Metelkova mesto:

 

A-Infoshop ob 19:00: Hands off the Trees! - Skvotiranje gozda Hambach: pridružite se nam na predstavitvi zasedbe gozda Hambach, katero bo pospremil ogled filma o akciji, pogovor z gosti in odprtje fotografske razstave. >>"We are not fighting for the nature. We are nature fighting back.”

 

Gala hala ob 21:00: 21.OBLETNICA METELKOVE! FRISTAJL DŽEM

BAKTO - Turntables, Fx

SUNNY SUN - Turntables, MPC, Fx, Vokal

ŽIGA MURKO - Pozavna, Fx

WOO-D - Moog Micromoog, Roland Jx-3p

Vstop prost!

 

Muska izven:

 

Atrij Magistrata (v primeru slabega vremena Rdeča dvorana Magistrata) ob 20:00: Jesenske serenade - De arte saltandi

Capella Carniola
Marta Močnik Pirc, sopran, strunski tamburin
Kristina Martinc, kljunaste flavte
Barbara Kanc, ples
Tanja Skok, ples
Franci Krevh, tolkala
Izidor Erazem Grafenauer, vihuela
Janez Jocif, enoročne flavte, fujara, krumhorn, dude, portativ, hurdy-gurdy, oprekelj
CAPELLA CARNIOLA
V slovenskem prostoru je relativno malo skupin, ki bi se ukvarjale z zgodnjimi glasbenimi praksami – še posebno tistimi, ki izvirajo iz časa pred barokom. Eden od možnih vzrokov za to je, da so v naši ljudski glasbi starejše plasti izročila zelo zabrisane, saj je le-ta zakoreninjena predvsem v romantični estetiki 19. stoletja. Iz tega časa izvirajo tudi glasbeni instrumenti, ki bi jih pri nas lahko označili za ljudske. Najbolj tipični, kot je na primer harmonika, pa so svoje predhodnike izpodrinili šele v 20. stoletju. Most, ki ljudske glasbe mnogih evropskih narodov neposredno povezuje s t. i. staro glasbo, pri nas žal ni več prehoden.
Premoščanje omenjene vrzeli je bila ena od glavnih spodbud za ustanovitev in delovanje ansambla Capella Carniola. Za njena ustvarjalna prizadevanja so nadvse pomembni sledovi srednjeveške bordunske in modalne glasbe, ki so se kot nasprotje novoveške tonalnosti delno ohranili predvsem v ustnem izročilu obrobij našega etničnega prostora. Na Slovenskem tudi ohranjenih srednjeveških glasbenih zapisov žal ne poznamo. Izjeme so le nekateri drobci, namenjeni liturgični uporabi. Za odkrivanje pozabljene zvočnosti so zato izredno pomembne upodobitve glasbenih instrumentov na slovenskih gotskih freskah. Za mnoge od njih smemo sklepati, da so bili pri nas tudi v praktični uporabi. Njihovo rekonstruiranje in uporaba v glasbeni praksi dajejo ansamblu svojevrstno avtentičnost, obenem pa ga povezujejo tudi s širšim evropskim prostorom.
Značilnost ansambla je tudi raziskovanje različnih evropskih historičnih plesnih praks, kar predstavlja osrednjo temo koncertnega programa, poimenovanega De arte saltandi ali slovensko O umetnosti plesa, ki smo ga povzeli po znanem traktatu italijanskega plesnega mojstra iz 15. stoletja Domenica di Piacenze. V njem poskušamo prikazati različne pojavne oblike prepletanja glasbe, poezije in plesa, ki jih je srednji vek največkrat povezoval v nerazdružljivo celoto.
Umetniški vodja ansambla
Janez Jocif

 

Komuna Kina Šiške ob 21:00: ZVO.ČI.TI so.und.ing: Bojana Šaljić Podešva (SLO) in Maria Papadomanolaki (GR)

Avtorici bosta na koncertu predstavili po eno lastno zvočno delo, vrhunec večera pa bo nedvomno skupna premierna izvedba zvočnega dela conductcontacttransmit, nastalo v okviru produkcije zvočnega cikla ZVO.ČI.TI so.und.ing DUO.

Program:
Bojana Šaljić Podešva: Hiperprostorska srečanja (2010)
Razmišljanja o vesolju me spodbujajo, da nenehno na novo vzpostavljam svoj odnos do življenja, ki je hkrati tako neznosno majhno in minljivo, pa vendarle veličastno. V svojih razmišljanjih odpotujem čez rob Rimske ceste, kjer se odpirajo nove dimenzije in novi prostori, ki so vsakič nekoliko drugačni, saj je možno z improvizacijo, ki temelji na živi elektroniki, vsakič znova podirati meje ali se tudi umakniti v varno naročje znanega. Skladba je bila navdihnjena z umetniškim videom Bubble Robertine Šebjanič.

