Metelkova mesto:

 

A-Infoshop ob 19:00: Veganska večerja

 

Galerija Nočna izložba Pešak od 20:00 do 01:00: Predfestivalski dogodek Rdeče zore – Razstava "Prstan": Anna Ehrlemark

Razstavo Prstan sestavlja pet grafik, ki so se naselile v hodnik, za okna stavbe Pešak, kjer obsijane lebdijo visoko nad glavami obiskovalcev. Iz črnine tako izstopajo močne, jasne oblike, ki ustvarjajo bolj in manj abstraktne objekte in razpoloženja.

 

Jalla Jalla ob 21:00: Torkpedo-> N'importe qui (2014)

 

Channel Zero ob 21:00: StripCore - Vaša najljubša nočna mora šežespet na mestu zločina. Podpovprečna, smrtno resna zabava z obilo trikov za vašo rabo oz. težka družbena drama, ki osvetljuje nekatere od najglobljih travm sodobnega sočloveka. Končno večer na katerega smo vsi čakali. Celovit pregled tega kaj je in kaj ni v modih. Poiščite odgovore na ta vprašanja v teh izjemnih torkovih večerih!

 

Glasba izven:

 

Klub CD ob 20:00: MARKO BRECELJ - »Cocktail« in »Samospevi«

Marko Brecelj koncert v okviru Cankarjevih torkov napoveduje z besedami:

»Multimedijski, performirani nastop priletnega parazita Marka Breclja je dobil naslov po svežih založniških projektih Društva prijateljev zmernega napredka; tedaj se bo mogoče prvič dotakniti ponatisnjenih plastičnih plošč Cocktail in minimalistično ekraniziranih audio posnetkov Samospevi. Tri krat enaindvajsetletnik vabi spoštovalstvo na video snemano agitacijsko multimedijsko kulturno druženje. Izkazati se hoče z odlično kantavtorsko formo, s svežimi mehkoterorističnimi posnetki in domislicami, z zanimivimi in prodornimi gostujočimi umetniki ter seveda spet še zmeraj z vinom Puhovih iz Istre pod Slovenci. Zanj bo ta nastop osebni in društveni praznik. Osebni zato, ker letos mineva 40 let od neuspešnega nastopa Dua tria Buldožer na Opatijskem festivalu s pesmijo Rastemo in se bo jeseni neizogibno srečal z možnostjo upokojitve. Kulturno društvo, ki mu predseduje petindvajseto leto, pa letos »praznuje« izgon iz koprskega Mladinskega, kulturnega, socialnega, multimedijskega, medgeneracijskega in muzejskega centra (MKSMC). Izganja seveda znameniti izvoljenec množic, pilot demokracije in kandidat za kriminalca, Boris Popovič.

Na dogodku bo gostoval vztrajno in temeljito spregledovani trio Tretji tir in klaviaturistični zagnanec Miran Tomažič, mladi slikar Vasko Vidmar iz Portoroža pa bo pripravil vpogled v likovno ustvarjalnost svojih nadarjenih vrstnikov in vrstnic.«
Napovedujemo izida:
Marko Brecelj Cocktail obilni vunbacilni CD: ponovni izid originalnega albuma Cocktail z obilnim dodatkom.
Marko Brecelj Samospevi DVD: kaj novega ima še povedati Modroglavi Izdajalec.

 

Katedrala Kina Šiške ob 21:00: LAMB (VB) + Bowrain (SLO)

Z novim albumom “Backspace Unwind” se ponovno v soorganizaciji Kina Šiška in ŠKUC Buba vrača kultni angleški trip-hop duo LAMB!

Dvajset let je dolga doba, da bi človek ustvarjal glasbo, kakršno ljudje hočejo poslušati. Je pa tudi obdobje, v katerem bi marsikateri glasbenik izčrpal svojo ustvarjalnost in pustil, da usahne. Na srečo se to ni zgodilo z Lamb. Izid njunega šestega albuma prinaša še en pladenj izvrstne elektronike, ki zveni sveže in sodobno, hkrati pa še vedno pri vsakem komadu ohranja njuno edinstveno čarobno sintetizatorsko preobleko.

