki proizvaja, kot navajajo na svoji spletni strani, nesmrtonosne naprave za nadzor nemirov in upravljanje množic, izdelujejo pa tudi protiteroristično in policijsko opremo. Gre torej za represivna sredstva in nadzorne sisteme. Kot še navajajo, so prednostni dobavitelj za izraelske obrambne in policijske sile, protiteroristične enote in oblasti v zaporih. Romax Trade je od Ispre v letih 2021 in 2022 pridobil dovoljenja za uvoz zrakoplovov ter kemično in biološko strupenih snovi. V treh primerih je bil končni naslovnik srbska policija. Natančneje, policija je s tem pridobila posebna brezpilotna letala, ki v zrak sproščajo solzivec, slednja pa so sionisti pred popolnim genocidnim pohodom na Gazo večkrat uporabili nad Palestinci.
To ni edina posredniška pomoč Romax Trada srbskim represivnim organom. Več o vlogi Romax Trada pojasni novinar portala BIRN Srbija Saša Dragojlo.
Kot omenjeno, je srbska policija v sredini marca med enim večjih vsesbrskih protestov zaradi zrušitve nadstreška železniške postaje v Novem Sadu ob ulici Kralja Milana sprožila zvočni top. Srbske oblasti so sprva zanikale posedovanje takega orožja, nato pa je notranji minister Ivica Dačić potrdil, da ima ministrstvo v lasti zvočne naprave dolgega dosega LRAD, pri čemer je sicer zanikal, da so bile kdaj uporabljene. Podatki o nabavi teh naprav sicer niso javno dostopni.
Poslanka Marinika Tepić iz opozicijske Stranke svobode in pravice je na seji 19. marca, torej le nekaj dni po policijski uporabi zvočnega topa, predstavila dokumentacijo javnega naročila, ki dokazuje, da je bil nakup sistema LRAD marca 2021 zaupan prav podjetju Romax Trade. Iz dokumentacije je razvidno, da je notranje ministrstvo izvedlo nakup dveh tipov zvočnih topov. Skupno je kupilo 16 naprav in zanje odštelo dobrih 670 tisoč evrov. Rok pri izvedbi nakupa si očitno ni umazalo le zasebno podjetje, dokumenti namreč omenjajo tudi državno podjetje Yugoimport SDPR, a njegova vloga ni jasno opredeljena.
Romax Trade je bil glede na ustanovitveni akt ustanovljen kot enočlanska firma, leta 2012 je nato postal družba z omejeno odgovornostjo za veleprodajo s tremi podružnicami – dvema v Novem Sadu in eno v Beogradu. Prav slednja je registrirana za specializiran program in za dejavnost blaga, ki je pod nadzorom zunanje trgovine, v skladu z zakonskimi predpisi. Je pa podjetje zanimivo predvsem z vidika lastništva, njegov lastnik je namreč Goran Rodić, tudi častni konzul Ugande. Ob tem ne preseneča, da ima firma sedež v stavbi, kjer se nahaja tudi konzulat Ugande. Rodićevo podjetje nedvomno posluje z ugandskimi obastmi, dokumentacija trgovinskega ministrstva o izvozu Romax Tradea namreč kaže, da je podjetje od leta 2021 do leta 2024 prejelo dovoljenje za izvoz blaga v vrednosti okrog 16 milijonov evrov. Glede na dokumentacijo je bilo blago dobavljeno ugandskemu obrambnemu ministrstvu. V dovoljenju iz leta 2023 je Romax Trade naveden kot posrednik za izvoz bomb, raket in drugih eksplozivnih naprav iz tovarne srbskega državnega podjetja Krušik v Ugando. Gre za pošiljko orožja v vrednosti okrog devet milijonov evrov.
Romax Trade, ki tako nastopa zlasti kot posrednik, je od januarja 2021 do marca 2025 kot posrednik izvozil strelivo in orožje v vrednosti več kot 66 milijonov evrov, za tovarne, kot so Sloboda, Krušik, Edepro, tovarna Milan Blagojević, Zastava oružje in druge. Največji delež v tem obdobju predstavlja posredništvo za orožje, izdelano v Slobodi, skupno vredno dobrih 28 milijonov evrov. Da gre za jasno razdelitev vlog med zasebnimi izdelovalci orožja pod vodstvom največjega srbskega orožarja Slobodana Tešića in tistimi podjetji, ki opravljajo vlogo posrednika, pojasnjuje sogovorec.
Vso orožje, ki ga je v omenjenem obdobju pomagal izvoziti Romax Trade, je bilo namenjeno trinajstim različnim naslovnikom. Finančno najobsežnejši je dogovor z obrambnim ministrstvom in notranjim ministrstvom v Tanzaniji, ki znaša več kot 38 milijonov evrov.