Maria Papadomanolaki: Forms of Ventriloquism #6-8 (2013)
Performans Forms of Ventriloquism #6-8 temelji na treh kreativnih odzivih na cikel raziskovalnih zvočnih sprehodov, ki so potekali novembra 2013 v Tobačni v Ljubljani. Sestavljajo ga trije medsebojno prepleteni deli, v katerih so risbe in zapisi o Tobačni uporabljeni kot partiture, iz katerih vznika intimna zvočna atmosfera prostora in spomina.

Bojana Šaljić Podešva in Maria Papadomanolaki: conductcontacttransmit (2014)
conductcontacttransmit je skupno delo dveh skladateljic, ki preizprašujeta možnosti in zaplete nenasilne komunikacije med njima kot avtoricama. conductcontacttransmit se odvija ob besedilnih partiturah o prostoru, skozi zvok in medsebojno izmenjavo idej, temelji pa na vzajemnosti kot ustvarjalnem procesu.

O avtoricah:
Maria Papadomanolaki deluje na področjih oblikovanja zvoka za ples in film, instalacij, omrežnega performansa, raziskovalnih delavnic in transmisijske umetnosti.
http://www.voicesoundtext.com/

Bojana Šaljić Podešva je skladateljica, ki deluje pretežno na področju elektroakustične glasbe, občasno pa se podaja tudi v sfere performansa v živo in instalacije ter sodeluje v vizualnih in performativnih projektih. Za koncertna dela ter scensko in filmsko glasbo je prejela več nagrad.
http://www.bojanasaljic.si/

O projektu:
ZVO.ČI.TI so.und.ing DUO cikel je večletni glasbeno-performativni projekt, ki z odkrivanjem, s predstavljanjem in z mapiranjem novih zvočnih praks, struktur in metod v okviru rezidenčnih programov in strategij CONA zavoda povezuje mednarodne in slovenske zvočne umetnike in izvajalce. ZVO.ČI.TI so.und.ing DUO vzpostavlja platformo, ki zagotavlja trajne pogoje za mednarodna sodelovanja in izmenjave umetnikov, produkcijo in koncertne predstavitve novih zvočnih del in vzpostavlja Ljubljano kot pomembno zvočno ustvarjalno-produkcijsko in povezovalno vrelišče.

Povabljeni slovenski in tuji umetniki bodo zvočne skladbe snovali v skupnem studijskem delu v Ljubljani in na daljavo. Na premierni predstavitvi novih zvočnih del in ob izvedbi avtorskih skladb bo mogoče prisluhniti paleti aktualnih umetniških zvočnih praks in naboru možnih pristopov v raziskovanju zvoka, skladanju, pomenu medsebojnega oplajanja idej in preigravanju performativnih potencialov. ZVO.ČI.TI so.und.ing DUO cikel si prizadeva vzpostaviti relacijske pogoje in dvigniti senzibiliteto poslušanja skozi prostor in izkušnjo skupnega, saj, kot na nekem mestu zapiše Brandon

Vstop prost

 

Teater, gledališče, odrske deske patakefore:

 

Galerija ŠKUC ob 18:00: Smetnjak: Sprožili smo mem, ki je v jok spravil ves svet

Je bilo kritično teorijo sploh kdaj mogoče prakticirati prek memov? Problem ni le v tem, da si je koncept mema izmislil evolucijski biolog ter da se LOL mačke ne nehajo režati, kar sproža najrazličnejše dvome o informatiki, komunikaciji, izbiri med všeč mi je/ni mi všeč, merljivosti, valorizaciji, problem je tudi v tem, da kritična teorija doživlja lastno krizo, oziroma kot se izrazijo Tiqqun: "Ne potrebujemo še več kritične teorije. Ne potrebujemo še več profesorjev. Zdaj kritika deluje v službi dominacije. Celo kritika dominacije." Na kratko, se je subverzivnost skrčila na šalo ali je šalo treba jemati zares?