Album je večinoma nastal v studiu Andyja Barlowa, ki se zaradi panoramskega razgleda po parku South Downs imenuje »The Lookout«, enak občutek prostornosti in krajinskosti pa je skozinskoz prisoten na albumu. Poleg tega nesporno zaznamo prisotnost dveh umetnikov, ki se v svoji koži počutita kot doma in jima je udobno delati drug z drugim, zato sta sposobna eksperimentirati, tako v smislu produkcije kot Lou Rhodes tudi pri prenosa glasu in besedil na povsem nov teritorij.

Čeprav je duo Lamb nastal v Manchestru, se ju pogosteje povezuje z bristolskim trip-hop zvokom, ki je bil popularen v devetdesetih. Poleg trip hopa je njun glasbeni slog posebna mešanica jazza, duba, breaka in drum and bassa, vsebuje pa tudi močne vokale in, posebej v zadnjih delih, nekaj akustičnih vplivov.

Vse od začetka se sprva zdi, da je na albumu prisotna široka raba raztresenih tekstur loopov, kar je v letu 2014 postalo sinonim za elektronsko glasbo, zato dobimo občutek, da si morda Lamb pač prizadevata ujemati se s strukturo, ki je trenutno tako zelo priljubljena. Vendar pa je dvojica naredila nekaj drugega, saj se navdihujeta pri drugih trenutnih pojavih v glasbi, te pa sta razprla in jih preoblikovala v nekaj, kar je povsem njun izdelek.

Protagonista:

Lou Rhodes

Andy Barlow

Albumi:

Lamb (Mercury, 1996)

Fear Of Fours (Mercury, 1999)

What Sound (Mercury, 2001)

Between Darkness And Wonder (Mercury, 2003)

5 (Strata Music, 2011)

Backspace Unwind (Strata Music, 2014)

Bowrain je umetniško ime slovenskega producenta, skladatelja in pianista Tineta Grgureviča. Leta 2014 je na svojem domu v Amsterdamu posnel prvenec Far Out. Izhajajoč iz jazza se tako elektronike kot klavirja loteva na svež način in ob tem združuje vplive, ne da bi žrtvoval dušo ali občutek. Poleg lastnih del sklada tudi glasbo za videoposnetke, instalacije in performanse. Na koncertu v Kino Šiška se bosta Bowrainu na odru pridružila glasbenika Mario Babojelić in Lili Kongo.

Preden se je Grgurevič posvetil elektronski glasbi, je bil aktiven kot jazz pianist in skladatelj. Na njegovem prvem jazz albumu Balcan Flavour, ki ga je posnel leta 2009 v Philadelphii, so sodelovali slavna glasbenika John Swana in Anwar Marshall ter producent Jim Hamilton. Grgurevič je svoj drugi jazz album Images of Reality (2009) uspešno predstavil na Blues’n Jazz Festivalu v Luksemburgu. Med njegovimi najbolj znanimi jazz deli je dialog klavirja in govora Duet with Slavoj Žižek (2010).

Leta 2012 je pod psevdonimom Bowrain začel izvajati elektronsko glasbo. Leta 2014 je s pomočjo prijatelja in producentskega kolega Nikosa Kandarakisa posnel svoj debitantski album Far Out. Bowrain na koncertih igra sam ali s pomočjo koncertnih glasbenikov. Otvarjal je že koncerte za glasbenike, kot so Garden City Movement in Jessy Lanza.

Poleg lastnih kompozicij Grgurevič sklada glasbo za umetniške instalacije, performanse in videoposnetke, sodeloval je že z umetniki, kot so Meta Grgurevič, Jaša Mrevlje Pollak in Lisa Vereertbrugghen. Svoja dela je izvajal v Moderni galeriji in Galeriji Škuc v Ljubljani, v gledališču Het Veem in centru Melkweg v Amsterdamu, na Grafičnem bienalu v Ljubljani in v Uferstudios v Berlinu. Nazadnje je dobil naročilo za slovenski paviljon na Beneškem bienalu 2015.

