Metelkova mesto:

 

A-Infoshop ob 19:00: Veganska večerja

 

Menza pri koritu ob 21:00: FRACTURE MECHANICS (D, ARG, IRL/CH, SWE)

Koncert v okviru Festivala sodobnih zvočnih umetnosti EarZoom 2014.

"Fracture Mechanics" oz. mehanika loma je znanstvena disciplina, ki se ukvarja z lomi v materialih. Hkrati pa je skrbno izbrana metafora za raziskavo glasbe, zvokov, oblik, in njihovih prelomnih točk. Posebej pomembno je dejstvo, da v slednjem kontekstu besedo lom doleti rahla semantična degradacija. Tudi bolj drzna poimenovanja kot npr. „Brötzmansko vzburjene" ali „brenčeči ventili Dörnerja" se bodo s časoma obrabila, saj morajo osnovne ideje o glasbi in muziciranju biti nenehno podvržene kritični presoji in alteracijam. Pričujoči kvartet je posebej primeren za izvajanje takšne naloge. Lucio Capece je nemško-argentinski bas-klarinetist, katerega igra se razteza od tehna verižnih reakcij do Wandelweiserske askeze. Burkhard Beins je legendarni bobnar realnega časa in oboževalec post-punka. Martin Küchen je saksofonist in pek iz Lunda.Paul Vogel je klarinetist in obdelovalec stekla ter eden izmed gonilnih sil vitalne in pogosto spregledane irske scene improvizirane glasbe.

Burkhard Beins (GER) – tolkala, citre, objekti, ročna elektronika
Lucio Capece (ARG) – sopranski saksofon, basovski klarinet, preparacije
Paul Vogel (IRL, CH) – elektronika, klarinet, steklo
Martin Küchen (SE) – saksofoni, radiji, preparacije

Koncert sodi v sklop 6. Festivala sodobnih zvočnih umetnosti EarZoom.

Fracture Mechanics, četverica izkušenih improvizatorjev, je ena izmed treh zasedb, s katerimi bo letošnjo jesen v Menzi pri koritu nastopil švedski pihalecMartin Küchen, edina, ki je še nismo imeli priložnosti videti na naših odrih. Küchen bo pred tem v Menzi pri koritu nastopil z eksplozivno freejazzovsko zasedbo All Included (11.9.), nato pa še s prav tako odličnim freejazzovskim triom Trespass (5. 11.).

Vstopnina: 5 €.

 

Glasba izven:

 

Viteška dvorana, Križanke ob 19:30: Irena Josifoska in Una Stanić

1. koncert mednarodnega glasbenega cikla Mladi Virtuozi

Irena Josifoska, violončelo
Una Stanić, violina
Uki Ovaskainen, klavir
Na sporedu
L. van Beethoven: 7 variacij na temo iz opere Čarobna piščal W. A. Mozarta
C. Debussy: Sonata za violončelo in klavir
R. Schumann: Adagio in Allegro, op. 70
G. Fauré: Après un Rêve, priredba za violončelo
P. de Sarasate: Ciganske melodije, op. 20
A. Dvoržak: Štiri romantične skladbe za violino in klavir, op. 75
J. S. Bach: Partita št. 1 v h-molu, BWV 1002
J. Brahms: Sonata za violino in klavir v d-molu, št. 3, op. 108
J. Brahms: Madžarski ples v d-molu, št. 2
Irena Josifoska se je rodila v glasbeni družini in je začela igrati violončelo že pri petih letih. Danes je študentka na Akademiji umetnosti v Novem Sadu. Je dobitnica več kot štiridesetih mednarodnih nagrad doma in v tujini, med katerimi je druga nagrada na največjem mednarodnem tekmovanju za mlade violončeliste v Dresdnu verjetno najžlahtnejša. Poleg tega je dobitnica visokih priznanj v Srbiji, ki jih je za najuspešnejši koncert v sezoni 2009/2010 podelilo Ministrstvo za izobraževanje. Večkrat jo je nagradil tudi Sklad za mlade talente Republike Srbije.
Irena ima za seboj že več kot 400 nastopov, od tega kar 50 solo recitalov, prvega med njimi je imela že pri osmih letih. Pri desetih je nastopila z Novosadskim komornim orkestrom, leta 2009 pa je bila predstavnica Srbije kot solistka z Evropskim mladinskim orkestrom Centralne evropske iniciative (CEI) na turneji v Italiji in Češki republiki.

Irena Josifoska koncertira s srbskimi orkestri, avgusta 2013 pa se je udeležila mednarodnega Glasbenega foruma v Trenti v Sloveniji, ki ga vodijo profesorji z dunajske Univerze in so člani Dunajskih filharmonikov. Izbrali so jo izmed številnih mladih violončelistov z vsega sveta.