Podjetje, predvsem pa njegov lastnik Rodić, sta povezana z Aleksandrom Vulinom, ki je med oktobrom 2020 in oktobrom 2022 opravljal funkcijo notranjega ministra, nato pa je za leto dni sedel na čelu BIE. Vulin je pred tem do prevzema notranjega ministrstva vodil ministrstvo za obrambo. Prav v tem času je obrambno ministrstvo podjetju Romax Trade izplačalo slabe 4 milijone evrov, pri čemer v javno dostopnih dokumentih ni naveden konkretni razlog ali kupljeno blago.
Če se vrnemo k Romaxovi posredniški vlogi – podjetje se ni ustavilo pri nakupu represivnih sredstev, saj je glede na podatke ministrstva za trgovino posredovalo tudi pri uvozu orožja malega kalibra za srbsko tajno policijo BIA. Gre za avtomatske puške, mitraljeze in pištole. Vlogo posrednika je firma prevzela tudi pri dobavi radarja za vojaški tehnični inštitut ter brezpilotna letala in solzivec za srbsko policijo.
Podjetje je poleg tega za namene obrambnega ministrstva pridobilo licenco za uvoz opreme za »slikanje, obdelavo slik in elektronskih sistemov« v vrednosti več kot 360 tisoč evrov od izraelskega podjetja Elbit Security Systems LTD. Ministrstvo sicer ni navedlo, za točno katere sisteme gre. Elbit Security Systems je specializirano prav za nadzorne in prisluškovalne sisteme, posredno pa je s srbskimi oblastmi povezano že dalj časa. Hčerinska družba izraelskega podjetja, imenovana Cyberbit Solutions, je med drugim izdelala programsko opremo za vdor v računalnike, ki »tarči« pošlje e-pošto s povezavo do videoposnetka, ob aktivaciji povezave pa začne program žrtvi slediti brez njegove vednosti. Podjetje Cyberbit Solutions je med letoma 2016 in 2017 večkrat izvedlo neuradne predstavitve programske opreme v različnih državah, v Srbiji pa je to storilo marca 2017 v Novem Beogradu, natančneje v hotelu Crown Plaza in poslopju poleg hotela. Obe stavbi sta v lasti podjetja Delta Holding, katerega lastnik je Miroslav Mišković, srbski tajkun, ki je bil nekoč in je z zgladitvijo sporov v letošnjem letu po krajši ohladitvi odnosov ponovno povezan z vladajočo SNS in Vučićem.
Elbit Systems je sicer Cyberbit Solutions istega leta reorganiziral, a je s tako imenovanimi komercialnimi operacijami nadaljeval pod imenom Cyberbit LTD. Takratni srbski obrambni minister Vulin je med uradnim obiskom Izraela julija 2017 obiskal prostore Cyberbita in izrazil namero o sodelovanju. Po navedbah francoskega portala Intelligence Online je Srbija pridobila programe izraelske firme preko avstrijskega podjetja Softprom. Za kaj se proizvodi podjetja Cyberbit LTD uporabljajo v praksi, sicer priča poročilo kanadske organizacije Citizen Lab, ki je v svoji raziskavi ugotovila, da je podjetje programsko opremo med drugim prodalo etiopski vladi, ki jo je uporabljala za nadzor novinarjev in disidentov v diaspori.
Drugo podjetje med največjimi zasebnimi izvozniki iz Srbije v Izrael je podjetje Edepro, ki izdeluje različne vrste raket, ustanovljeno pa je bilo leta 1985 na beograjski strojni fakulteti. Preden se posvetimo dejstvu, da podjetje brezsramno financira genocid v Gazi, je vredno omeniti, da to ni edini primer vojnega dobičkarstva za podjetje. Po poročanju BIRN-a so azerbajdžanske sile v ofenzivi za zasedbo Gorskega Karabaha proti armenski vojski uporabile raketo dolgega dosega G-2000, ki jo je izdelalo prej omenjeno srbsko podjetje Krušik, raketni motor zanjo pa Edepro.
V podjetju, ki je v lasti več fizičnih oseb, ima sicer dvoodstotni delež tudi državno orožarsko podjetje Yugoimport SDPR. Edepro je financirano kot podjetje za raziskave in razvoj v drugih naravoslovnih in tehnično-tehnoloških znanostih ter za proizvodnjo in trgovino z orožjem in vojaško opremo. V prvi polovici letošnjega leta je Edepro prodal rakete in raketne motorje izraelskemu podjetju IMI Systems, ki je od leta 2018 v lasti Elbit Systems. Slednje je eno največjih izraelskih orožarskih podjetij. Prav tako je februarja letos Edepro iz svoje tovarne v Leštanah v Izrael izvozil izdelke v vrednosti 1,28 milijona evrov.
Po poročanju portalov BIRN in Radar podjetji Edepro in Romax Trade strelivo dobavljata v dve znani izraelski orožarski družbi, ki ga nadalje dobavljata izraelski vojski. Ena od teh družb je podjetje IMI Systems, ki je v lasti izraelskega orožarskega giganta Elbit Systems. Več Dragojlo.