»BOWRAIN aka Tine Grgurevič ustvarja brezžanrsko elektronsko glasbo, v kateri se dotika tradicije moderne klasične glasbe in jazza, vendar se nikoli res ne ustali v določenem zvoku. Ne glede na to, ali piše za plesne predstave ali igra jazz klavir ob loopih govora pop-marksistične legende Slavoja Žižka, ko ta filozofira o ideologiji, BOWRAINA ni strah eksperimentiranja.«
-Subbacultcha, Amsterdam

Teater, gledališče, odrske deske, art in drugo:

 

SMG ob 17:00: F. M. Dostojevski - Diego de Brea: Zločin in kazen

Za konto in izven. Predstavi sledi pogovor z ustvarjalci!

F. M. Dostojevski - Diego de Brea
ZLOČIN IN KAZEN
Režija: Diego de Brea
Prevod romana: Marjan Poljanec
Igrajo: Matija Vastl, Ivan Godnič/Robert Prebil, Sandi Pavlin k.g., Romana Šalehar, Daša Doberšek/Helena Peršuh k.g., Dario Varga, Olga Kacjan/Draga Potočnjak, Željko Hrs, Uroš Maček, Marinka Štern, Olga Grad, Boris Kos
"Zločin in kazen je zgodba o tistem, kar ljubim, česar se bojim in po čemer hrepenim, kjerkoli in kadarkoli jo odprem, me prestraši in popolnoma prevzame, zato se počutim kot duhovni otrok Dostojevskega, četudi ubog in nebogljen. To je zgodba o vzgoji srca, nekakšna pasijonska igra z vsemi štirinajstimi postajami in epilogom – vstajenjem," pravi Diego de Brea.
Lastna priredba je režiserju omogočila avtonomno (glede na roman in že znane priredbe) raziskovanje čudežnega kozmosa Dostojevskega. Skupaj z odlično igralsko ekipo je raziskoval emocionalna stanja, moč strahu, bojazni in zaskrbljenosti, beg, bežanje, begstvo, bolečino zaradi odsotnega in izgubljenega očeta, izzivanje življenja, ki pripelje onkraj dobrega in zlega in se naposled klavrno konča v najglobljem blodnjaku krivde in trpljenja. Predstava se dotika vprašanja prerojenja in vstajenja, zločina kot metafizične ideje, kazni kot propada ideje in vzpostavitve dvoma. "Kazen je, da vzameš nase trpljenje in se skozenj očistiš." (Diego de Brea)

 

Slovenski gledališki inštitut ob 18:00: Gledišče* srečanje in pogovor s prejemnikoma Borštnikovega prstana Jožico Avbelj in Borisom Cavazzo

Slovenski gledališki inštitut (SLOGI) Vas vljudno vabi na peto srečanje s prejemniki Borštnikovega prstana, na katerem bomo gostili Jožico Avbelj in Borisa Cavazzo. Pogovor bo potekal v torek, 3. marca 2015, ob 18. uri v SLOGI. Vodila ga bo Ana Perne.