Zdaj se Irena udeležuje tudi mednarodnih mojstrskih delavnic s svetovnimi čelisti, akademik Dejan Despić in skladatelj Svetozar Saša Kovačević pa sta ji posvetila tudi nekaj svojih skladb.

 

Una Stanić je bila rojena leta 1997 v Beogradu. Tudi ona se je začela učiti violino pa tudi klavir pri petih letih. Danes študira pri Vesni Stanković-Moffatt na Univerzi za glasbo in umetnost v avstrijskem Gradcu.
Stanićeva je dobitnica prve nagrade na mednarodnem violinskem tekmovanju Remember Enescu v romunskem mestu Sinaia in posebne nagrade pro memoria Enescu za najboljšo interpretacijo skladb tega romunskega skladatelja. Prav tako je zmagala na mednarodnem tekmovanju Vittoria Caffa Righetti v italijanski Cortemilii, njena zbirka nagrad pa obsega še nekatera druga mesta in zmage v domovini. Leta 2010 se je uvrstila v finale IV. mednarodnega tekmovanja David Ojstrah v Moskvi. Leta 2013 jo je ArtLink imenoval za najbolj obetajočega mladega umetnika.
Una Stanić sodeluje s številnimi orkestri doma in v tujini. Je koncertna mojstrica v Beograjskem mladinskem orkestru.
Obe umetnici bo na klavirju spremljal finski pianist Uki Ovaskainen, ki od leta 2001 deluje kot korepetitor in klavirski spremljevalec na godalnem oddelku beograjske Fakultete za glasbo. Ovaskainen veliko koncertira kot solist pa tudi z orkestri v Srbiji, Nemčiji in na Finskem.

 

Mestni muzej ob 19:30: Suono Basso (Slovenija, Nemčija, Poljska)

Karin Gemeinhardt-fagot/kljunasta flavta, Kaja Kapus-violončelo, Barbara Adamczyk-čembalo