 

MSUMaistrova:

18:00 Anej Korsika: "Demokratični socializem: od Santiaga do Ljubljane"

Henry Kissinger je nekoč dejal: "Ne vem, zakaj bi morali mirno gledati, da zgolj zaradi neodgovornosti njenega prebivalstva neka država postane komunistična." In ko je bil leta 1970 na demokratičnih volitvah v Čilu izvoljen Salvador Allende, ZDA tega niso mirno gledale. Po treh letih organiziranih mednarodnih pritiskov pod taktirko Washingtona, sklepanja zavezništev s silami reakcije v Čilu, je Američanom uspelo. Zgodil se je prvi 11. september, tisti, ki se ga precej bolj redko spominjamo kot veliko bolj slavnega "ameriškega 11. septembra". Vojaški udar, ki se je tega dne zgodil v Čilu, je strmoglavil Allendeja in ustoličil generala Augusta Pinocheta. V času Pinochetovega režima je bilo interniranih okrog 80.000 političnih zapornikov, ubitih več kot 3.000 državljanov in mučenih vsaj 30.000 ljudi. Prav to je obdobje, ki ga je neoliberalna šola čikaških ekonomistov na čelu z Miltonom Friedmanom poimenovala "čilski čudež".
Primer Čila je pokazal, da je demokratični socializem v praksi sposoben konkretnih politik za izrazito izboljšanje življenjskega položaja ljudi in da so to na volitvah spoznali in nagradili tudi volivci. Vendar zaradi mednarodnih razmerij moči, ko so čilsko soseščino sestavljale vlade, podrejene ZDA, in notranjepolitičnih razmerij moči, ko je imela opozicija nadzor nad sodstvom in zakonodajo, predvsem pa vojsko, tega projekta ni bilo mogoče uresničiti oziroma nadaljevati. Ne zato, ker bi bil slab sam na sebi, temveč zato, ker tiste sile, ki so se zarotile proti njemu, niso imele nikakršnih pomislekov pri poseganju po najbolj nedemokratičnih sredstvih, ki so jim bila na razpolago.
Štirideset let kasneje ima svet povsem drugačno podobo, nekoč mogočni svetovni igralci (npr. Sovjetska zveza in Jugoslavija) danes več ne obstajajo. Drugi, v prvi vrsti ZDA, so postali svetovni hegemon, vendar je njihova vloga svetovnega policista pod vedno večjim vprašajem. Ali lahko projektu demokratičnega socializma danes uspe kaj bolje kot v Čilu nekoč in kakšno je sploh mesto in poslanstvo politik, ki se zoperstavljajo diktaturi kapitala, bodo vprašanja, ki si jih bomo zadali ob bližajoči obletnici pozabljenega 11. septembra.

19:00 +MSUM: Suzana Brborović: Trojni presek

Vabimo vas na odprtje razstave Suzane Brborović Trojni presek in pogovor z umetnico v sredo, 10. septembra 2014, ob 19. uri, ki ga bo vodila Adela Železnik. Razstava je del serije PREPIH, s katero v +MSUM-u predstavljamo mlajše umetnike in sveže ideje.

Kustos: Igor Španjol
Suzana Brborović (rojena 1988) je prodorna slikarka mlajše generacije, ki je za svoje delo že med študijem dobila dve pomembni nagradi ? nagrado ESSL za mlade umetnike iz srednje in jugovzhodne Evrope leta 2011 in študentsko Prešernovo nagrado leta 2012.
Leta 2013 je končala študij na ALUO v Ljubljani, z letošnjim letom pa začenja dvoletni podiplomski študij na leipziški akademiji za vizualno umetnost. Njena dela so vključena v zbirko Muzeja Essl in v zbirko Galerije Božidar Jakac. V zadnjih treh letih intenzivno razstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah. Med pomembnejšimi samostojnimi predstavitvami so Meja zasičenja v Galeriji Alkatraz, Distorzija v Galeriji Meduza in Odsev zamika v Bežigrajski galeriji 1. Letos je sodelovala na skupinski razstavi Sodobno slovensko slikarstvo (Prve generacije po letu Nič). Živi in dela v Leipzigu v Nemčiji.
Pri delu izhaja iz vsakdanjika: slika gradbene odre, tramove in opeke; ti aludirajo na dokumentarne fotografije gradbišč, ki jih je našla v družinskem albumu. Vendar se kot predstavnica mlade generacije, ki se je čez noč znašla v ekonomski krizi, zaveda, kaj pomeni biti umetnik v današnjem času, in ne ostaja brezbrižna do družbenih vprašanj ter problemov sodobne urbanizacije.
Dela na razstavi z naslovom Trojni presek povezujejo urbani situaciji dveh mest, v katerih prebiva. Dela pripadajo različnim serijam, ki jim je skupna zgodba industrijskih območij in blokovskih naselij, nastalih v času socializma. Dve mesti s podobno socialistično zgodovino (Leipzig in Kranj) se danes soočata z istimi problemi sodobne neoliberalne politike, ko novogradnje t. i. elitnih sosesk zaradi previsokih cen ostajajo prazne in prepuščene propadanju.
Sliki Razčlenjevanje objekta (2013) in Konstrukcijska nasičenost (2014) se navezujeta na industrijo in blokovska naselja, ki so bila zgrajena za delavski razred. Slika Olbrichtstrasse je iz novejše produkcije; nastala je v Leipzigu in se naslanja predvsem na stara industrijska območja. Ta območja so zaradi privatizacije in upada demografske sheme v času menjave političnega režima usahnila. Propad dobršnega dela industrije v Leipzigu v devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bil poguben tako za mesto kot za prebivalce, posledice pa so vidne še dandanes. Slika vsebuje dve komponenti, gradnjo in ruševine. Likovni jezik se pri vseh treh slikah dopolnjuje in gradi na podlagi pridobljenega materiala in začetne mrežne kompozicije, ki slikam omogoča osnovo za nadaljnje raziskovanje.