Jožica Avbelj, prejemnica Borštnikovega prstana leta 2001
V slovenskem gledališkem prostoru se je uveljavila še pred koncem študija dramske igre na AGRFT, ne le "kot izrazito samosvoja in izrazito prodorna odrska ustvarjalka"; izvajalka v Jovanovićevi uprizoritvi skrajno reduciranega Štihovega besedila Spomenik G (Eksperimentalno gledališče Glej, 1972) je po besedah teatrologa Vasje Predana "tako rekoč anticipirala ne samo "neliterarno" igro, marveč tudi že nastavke neverbalne ali gibne ali mimične in gestične interpretacije". Zanjo je prejela svojo prvo Borštnikovo nagrado.
Na Borštnikovem srečanju je bila ponovno nagrajena že dve leti kasneje za vlogo Agaue v akademijski uprizoritvi Evripidovih Bakhantk, tretjo Borštnikovo nagrado pa je leta 1978 prejela za naslovno vlogo v Donji Rositi ali Kaj pravijo rože F. G. Lorce, uprizoritvi Mestnega gledališča ljubljanskega, v katerem je stalno angažirana od leta 1975. Vendar je ob tem redno sodelovala tudi z drugimi gledališči, uveljavila se je na filmskem področju ter igrala v mnogih televizijskih dramah in nadaljevankah, posnela pa je tudi veliko število radijskih iger. Od leta 1995 predava na AGRFT, leta 2006 je pridobila naziv redne profesorice za dramsko igro.
Med mnogimi, žanrsko raznovrstnimi vlogami na matičnem odru so liki iz domače dramatike; v uprizoritvah Cankarja je bila Nina v Kralju na Betajnovi in Lojzka v Hlapcih, oboje v Jovanovićevi režiji (1978 in 1980), ter Helena v Korunovi postavitvi komedije Za narodov blagor (1993), oblikovala je Veroniko v Frideriku z Veroniko ali Grofu Celjskem danes in nikdar več M. Kmecla (režija Žarko Petan, 1979), pa Ismeno v Smoletovi Antigoni (režija Franci Križaj, 1983). Ustvarila je tudi številne like iz klasičnih in sodobnih dram tujih avtorjev, med temi Ofelijo v Korunovi postavitvi Shakespearovega Hamleta (1984), še eno nagrajeno vlogo Borštnikovega srečanja, in Saro Norman v Medoffovih Otrocih manjšega boga (režija Gregor Tozon, 1984); zanju je prejela nagrado Prešernovega sklada.
Kritik Aleš Berger je o interpretaciji gluhoneme Sare v Medoffovi drami zapisal, "da se je Jožici Avbelj brez ene same besede posrečilo oblikovati vseskozi sugestivno in prepričljivo postavo, ves čas intenzivno navzočo v središču dogajanja". O upodobitvi Cankarjeve Lojzke pa je kritik Andrej Inkret menil, da jo "sestavi iz samih neizrečeno tankih, drhtljivih nadrobnosti v nenavadno senzibilno, nemirno ljubečo žensko figuro", in kasneje njen naslovni lik v uprizoritvi Božičeve Španske kraljice (režija Zvone Šedlbauer, 1987) ocenil kot "prefinjeno izniansirano in z lirično strogostjo izoblikovano vlogo tragične zaznamovanke". Zanjo je prejela že peto Borštnikovo nagrado; sledili sta ji še šesta za vlogo Cankarjeve Helene leta 1994 in tri leta kasneje sedma za vlogo B v Treh visokih ženskah E. Albeeja v režiji Mateje Koležnik.
Izjemno igralkino delo je bilo deležno še številnih drugih nagrad, med temi Župančičeve in Sterijeve (obe leta 1981). V obrazložitvi nagrade Borštnikov prstan je teatrolog Jernej Novak zapisal, da je "igralska umetnost Jožice Avbelj silovita in polna, vselej zaokrožena v smiselno celoto" in poudaril, da "nikakor ni naključje", če se Borštnikovo srečanje 2001 sklene "s podelitvijo prstana igralki, katere umetnost je v resnici rojena za novo tisočletje".

Cankarjev dom:

Gallusova dvorana ob 19:30: Pepelka (Cendrillon)

Balet Malandain iz Biarritza

Koreografija: Thierry Malandain
Glasba: Sergej Prokofjev

Režija, oblikovanje luči: Jean-Claude Asquié
Scenografija, kostumografija: Jorge Gallardo
Koproducenti/partnerji: Kraljeva opera iz Versaillesa, Baskijski simfonični orkester, Nacionalno gledališče Chaillot Paris, Opera Reims, Gledališče Victoria Eugenia San Sebastián, Poletni gledališki festival Verona, Lugano in Scena, Veliko gledališče iz Bogote, Arteven – Regija Veneto, Teatros de Canal iz Madrida, Gledališče Olympia iz Arcachona, Espace Jéliote iz Oloron Sainte-Marie, Malandain Ballet iz Biarritza

Balet iz Biarritza je ena najzanimivejših francoskih skupin. Vodi jo iskren in širokogruden koreograf, ki zasleduje vizijo sodobne interpretacije klasičnega repertoarja. Malandain je razvil avtorski pečat v ravnovesju med modernim in klasičnim, zgodovino in sodobnostjo - ustvarjalne impulze namenja delom nove, čiste kreacije na eni ter zelo osebnimi branji tradicionalne plesne zakladnice na drugi strani.

V Pepelki je Malandain je sicer ostal zvest dramaturgiji pravljice in partituri Prokofjeva, vendar ju je raziskal skozi prizmo osebnih tem. Njegova različica zasleduje oblikovanje plesne zvezde, zgodba pa gledalca vodi po poti njenega udejanjanja, skozi dvom, obrobnost, trpljenje, upanje, vse do (odrske) svetlobe. Vizijo univerzalne zgodbe gneteta tako pepel kot čudežnost in je včasih tako komična kot tragična.