Poustvarjanje ansambla Suono basso (igram/zvenim nizko, tudi nizek zven) se je začelo z zvočno predstavo, z nizkim, tenorskim zvenom fagota in violončela ter basovsko oporo čembala. Vsi trije spadajo k različnim skupinam glasbil – pihalom, godalom, inštrumentom s tipkami – zato se njihov zven med seboj precej razlikuje. Kar ni ovira, nasprotno – barvna mešanica ustvarja novo barvo. Kljunasta flavta in desna roka čembalistke ji dodata svetli kontrast. Koliko posamezne zvočne barve se umeša v nov odtenek, je prepuščeno glasbenicam samim.
V redko slišani zasedbi se vloge menjujejo. V svetu stare glasbe se fagot, violončelo in čembalo največkrat pojavljajo v eni skupni funkciji – funkciji continuo inštrumentov. Skupini, ki v piramidi baročne glasbe zaseda prvo stopnico, harmonski temelj vsem naslednjim. Vendar se vloga lahko hitro spremeni. Vsak od njih je istočasno avtonomen akter z lastnim karakterjem, lastno identiteto. Zmožen, da se loči od spremljevalne in se z lastno linijo vživi v vlogo melodičnega inštrumenta. Vselej pa ni bilo tako. Fagot in violončelo sta si vlogo solističnega inštrumenta šele morala ustvariti skozi čas.
Suono basso oživlja glasbena dela poznega baroka za dva enakovredna basovska inštrumenta in basso continuo ter solistična dela – s spremljavo in brez nje – za posamezen inštrument, ki so kljub temu, da štejejo med najlepša svoje vrste, premalo poznana. Smernice za interpretacijo črpajo glasbenice iz najstarejšega ohranjenega notnega gradiva: avtografskih rokopisov, manuskriptov kopistov in prvih tiskov. Z izvajanjem na kopijah avtentičnih inštrumentov in ob popolnem spoštovanju notnega zapisa, ki je neusahljiv vir glasbenih sporočil, upoštevajo izvajalsko prakso tedanjega časa tako zvesto, kot je ob pomoči samega notnega zapisa in pisnih virov sodobnikov ter istočasno ob pomanjkanju neizpodbitnih resnic o samem izvajanju in hkrati celo nasprotujočih se poročil o tedanjih praksah, le mogoče. Z željo, da premostijo nekaj stoletno časovno razliko in s še vedno povedno glasbo nagovorijo današnjega poslušalca.
O PROGRAMU
Koncertni program uokvirjata zreli deli Josepha Bodina de Boismortierja, enega najbolj vsestranskih in najplodovitejših francoskih skladateljev tedanjega časa. Boismortier je podobno kot njegov sodobnik Telemann komponiral všečno in navidez brez večjega truda ter zapustil izreden življenjski opus. Segel je na različna področja ustvarjanja, od baletne opere, duhovne in posvetne vokalne glasbe do raznolike inštrumentalne komorne glasbe, danes pa je verjetno najbolj poznan po skladbah za flavto v najrazličnejših zasedbah.
Suita skladb, ki se jih lahko igra posamično, opus 40, se kot nekakšen dodatek nahaja na koncu zbirke, v kateri je sicer še šest sonat za dva fagota, violončela ali violi. Zbirka je izšla leta 1732 v Parizu. Kratke skladbe so tipične inštrumentalne plesne oblike francoske baročne glasbe. Skladatelj v naslovu ‘dovoli’ izvajalcu, da posamezen ‘stavek’ igra kot samostojno skladbo, tako v koncertni program ni vključena cela suita, temveč izbor skladb, ki so s svojo lahkotnostjo in šarmom najbolj nagovorile izvajalke.
Domenico Gabrielli je kot čelist deloval v glasbeni kapeli San Petronio v Bologni, kjer je proti koncu 17. stoletja inštrumentalna glasba dobila močan zagon, violončelo pa se je emancipiralo od svoje vloge zgolj spremljevalnega inštrumenta. V prid višji stopnji virtuoznosti in večji kakovosti zvoka so pri violončelu v šestdesetih letih 17. stoletja v Bologni začeli uporabljati s kovino prevlečeno najnižjo črevnato struno.
7 Gabriellijevih Ricercarov iz leta 1689 je v obliki manuskripta ohranjenih v Knjižnici Estense v Modeni. V literaturi za violončelo zavzemajo posebno mesto, saj veljajo za prvo do sedaj znano delo, ki je bilo napisano za solo violončelo brez spremljave. V Ricercaru št. 1 v g-molu vodenje linij skoraj še spominja na gibanje generalbasa, sramežljiva preprostost, ki se spogleduje z improvizacijo, se sklada z nastopom inštrumenta, ki je ‘pravkar’ odkril svoj glas in tlakuje pot naslednjim Ricercarom, ki se odlikujejo v zelo diferencirani rabi motiva in navidezni polifoniji.
Sonate za violončelo in basso continuo Antonia Vivaldija predstavljajo mejnik v zgodovini literature za violončelo, saj gre za neprecenljiv prispevek k razširitvi tedaj še majhnega in številčno preglednega repertoarja za violončelo.
Čas nastanka Sonate št. 5 v e-molu ni enoten – prvi trije stavki izvirajo iz časa pred 1720, četrti je bil napisan kasneje. Najstarejša vira, v katerih je sonata ohranjena, sta rokopis iz najkasneje leta 1726, danes hranjen v pariški Nacionalni knjižnici, in prvi natis pariške založniške hiše Le Clerc iz leta 1740/41. Glede na fakturo kot tudi na tehnične in muzikalne zahteve je bila verjetno napisana za verziranega ljubitelja glasbe iz plemiškega kroga.
Sonata je kakor druge Vivaldije sonate za violončelo nazoren primer idealne povezave med da camera (dvodelna zgradba posameznih stavkov) in da chiesa (zaporedje tempa počasi-hitro-počasi-hitro) zasnovo sonate. Vivaldi pusti violončelu, da pogosto menja vlogo – enkrat je solist virtuoz, drugič igralec continua – in tako vstopa v dialog s samim seboj. V sonati zlahka lahko najdemo tudi elemente Vivaldijevih oper – njegove domišljene, ljubke, dramatične ali šaljive zgodbe in njegovo slikovno govorico, slikanje narave in idile.