Med izvozniki v Izrael je tudi zasebno podjetje LSE Land Systems Engineering, ki je bilo ustanovljeno leta 2017, njena lastnika pa sta Nanuk Mađer in Branimir Jevtić. Omenjena sta povezana z beograjsko podružnico offshore podjetja BMJ Overseas Limited, katerega lastnik je izraelski odvetnik Joseph Shefet. Firma je sicer registrirana na otoški državi Saint Kitts in Nevis v Karibih. LSE Land Systems Engineering je od začetka izraelskega genocidnega pohoda na Gazo v sionistično tvorbo izvozil za dobrih 7 milijonov evrov orožja oziroma z njim povezanih delov. Tovor tega podjetja se je znašel na krovu ladje Zim New Zealand, ki se je avgusta iz Luke Koper odpravila proti izraelskemu pristanišču Haifa, kljub embargu, ki ga je uvedla slovenska vlada, pa je prevažala vojaški tovor. Poleg tovora romunske podružnice izraelskega orožarja Elbit, je bilo na ladji tudi 20 ton tovora, namenjenega v tovarno Elbit Systems Land v Jokneamu.
Zadnje v vrsti podjetij, Confidex, je bilo ustanovljeno leta 2018, njegova lastnica pa je Snežana Miljković, sicer hči črnogorskega orožarskega podjetnika Zorana Damjanovića. Slednji je izvršni direktor podjetja Montenegro Defence Industry oziroma MDI, za katerega je črnogorski BIRN ugotovil trgovske povezave s sionisti.
Glede na raziskavo, objavljeno v avgustovskem članku, je črnogorsko ministrstvo za gospodarski razvoj po oktobru 2023 MDI izdalo dovoljenje za izvoz delov za puške in metalce granat podjetju Israel Weapon Industries. Ministrstvo je MDI odobrilo izvoz orožja v skupni vrednosti dobrih 6,7 milijona evrov, ki ga je firma kupila od turškega podjetja Mertsav Savunma Sistemleri. Za prvo dovoljenje za izvoz, ki zadeva dele za puške, je MDI zaprosil konec marca 2024, pri čemer je firma navedla, da bo Israel Weapon Industries dele uporabljal za lastne potrebe. Israel Weapon Industries je že približno 20 let v državni lasti, njegovo pehotno orožje pa je, kot navajajo tudi na svoji spletni strani, razvito v sodelovanju z Izraelskimi obrambnimi silami. Izraelska vojska, ki že leta uporablja to orožje, je po oktobru 2023 praktično postala tudi njegov edini kupec, saj je podjetje svojo proizvodnjo popolnoma podredilo zahtevam in povpraševanju IDF-a. Posel med črnogorskim podjetjem in sionisti je sicer splaval po vodi, saj so turške oblasti maja lani uvedle trgovinski embargo proti Izraelu.
BIRNovim novinarjem sicer ni uspelo dokazati, kako Srbija in Črna Gora sodelujeta pri izvozu orožja v Izrael, kljub temu indici o sodelovanju obstajajo. Poleg družinskih povezav med lastniki zgoraj omenjenih podjetij obstajajo tudi politične povezave. V prvi oddaji o povezavah med Izraelom in Srbijo smo omenili Srulika Einhorna, nekdanjega svetovalca izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja, ki svojo svetovalsko funkcijo trenutno opravlja za predsednika Vučića. Einhorn je svoje svetovalske storitve opravljal tudi za črnogorskega predsednika vlade Milojka Spajića, pri čemer po poročanju BIRN-a obstaja sum, da so mu te nekdanje veze pomagale omogočiti izvoz srbskega streliva v Izrael preko ozemlja Črne Gore.
Nazadnje omenimo še srbsko zasebno podjetje G2 Mitchell Arms. Slednje v letošnjem letu ni izvozilo orožja sionistični tvorbi, a je to počelo do lanskega leta. Lani je vrednost izvoza podjetja v Izrael znašala 43 tisoč evrov, leta 2023 pa 226 tisoč evrov. O podjetju, ustanovljenem leta 2004, sicer ni mogoče najti veliko informacij. Njegov lastnik in direktor je Ognjan Gavrilović, nekdanji ameriški veletrgovec z orožjem. Je pa podjetje gotovo med pomembnimi proizvajalci, saj je že v katalogu ob mednarodnem orožarskem sejmu leta 2013, ki sta ga pripravila srbsko obrambno ministrstvo in srbska gospodarska zbornica, zabeleženo med proizvajalci in s tem očitno tudi razstavljalci.
Zasebna in državna podjetja s pomočjo in protekcijo Srbske napredne stranke s skupnimi močmi in mnogoterimi obvodi poslujejo s sionistično tvorbo, ki si kljub bogatemu genocidnemu aparatu, ki zavzema vse od vojske, obveščevalnih služb do orožarskih podjetij, skuša zagotoviti vso možno municijo za vnaprejšnje klanje v Palestini, Libanonu, Siriji in drugih državah.
Dodaj komentar
Komentiraj