Vstopnine: 16, 19`50, 23`50, 28´50, 15* €

 

SNG Drama, mala drama ob 20:00: Božič pri Ivanovih

"Bo smrekica? Bo. Kaj pa če ne bo?" – Aleksander Ivanovič Vvedenski

Aleksander Vvedenski (1904–1941) je ob Daniilu Harmsu vodilni predstavnik ruskega absurdizma, literarne smeri ruske avantgardne skupine OBERIU (Zveza realne umetnosti), ki so jo uradno ustanovili leta 1927. V igri Božič pri Ivanovih (1938) se nesmiselnost približuje poetiki dadaizma in stopnjuje prek tragično-grotesknih dogodkov. Normalnost v igri zabrisujejo dialogi, odnosi med dramskimi osebami in neskladja med besedilnim in vizualnim: živali govorijo, oče in mati se ljubita ob odprti krsti, nekateri dramski liki ne govorijo, ampak le pojejo, odsekana glava se pogovarja s telesom ipd. Igra je parodija navidez racionalnega meščanskega sveta, v katerem se logika obrne v nesmisel in racionalnost v brezpomenskost.

 

PTL ob 20:00: Nič več solo/ No More Solo

Ples, ki je zorel dvajset let, da bi lahko očiščen besed nastajal zdaj.

Pred več kot dvajsetimi leti je nastal moj Solo. Zelo osebna izkušnja, v katero sem prelil vse svoje znanje, sposobnost in občutljivost. O tem težko govorim, ker se povedano brez plesa sliši zelo banalno*.
Po dvajsetih letih smo ga s skupino plesalcev obudili. Skoraj celo leto smo ga rekonstruirali, ga vadili, se o njem pogovarjali, potem pa razstavljali, celo uničevali, pa ga spet vzpostavljali in spet vadili. Odluščili smo vse plasti, da bi razumeli, na čem sloni bistvo, njegov gib. Ta spoznanja smo prelili v enostavna navodila. Zato, da bi si pomagali do ključnih elementov improvizacije. Iskali smo način, da bi Solo lahko nastajal v trenutku, ko ga gledamo. Olupili smo ga pripovednosti, da bi se povednost lahko odvijala v razmerjih oblik, posameznikov, v skupini, med linijami, napetostmi, stiskanjem in raztezanjem prostora.
V proces pa smo vtkali tudi znanje in hotenja plesalcev, ki s pogledi mlajše generacije ta Solo umeščajo v sedanjost. Njihov odnos do predloge je bistven za razumevanje, kako delo izpred dvajsetih let deluje. Njihov pogled na ples, predvsem pa na svet, je pomagal Solo osvoboditi vseh poimenovanj in prikazovanja čustev, ki bi lahko ples omejevala. Dobili smo čisti, abstraktni ples. In vendar so vse teme tu, v telesih, v prostoru, v odzivanju, v napetostih in popuščanjih. V trenutku in trajanju. Bolj konkretno od tega ne gre. Vse je prelito v ples in ni več Solo.
- Matjaž Farič
*Solo je nastal na samospeve Gustava Mahlerja Lieder Eines Fahrenden Gesellen. Glasba, ki jo močno preveva čustvovanje.
Plesalci in soustvarjalci/ Dancers and Cocreators: Barbara Kanc, Jana Menger, Kaja Janjić, Katja Legin, Kristina Rozman, Urša Rupnik, Matic Bobnar, Leon Marič
Koreograf/ Chorographer: Matjaž Farič
Glasba/ Music: Hexenbrutal
Kostumi/ Costumes: Sanja Grcić
Produkcija/ Production: Flota, Ljubljana & Flota, zavod, Murska Sobota.
Producentka/ Producer: Urška Pleše
Koprodukcija/ Coproduction: Plesni Teater Ljubljana

SiTi teater ob 20:00: Ne stavi na Angleže!