Johann Sebastian Bach je Fantazijo v c-molu, BWV 906, samostojno delo, ki ni v sklopu nobene večje zbirke, napisal v svojem srednjem leipziškem obdobju v tridesetih letih 18. stoletja. V nasprotju s številnimi drugimi Bachovimi samostojnimi preludiji/fantazijami in fugami se je Fantazija v c-molu rešila vsakega dvoma o avtentičnosti, saj je ohranjena v avtografu – dveh avtografskih čistopisih, od katerih eden vsebuje še začetek (47 taktov) nedokončane fuge, ki naj bi sledila fantaziji. Ni znano, zakaj skladatelj fuge ni dokončal.
Dramatična in ekstrovertirana Fantazija v c-molu je zgoščeno delo v dvodelni obliki (druga polovica se začne tako kot prva, vendar v dominanti). Zdi se, da polna arpeggiov – vsak gib je ali iz uvodnega spuščajočega se arpeggia desne roke ali iz konsekventno vzpenjajočih se triol leve, pri čemer se oboje redno postavi na glavo in se triole pogosto napnejo v niz spolzke kromatične imitacije – fantazija strukturno skoraj že zapušča barok.
Sonata za fagot ali violončelo in basso continuo v f-molu Georga Philippa Telemanna je prvič izšla v Hamburgu leta 1728 v skladateljevem časopisu Der getreue Music=Meister, prvem časopisu, v katerem so periodično izhajala glasbena dela. V njem so bila na 14 dni na štirih straneh kot Lekcija objavljena glasbena dela različnih zvrsti za glas, različne inštrumente in zasedbe Telemanna in njegovih sodobnikov.
Že Vivaldi in Bach sta fagotu v svojih koncertih in kantatah namenila zelo diferencirano rabo spremljevalnega in solističnega inštrumenta, Telemannovo Sonato v f-molu pa bi lahko označili kot eno od revolucionarnih del za kultiviranje igranja na fagot. ‘Odraslo’ delo, ki združuje inštrumentu primerno virtuoznost in ekspresivnost.
Sonata za kljunasto flavto in basso continuo v a-molu Georga Friedricha Händla izhaja iz skladateljevega prvega opusa, ki je bil prvič natisnjen v Amsterdamu okoli leta 1722. Od skupaj 12 solo sonat iz te zbirke, v skladu s tedanjo prakso napisanih za različne inštrumente (oboo, violino, traverso in kljunasto flavto), so bile štiri namenjene kljunasti flavti. Kljunasta flavta se v naslovu sicer ne omenja, vendar se besedna zveza Flauto Solo pojavlja na dnu prve strani pri vsaki od njih, določene pasaže, tonska zaporedja, skoki in izbira tonalitet pa ob primerjavi s sonatami za traverso prav tako potrjujejo Händlovo razlikovanje kompozicijskega gradiva glede na izbrani inštrument.
Kljub zgodnjemu opusu sonata ne kaže nobene negotovosti, temveč razkriva zrelega skladatelja v cvetu idej in kompozicijskih zmožnosti. Sonato odlikujejo raznolikost, svežina in veselost, kljunasta flavta pa v koncertnem programu hkrati predstavlja svetli ‘protipol’ nizko zvenečim basovskim inštrumentom.
V omenjenem Telemannovem časopisu je izšla tudi njegova Sonata za violončelo in basso continuo v D-duru, ki spada med najprivlačnejša dela za baročni violončelo. Solistično vlogo je Georg Philipp Telemann violončelu sicer zaupal tudi v alternativnih zasedbah (ali fagot ali violončelo) – drugi in peti Sonatini iz zbirke šestih Novih sonatin iz leta 1731/32 in zgoraj omenjeni Sonati v f-molu – vendar pa je Sonata v D-duru edino solistično delo, ki ga je skladatelj namenil izključno ‘modernemu’ basu. Svoje odlično poznavanje tehničnih in zvokovnih zmožnosti inštrumenta je nadgradil z igrivo lahkotnostjo, ki vzbuja veselje do neobremenjenega muziciranja.
Preludij št. 2 v d-molu je eden od osmih preludijev, ki jih je François Couperin vključil v svoje delo L’Art de toucher le clavecin. Ta teoretično-didaktična razprava o igranju na čembalo je v času skladateljevega življenja izšla dvakrat – prvič leta 1716, drugič leta 1717 kot revidirana verzija. Poleg miniaturnih skladb – osmih Preludijev in ene Allemande – vsebuje tehnične vaje in navodila, zapiske o uporabi prstnih redov v drugem Couperinovem delu, Pièces de Clavecin, in esej o okraševanju. Razprava je eden najpomembnejših ohranjenih virov izvajalske prakse zgodnjega 18. stoletja.
Couperinovi preludiji so tipičen primer francoskega baročnega stila. Imajo prosto obliko (prélude non mesuré), pisani so zelo natančno in elegantno, harmonija je presenetljiva in poetična. Couperin jim je namenil vlogo ‘ogrevalnih vaj’ ali preizkusa inštrumenta pred igranjem njegovih daljših skladb v isti tonaliteti. Preludij št. 2 sestavljajo sekvence zadržanih akordov, ki segajo čez taktnice in s tem brišejo občutek za takt.
Leta 1734 je v Parizu izšla zbirka šestih sonat, opus 50, ki jo je skladatelj Bodin de Boismortier namenil ‘violončelom, fagotom ali violam, z basom’. Sonata v D-duru je ena od petih solo sonat, šesta v zbirki je trio sonata. Čeprav bi lahko obe Boismortierjevi deli v koncertnem programu veljali za imeniten prikaz neobremenjene glasbe, ki želi ugajati in zabavati, sonata v nasprotju s plesno suito vendarle pokaže resnejšo in bolj vzvišeno držo sicer precej navihanega skladatelja.
Vstop prost!

 

Slovenska filharmonija, Dvorana Marjana Kozine ob 20:00: 16. Festival Slowind 2014

16. Festival Slowind, SOOČENJA S TIŠINO ... - Glasba iz Japonske, 11.-21. oktober 2014, umetniški vodja Robert Aitken

"UROK DEŽJA!, 2. koncert 16. Festivala Slowind
Predkoncertni pogovor s Tadejo Vulc in Dajem Fudžikuro ob 19.00
Slowind
Robert Aitken – flavta
Džunko Handa – biva
Tadaši Tadžima – šakuhači
Dimitrij Lederer – basovski klarinet
Dejan Prešiček – altovski saksofon
Franci Krevh – vibrafon
Nicoletta Sanzin – harfa
Marjan Peternel – klavir
Spored:
"UROK DEŽJA"
Alja Zore: Kaliaihzis (2014) za pihalni kvintet
Toru Takemicu: Eclipse (1966) za bivo in šakuhači
Tadeja Vulc: Pajčevine časa (2014) za pihalni kvintet
John Cage: Ryoanji (1984) za bambusovo piščal, tokala in 3 vnaprej posnete bambusove piščali
Daj Fudžikura: Wind Skein (2013) za oboo, klarinet, altovski saksofon, basovski klarinet in fagot
Toru Takemicu: Rain Spell (1982) za flavto (altovsko flavto), klarinet, harfo, klavir in vibrafon

 

Klub CD ob 20:00: Jure Pukl & Big Band RTV Slovenija feat. Clarence Penn (Slovenija, ZDA)

Igor Lunder, dirigent; Jure Pukl, saksofoni; Clarence Penn, bobni

Big Band RTV Slovenija bo v sezoni 2014/15 na Cankarjevih torkih nastopil kar dvakrat. Najprej s saksofonistom Juretom Puklom, enim najbolj prodornih in ustvarjalnih slovenskih jazzovskih glasbenikov. Pukl trenutni živi in ustvarja  v New Yorku, od koder prihaja tudi bobnar Clarence Penn, ki bo nastopil pri projektu kot gost in velja za enega najbolj zaposlenih bobnarjev.  Program bo vseboval predvsem avtorske skladbe Jureta Pukla in Igorja Lundra, dirigenta večera, sicer pa izvrstnega kitarista.

Vstopnina: 14, 11 EUR

 

Trainstation Squat, Kranj ob 20:00: Koncert Juno Reactor

Juno Reactor je bil ustanovljen leta 1990 kot umetniški projekt Bena Watkinsa.

Ben Watkins je ustanovitelj, tekstopisec, klaviaturist, kitarist in občasno vokalist skupine. Glasbo je začel delati že leta 1982 v Londonu in nato na kratko delal s še številnimi drugimi skupinami preden je ustvaril Juno Reactor.
Sprva so se uveljavili kot eni pionirjev goa trance zvoka, vendar se njihov izrazito eksperimentalen zvok ves čas razvija. S svojo glasbo so se odmevno pojavili v filmih kot so Mortal Kombat: Annihilation, Matrix, ter računalniških igrah PlayStation.
Njihov 8. album The Golden Sun Of The Great East je izšel aprila lansko leto.
Albumi:
1. Transmissions (NovaMute Records 1993)
2. Luciana (Inter-Modo 1994) (61-minute track originally recorded for The Missile Project traveling art installation)
3. Beyond the Infinite (Blue Room Released 1995)
4. Bible of Dreams (Blue Room Released 1997)
5. Shango (Metropolis Records 2000)
6. Labyrinth (Metropolis Records, Universal Music 2004)
7. Gods & Monsters (Metropolis Records 2008)
8. The Golden Sun of the Great East (Metropolis Records, Wakyo Japan April 2013).
Število kart bo omejeno.
Rezervacije sprejemamo na @email, cena 15 €.

 

Teater, gledališče, odrske deske patakefore:

 

SMG ob 19:30: Srce na dlani

Za izven, zgornja dvorana

Draga Potočnjak
SRCE NA DLANI
Režija: Mare Bulc
Režiser Mare Bulc se skupaj z Drago Potočnjak in s svojimi umetniškimi sodelavci ukvarja s transplantacijami, z darovanjem organov, z darovalci in prejemniki. Kdo so? Prvi in drugi, prejemniki in darovalci – (ne)ločljivo povezani in tako do-ločeni drug drugemu. Ozreti se hoče na dileme, s katerimi so se spopadali pred svojo odločitvijo, in na vprašanja, ki jih transplantacijska medicina sproža v družbi.
A uprizoritev si želi ostati na področju človečnosti. "V sistemu, ki ga – idealistično upam – (še) imamo: solidarna družba, socialna država, javno dostopno zdravstvo, ki skuša ne delati razlik. Solidarnost! Upanje! Spoštovanje! Človečnost! To je svet, ki me navdihuje!" pravi režiser.
Igrajo: Alida Bevk, Neda R. Bric, Daša Doberšek, Ivan Godnič, Janja Majzelj, Sandi Pavlin, Ivan Peternelj, Draga Potočnjak, Matej Recer, Stane Tomazin, Matija Vastl
Izvajalki glasbe v živo: Irena Preda, Polona Janežič