Komedija o komičnem pričakovanju boljše prihodnosti, ki so je seveda žal ne da zadeti na loteriji. Ali pač? Lahko poskusite s stavo…

Zagotovo ste tudi vi kdaj pomislili, kako bi vam zmagovalna srečka ali listič z dobitkom rešila vse vaše probleme in prinesla srečo. Pa bi res? Prijatelji Bulc, Cof in Piksi v to ne dvomijo, vsaj do konca odločilne tekme ne. Nasmejte se jim (in sebi) v komičnem pričakovanju boljše prihodnosti, ki so je seveda žal ne da zadeti na loteriji. Ali pač? Lahko poskusite s stavo… morda se pa res izide bolje, če staviš na Angleže?!
besedilo: Vladimir Đurđević
režija: Gašper Tič
igrajo: Jernej Čampelj, Tomislav Tomšič in Andrej Murenc
produkcija: Cafe Teater
 

Stekleni atrij, Mestna hiša ob 18:00: Hana Stupica: Rokavička

Ukrajinska ljudska pravljica Rokavička je prva slikanica mlade ilustratorke Hane Stupica.
Znano zgodbico o dedku, ki je sredi hude zime izgubil rokavičko in so se vanjo naselile miška, žabica, zajček, lisica, volk, merjasec in medved, je Hana ilustrirala za diplomsko nalogo na Akademiji za likovno umetnost in zanjo na zadnjem Bienalu slovenske ilustracije prejela veliko nagrado Hinka Smrekarja.
Žirija je v utemeljitvi napisala, da je prva slikanica Hane Stupica ustvarjena v maniri, ki ima v slovenski otroški ilustraciji močno tradicijo, izraža ilustratorsko zrelost in izrazit napor upodobiti atmosfero ukrajinske zime 19. stoletja ter impresije ruralne pojavnosti tedanjega časa, ki ga avtorica spretno in dosledno tke z dognanim nizanjem barvnih tekstur.
Celovitost vidnega podajanja zgodbe ilustratorka izrazi v nekoliko utišanem koloritu, ki popelje bralca v brezmejno tišino ukrajinske zime, v kateri bo slišan vsak korak v snegu, oziroma pri Stupici: videl bo vsako dlako na živalskem krznu.

Aksioma - Projektni prostor ob 19:00: Constant Dullaart: Cenzurirani internet (The Censored Internet)

Instalacija, v kateri nenehno spreminjajoče se barve ustvarjajo hipnotičen vtis, v katerem se obiskovalec sooča z realnostjo brez nacionalnih meja in identitet.

Svoboda izražanja in možnost dokončne odprave cenzure sta v zgodnjem obdobju interneta sodili med njegove najzapeljivejše obljube. Ustroj njegove infrastrukture je skupaj z možnostjo neskončnega reproduciranja digitalnih podatkov spodbujal tehno-utopično podobo sveta, v katerem bi informacije lahko krožile globalno in brez slehernih omejitev.
Toda razvoj te infrastrukture in dejstvo, da je prišla pod nadzor velikih korporacij, ki se ne izogibajo sporazumom z vladami, da lahko svoje storitve ponujajo čedalje večjemu številu uporabnikov, sta to tehno-utopijo spremenila v distopično realnost, v kateri je cenzura, kot kaže, prav tako vsesplošno razširjena kot podatki. Reporterji brez meja (Reporters Without Borders/RWB ) – mednarodna neprofitna nevladna organizacija s sedežem v Franciji, ki spodbuja in ščiti svobodo obveščanja in svobodo tiska – skrbi za seznam "sovražnikov interneta", ki ga občasno posodobi, ko se lokalna pravila spremenijo zaradi poskusov nadzorovanja dostopanja do informacij v spletnem okolju.
Cenzurirani internet je instalacija, ki jo tvori zbirka zastav narodov, ki so se znašli na seznamu "sovražnikov interneta", ki ga je objavil odbor svetovalcev Združenih narodov "Reporterji brez meja"; zastave so razstavljene v popolnoma zatemnjeni sobi. Število državnih zastav temelji na najnovejšem poročilu "reporterjev brez meja", zato se spreminja z vsako postavitvijo instalacije. Vsaka zastava je opremljena s svetlečim LED napisom RGB, ki skupaj z drugimi lučmi dosledno spreminja barvo, zato se spreminja tudi barva prostora, s tem pa tudi barve zastav. Zaradi tega je težje določiti barve, ki utelešajo nacionalno identiteto neke dežele, in se jim posvetiti.
Nenehno spreminjajoče se barve ustvarjajo hipnotičen vtis, v katerem se obiskovalec sooča z realnostjo brez nacionalnih meja in identitet. Intervencija svetlobe deluje kot metafora za veščine, ki so potrebne za preseganje lokalnih omejitev in za oblikovanje utopične vizije globalne svobode obveščanja. Vizija, ki se zdi utopična in distopična hkrati, saj se iste tehnične veščine uporabljajo tudi za omejevanje dostopa ljudi do podatkov. Stara hekerska mantra "vse informacije bi morale biti prosto dostopne" se izgubi v zmedi, ki jo povzročajo spremembe etičnih razmerij do tehnologije.
Sredi prostora je nameščen predelan usmerjevalnik, ki imitira cenzurirano spletno okolje, ki dopušča le omejen dostop oziroma dostop s pomočjo metod, ki jih morajo uporabiti ljudje, da se izognejo cenzuri in nadzoru. Lokalno brezžično omrežje se bo vsakokrat spremenilo in shranjevalo podatke o uporabnikih ter cenzuriralo internet v skladu z lokalnimi navadami.
Umetniški vodja: Janez Janša
Producentka: Marcela Okretič
Izvršna producentka: Sonja Grdina
Odnosi z javnostjo: Hana Ostan Ožbolt
Tehnični vodja: Valter Udovičić
Dokumentiranje: Adriana Aleksić
Partner: Carroll / Fletcher, Velika Britanija