 

Opera in balet Ljubljana ob 19:30: Orfej in Evridika

Leto 2014 je v znamenju 300. obletnice rojstev skladatelja in opernega reformatorja Christopha Willibalda Glucka in libretista Ranierija de’ Calzabigija. To je edinstvena priložnost, da se tudi v slovenskem glasbenem prostoru spomnimo na njuno izjemno mojstrovino. Delo temelji na eni najbolj slavnih zgodb o bolečini ob izgubi ljubljene osebe. Skrivnostna uganka prehodov med tuzemskim življenjem in onstranstvom razkriva notranji razkol posameznika, pred katerega se postavlja vprašanje odločitve.

 

SNG Drama Ljubljana ob 19:30: Figurae Veneris Historiae - javna generalka

Makedonski dramatik Goran Stefanovski, ki že več kot dvajset let živi in dela v Veliki Britaniji, je dobil navdih za svojo novo igro v delu znamenitega nemškega zdravnika in seksologa Magnusa Hirschfelda (1868−1935) Nravstvena zgodovina svetovne vojne (1930). Napredni judovski znanstvenik je proučeval predvsem povezavo med vojno in človekovim vedenjem ter dokumentiral številne, še danes neverjetne in šokantne pojave, ki so spremljali dotlej najbolj množično morijo v človeški zgodovini. Človeka sili občutek, da ga že jutri morda več ne bo, v svojevrstno brezglavo in tudi tvegano predajanje telesnim užitkom, ki so ena redkih stvari, ki mu še preostanejo.
Vojna, ki po svoje kroji usodo, ima v igri glavno vlogo. Njeno uničevalnost in njene paradokse Stefanovski v svoji zgodovinski družbeni satiri prikazuje s črnim humorjem, s sarkazmom in s svojevrstnim razumevanjem vsakršnih človeških šibkosti. Obenem pa gleda na prvo svetovno vojno kot na predigro k novi moriji, ki je nastopila, še preden so se lahko zares zacelile rane in prebolele travme iz prejšnje. Ali pa je prišlo do nje prav zato, ker ran in travm nismo znali ozdraviti.

 

Mini teater Ljubljana ob 20:00: Zapiranje ljubezni

Kaj se zgodi, ko zaljubljenost mine in ljubezen izgine? Kaj narediti, ko dve osebi nista več za skupaj? Ko ne moreta ali ne želita biti več v odnosu? Zapiranje ljubezni je konec zgodbe. Zgodbe o paru, ki poskuša končati in zapreti skupno zgodbo. Odlična igralca Pia Zemljič in Marko Mandić, par tudi izza odra, bosta na odru zaključevala svoj ljubezenski in partnerski odnos. Ženeta ju bes in skrajna sila, da se razideta. Lika, ki skozi jezik in gibanje med seboj gradita bodečo žico iz besed, se bosta poskusila rešiti iz vrtinca, v katerega ju je potegnilo in v katerega vlečeta drug drugega.
Čakata nas dva monologa, ki se medsebojno ne moreta prekiniti. Dva ločena toka besed, ki ne bi prenehale teči, če se ne bi nenadoma pojavili otroci. 'Globoko v sebi čutim, da gre za plesno predstavo,' je rekel avtor besedila Pascal Rambert. In na neki način to ples tudi je - duševni ples, ki na plano prinaša tisto nevidno gibanje duše. In tudi živcev.
Vemo, da se ljubezenska zgodba redko konča mirno. Nasprotno, ko ženska in moški označita začetek konca, je skoraj gotovo, da bo izbruhnilo nasilje. Beseda celo ni dovolj močna, da bi lahko izrazila vse verbalne eksekucije, s katerimi bosta partnerja podvrgla drug drugega. Iz izkušnje vemo, da se ljudje takrat ne prenašajo, niti so pripravljeni oproščati. Kontakt z drugim se zdi kot živa rana, strašno brezno, pretresenost, ki osebo pripelje do tega, da bo eksplodirala, da je konstantno izven sebe, brez možnosti vrnitve. 

 

10KA, klub smeha ob 20:00: Daniel Ryan Spaulding show, 9€

 

Cankarjev dom, Konferenčne dvorane M ob 18:00: Aquae Sulis: novi pogledi na rimske terme v Britaniji (Bath)

Arheološko predavanje ob razstavi Dr. Peter Davenport

 

knjižnica Urbanističnega inštituta ob 18:00: Vrtna umetnost, predavanje

Drobci iz zgodovine vrtnega oblikovanja na Kranjskem

 

KOŽ ob 18:00: V koži besede in ultra odločitev: dr. Samo Rugelj, Boštjan Videmšek, Žiga X. Gombač

O ultra (tekaških) odločitvah s podaljšanim učinkom z avtorji knjige Ultrablues:
dr. Samo Rugelj, pisec, urednik, založnik, ultramaratonec
Boštjan Videmšek, poročevalec s kriznih žarišč, novinar, publicist, ultramaratonec
Žiga X. Gombač, mladinski pisatelj, medijski multipraktik, ultramaratonec
Pogovor bo vodila Carmen L. Oven

 

MGLC ob 19:00: Herman Pivk: fotografija + Dane Zajc: poezija

Predstavljena bodo dela uveljavljenega vizualnega ustvarjalca s področja fotografije in enega najpomembnejših slovenskih književnikov druge polovice 20. stoletja.

Pesmi, ki so nastale pred pesnikovo smrtjo v letih 2000−2004, so bile inspirirane s fotografijami Hermana Pivka. Skupno delo je plod sožitja dveh ustvarjalcev, ki sta na svoj unikatni način osvetlila pogled na naše življenje in smrt.
Z mojstrskimi intervencijami v klasično fotografsko tehniko Herman Pivk v svojih delih odstira plašč navidezne realnosti in vodi gledalca v poglobljeno iskanje bistva svoje eksistence tukaj in zdaj.
Razstava je posvečena 85. obletnici rojstva Daneta Zajca.
Na otvoritvi razstave bo nastopil priznani citrar Tomaž Plahutnik, uvodni govor pa bo imel pesnik, pisatelj, prevajalec in kritik Aleš Šteger.

 

LUD Literatura, Erjavčeva 4: Prepišno uredništvo

18:00 Generacije, grupacije
Potem ko je izločil vse svoje kolege, je André Breton ostal edini veljavni nadrealist. Uroš Zupan in Matevž Kos sta pripadnika generacije, ki šteje natanko dva člana. Ali imajo nove generacije željo po grupacijah ali pa smo še vedno zasidrani v paradigmi samozadostnih avtopoetik? Sodelujejo Iztok Osojnik (avtor več generacij), Gregor Podlogar (avtor ene generacije) in Jasmin B. Frelih (avtor Generacije). Pogovor bo vodil Andrej Hočevar (avtor brez generacije).

20:00 Glasbena improvizacija slika poezijo
Na Prepišnem uredništvu bomo gostili tudi enega iz serije dogodkov, na katerih glasbena improvizacija slika poezijo. Nastopili bodo Vitja Balžalorsky, Primož Čučnik in Barbara Pogačnik.

21:30 Literaturi se vrti

Vsak večer po dogodkih sledi še uredniško didžejanje.

Dogodke Prepišnega uredništva bomo zaključili ob vinih Emeran Reya

 

Bežeče sličice!!!

 

Kinoteka: JFŠ: Filozofov greh: Komedija in melodrama Stanleyja Cavella

17:00 Tatjana Jukić: Od »izgube kontinentalne pameti« do ameriške sodne dvorane: o metonimični racionalnosti pri Cavellu, predavanje

Ko se Caryju Grantu v Strašni resnici (The Awful Truth) ne uspe galantno odzvati na domnevno nezvestobo Irene Dunne, mu slednja odvrne, da je »izgubil svojo kontinentalno pamet«. To bi lahko razumeli tudi kot strašno resnico njune zgodbe: obstaja pamet, ki je specifično ameriška, poseben tip racionalnosti, ki ni odvisen od vključevanja in izključevanja, značilnega za kontinentalni duh (in filozofijo). Prav v tej točki se s filozofijo sooči Stanley Cavell: še več, ne zanima ga toliko resnica sama kakor pa njena strašnost. To je tudi točka, kjer filozofija za Cavella zahteva vrnitev k psihoanalizi; poleg tega Cavell natanko v tej poziciji mobilizira spol v dispozitiv, kjer se strašnost, resnica in ustava združijo za Ameriko v nastajanju. S tem v mislih predlagam razpravo o Cavellovi ženski, ženski iz njegovih knjig o filmu, ženski, ki dominira nad »zelenim svetom« hollywoodskih komedij ponovne poroke in zagotavlja pravila zaroke, ki so izven kontinentalne pameti. Osredotočila se bom na komediji Adamovo rebro in Njegovo nezvesto dekle. Kljub temu, da se zdi, da ne ustrezajo Cavellovi definiciji, ženski s sodnimi dvoranami in njihovimi pripadajočimi prostori vendarle ravnata tako, kot bi s tem sugerirali, da zeleni svet ni odsoten, temveč je metonimija za tiste prostore, ki bi jih pripisali (čistemu) umu. Nazadnje predlagam, da ta miselni sestav predstavlja točko, v kateri Deleuzova filozofska fascinacija z žensko, filmom in Ameriko terja kritično preoblikovanje. Tatjana Jukić je profesorica angleške književnosti na Filozofski fakulteti v Zagrebu. Predavanje bo potekalo v angleščini.
Vstop prost.