KOŽ ob 18:00: Materina roka – dr. Dušan Rutar

predstavitev knjige

"Materina roka" predstavlja nadaljevanje knjige "Ne, oči, ne!", v njej pa Ana razkriva pripoved o materinem nasilju.
Če je prva knjiga namenjena bolj očetovemu spolnemu nasilju nad njo, je druga posvečena zahtevnemu razmišljanju in vprašanju, kako je mogoče materino spolno nasilje nad hčerko.

 

SNG Drama ob 18:00: Festival fabula - Kdo zdaj tu laže? Slavoj Žižek, Mladen Dolar in Alenka Zupančič

Na pogovoru s filozofi se bomo dotaknili vprašanj: kako lahko lažemo z resnico, zakaj ima resnica strukturo fikcije, zakaj lažemo iz vljudnosti, kako so fantazme in iluzije povezane z realnostjo, kako lažno vstopa v realnost sodobne politike, religije ...

Mladen Dolar, Alenka Zupančič in Slavoj Žižek so v svetu znani kot lacanovska trojka ali kot ključni predstavniki ljubljanske psihoanalitske šole. Filozofski opus vsakega od njih sicer psihoanalizo Jacquesa Lacana povezuje z nemško klasično filozofijo, še posebej tisto G. W. F. Hegla. Pri teh dveh velikih filozofskih ali teoretskih korpusih je pod vprašaj postavljeno tradicionalno in zdravorazumsko razumevanje resnice, s tem pa tudi status laži, prevare in videza.
Cena vstopnice: 5€

 

Galerija Kresija ob 19:00: Predavanje: Maks Fabiani in kultura odprtih prostorov v Ljubljani - prof. Jurij Kobe

V sklopu razstave Urbani prostori in mostovi za Ljubljano, ki predstavlja prerez skozi tisti segment dela skupine arhitektov ATELIERarhitekti, ki zadeva oblikovanje javnih odprtih prostorov, bo na temo urbanih prostorov in Fabianijevega mostu v Galeriji predaval prof. Jurij Kobe.

 

Bežeče sličice!!!

 

Trubarjeva hiša literature ob 19:30: Filmska projekcija in pogovor o filmu: Filmski večeri v THL: I cento passi/One Hundred Steps

Italijanski režiser Marco Tullio Giordana je v filmu z naslovom »I cento passi« razkril življenjsko zgodbo radijskega voditelja, novinarja in aktivista Peppina Impastata ter prikazal upor zoper mafijsko vodenje sicilijskega življenja. Film daje zanimive iztočnice za družbeno razpravo, ki jo bo ob ogledu filma pospremila Eleonora Kolar, sodelavka italijanskega inštituta za kulturo v Sloveniji. Filmski večer pripravlja Društvo študentov primerjalne književnosti.