19:00 Njegovo nezvesto dekle (His Girl Friday), Howard Hawks, ZDA, 1940, 35mm, 1.37, čb, 92', svp

Urednik Walter Burns (Cary Grant) skuša nekdanji ženi Hildy Johnson (Rosalind Russell) preprečiti, da bi opustila novinarstvo in se poročila z Bruceom Baldwinom (Ralph Bellamy). Premami jo s predlogom, naj za časopis razkrinka nekaj pokvarjenih politikov, ki zahtevajo smrtno obsodbo za duševno motenega morilca, da bi dobili glasove na volitvah. »Premisa farse je, da poroka ubije romanco. Projekt žanra ponovne poroke je zavrniti to premiso in poskrbeti za njen obrat, spremeniti samo poroko v romanco, v pustolovščino, kar za Walterja in Hildy pomeni, da znotraj poroke ohranita nekaj prepovedanega, najdeta nekakšen moralni ekvivalent nemoralnega. 'Odmik od sveta na osnovi norosti.' To se zdaj sliši kot opredelitev komedije. … Pregovorna različica ideje komedije kot odloga je obenem ideja o filmu, ki predpisuje 'pobeg', čeprav nisem še nikdar slišal, od česa se beži. /.../ Razmislek (o žanru) bo odločil, v kakšen položaj se postavimo glede na delo filma, recimo aktiven ali pasiven; v tem primeru gre za to, kako bomo jemali njegovo idejo odloga. Po eni strani ga lahko jemljemo kot pobeg (v tem primeru moraš še naprej bežati); po drugi strani ga je mogoče jemati kot osvežitev in razvedrilo (v tem primeru imaš vso svobodo, da se ustaviš in misliš).« Stanley Cavell

21:00 Adamovo rebro (Adam's Rib), George Cukor, ZDA, 1949, 35mm, 1.37, čb, 101', svp

Poročena odvetnika Adam (Spencer Tracy) in Amanda Bonner (Katharine Hepburn), ki se v zasebnosti svojega stanovanja kličeta z vzdevkoma Pinky in Pinkie, se po spletu naključij znajdeta na nasprotnih straneh v sodni dvorani. Adam toži žensko, ki je s puško prestrašila svojega prešuštnega moža in njegovo ljubico, Amanda pa taisto žensko zagovarja. Najrazličnejši triki, udarci pod pasom in napetosti se kmalu iz sodne dvorane preselijo tudi v spalnico para. Delo screwball mojstra Georgea Cukorja velja za ključno komedijo, ki tematizira boj med spoloma – boj, ki se v tej komediji ne konča z vrnitvijo v prejšnje stanje. »Tu je zadnja velikih komedij ponovne poroke. Neupravičenost neenakega zakona ni več brzdana s strani velikih struktur družine, ni predmet šale, kot je bila petnajst let prej v Zgodilo se je neke noči. Prosto je spuščena v svet. Družbi trka na vrata.« Stanley Cavell

 

Kinodvor:

19:00 Bettie gre (Elle s'en va), Emmanuelle Bercot, Francija, 2013, DCP, 116'

Bettie gre je zabaven film ceste, v katerem ikona francoskega filma Catherine Deneuve blesti v vlogi, napisani posebej zanjo.

21:15 Ni je več (Gone Girl), David Fincher, ZDA, 2014, DCP, 145'

Nick Dunne (Ben Affleck) ravno na obletnico poroke prijavi policiji izginotje svoje žene Amy (Rosamund Pike). Pod pritiskom policistov in medijev se začne Nickov vzorni ugled rušiti. Zelo kmalu njegovo čudno, nerazložljivo vedenje privede vse okoli njega do tega, da si postavljajo isto vprašanje: Je Nick Dunne ubil svojo ženo?

 

Kino Komuna:

19:00 Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil, komična pustolovščina, Felix Herngren, Švedska, Hrvaška, 2013, 114'

21:15 Čarovnija v mesečini, romantična komedija, Woody Allen, ZDA, 2014, 97'