 

Kinoteka:

19:00 20 let neodvisnega slovenskega filma Ludwigana

Ludwigana, Janez Vajevec, Slovenija, 1995, DVD, barvni, 77' 

Člani Studia bratov Vajevec so pred več kot dvajsetimi leti sedli skupaj, pogledali okoli sebe in se lotili pisanja scenarija za film. “Plemenito grotesko” so posneli dobro leto pozneje. V njem igralci izvajajo vajo “negativno mišljenje”. Filmski liki močno spominjajo na javne osebnosti tistega časa in okoliščine na dogodke, in tudi po dveh desetletjih film ostaja aktualen. Neodvisni film Ludwigana je premiero pred dvajsetimi leti doživel v Slovenski kinoteki. Projekciji sledi pogovor z ustvarjalci filma. Vstop prost.

21:00 Retrospektiva: François Truffaut

Ljubezen na begu (L’Amour en fuite), François Truffaut, Francija, 1979, 35mm, 1.66, barvni, 95', svp  

Antoine Doinel (Jean-Pierre Léaud) je v petem in zadnjem filmu »sage« star nekaj čez trideset let, kot romanopisec uživa v zmernem uspehu, sporazumno končuje zakon s Christine (Claude Jade) in se oklepa romantičnih fantazij. Po novem samski najde novi predmet poželenja v Sabine (Dorothée) in posveti se ji s strastnim prepričanjem, da človek brez ljubezni ni nič. Na poti obnovi poznanstva s prejšnjimi ljubeznimi in se sooči s kaotično preteklostjo. Antoine Doinel je še vedno zaljubljen in ker je zaljubljen, je še vedno živ.
“Lagal bi, če bi rekel, da se je Antoinu Doinelu posrečila probrazba v odraslega človeka. Ni postal resnični odrasel, ostal je otrok. V vseh ljudeh so ostanki otroštva, a pri njem jih še toliko več.” François Truffaut

 

Kinodvor:

17:00 Banda punc (Bande de filles), Céline Sciamma, Francija, 2014, DCP, 112'

Za KUL in za izven

Režiserka Vodnih lilij in Pobalinke v svojem najnovejšem filmu znova sledi odraščajočemu dekletu, ki išče svojo identiteto, razpeta med lastnimi željami in pričakovanji družbe. Otvoritveni film sekcije Štirinajst dni režiserjev festivala v Cannesu.

19:15 Ida, Paweł Pawlikowski, Poljska / Danska, 2013, DCP, 80'

V Angliji delujoči Paweł Pawlikowski, ki si je mednarodni sloves ustvaril s filmi Zadnje zatočišče in Moje poletje ljubezni, se je prvič vrnil v rodno Poljsko, da bi tam posnel vizualno minimalistično in presunljivo intimno študijo kompleksne in kontroverzne vojne tematike. Evropska filmska nagrada za najboljši film, režijo, scenarij in fotografijo ter oskar za najboljši tujejezični film.

21:00 Leviafan, Andrej Zvjagincev, Rusija, 2014, DCP, 141'

Moralno kompleksen triler ter parabola o oblasti, veri in korupciji, umeščena na podeželje Putinove Rusije. Film je prejel nagrado za najboljši scenarij na festivalu v Cannesu ter zlati globus in nominacijo za oskarja za najboljši tujejezični film.

Mala dvorana ob 20:30:

V kleti (Im Keller), Ulrich Seidl, Avstrija, 2014, 85'

Po velikopotezni trilogiji Paradiž se Ulrich Seidl vrača k dokumentarnemu filmu s tragikomičnim filmskim esejem, ki se spusti globoko v mračno podzemlje avstrijske duše.

 

Kino Komuna:

17:00 Še vedno Alice, drama, Richard Glatzer, Wash Westmoreland, ZDA, 2014, 101'

19:00 Avtošola, komična kriminalka, Janez Burger, Slovenija, 2014, 79'

20:45 Petdeset odtenkov sive, romantična drama, Sam Taylor-Johnson, ZDA, 2015, 125'