 

Galerija Equrna ob 19:00: Otvoritev razstave: PRIVATE - PROPERTY, Dušan Kirbiš in Damir Sokić

V Equrni se z razstavnim projektom Private Property, prvič skupaj predstavljata vidna predstavnika slovenske in hrvaške umetnosti. Dušan Kirbiš in Damir Sokić sta umetnika, ki, vsak v svojem okolju, že od časa visokega modernizma prejšnjega stoletja pomembno sooblikujeta sodobne tokove in dogajanja. Druži ju absolutna prepričanost v izpovedno neposrednost in nenehna sla po utrjevanju vezi med medijem in sporočilom. Oblikovala sta se na domačih akademijah in v mednarodnem okolju, oba v New Yorku, Kirbiš tudi v Berlinu. Danes delujeta kot profesorja na zagrebški in ljubljanski univerzi. Njuna dela so prisotna v vseh pomembnih nacionalnih zbirkah in v pregledih sodobne umetnosti.
Sokić razstavlja dva kinetična objekta iz cikla Neodada-Dadaneo, 2007 in Koncert N. J. P. in CH. M., 2007, s katerima vzpostavlja komunikacijsko vez z zanj pomembnimi posamezniki in tokovi sodobnosti.
Kirbiš se predstavlja z zrcalno video instalacijo Ali si?, 2014, ki vsebinsko aktualizira serijo njegovih hermetičnih podob s fotoluminiscentnimi napisi. Tokrat gre za dve temeljni vprašanji, ki ju avtor postavlja sebi in drugim.
Posebnost te razstave je odločitev obeh avtorjev, da predstavita dve nikdar razstavljeni, vendar zanju ključni deli iz najzgodnejšega obdobja njunega ustvarjanja.

 

Anton Podbevšek Teater, Novo mesto ob 20:00: Amor omnia vincit* (po literarni predlogi Pera Olova Enquista "Knjiga o Blanche in Marie"

Ustvarjalci predstave se v želji, da bi odkrili skrivnost ljubezni, pogumno odpravljajo na nevarno ekspedicijo v temno uganko, središče človeka.

Leta 1878 osemnajstletno Blanche Wittman na očetovo željo hospitalizirajo z diagnozo histerija. Zdravi jo ugledni nevrolog Jean Martin Charcot in med njima se splete ljubezensko razmerje. Po Charcotovi smrti Blanche ozdravi in se zaposli pri Marie Curie, prvi dobitnici dveh Nobelovih nagrad – za kemijo in fiziko. Zaradi posledic sevanja Blanche izgubi obe nogi in roko. Kot "torzo v lastnem zaboju" pa tik pred smrtjo napiše tri "knjige vprašanj".
Kakšna je kemijska formula za poželenje? Kaj je najgloblja skrivnost ljubezni?
Blanche, lepa kot ciklama! Kot tropska ptica, ki je izgubila smer! Zaprta je bila v petih norišnicah! Šest let je bila velika gledališka zvezda bolnišnice Salpêtrière in je kraljevala pariškemu družabnemu življenju znanstvenih krogov, kot je izločena Jane Avril kraljevala nočnemu zabavišču Moulin Rouge.
Zakon para Pierre in Marie Curie in njuna sreča je ena najbolj dokumentiranih ljubezenskih zgodb v zgodovini. Marie, lepotica brez primere, ki se je ujela v čarovništvo raziskovanja, sprva fizike in kemije, nato pa še ljubezni, se po nesrečni Pierrovi smrti zaplete v razmerje, v nepotrebno ljubezen, kakor jo označi Blanche, s francoskim fizikom Paulom Langevinom, ki pa je predvsem poročen moški in oče štirih otrok. Paul zadene Marie kot palica zadene biljardno žogico. In žogica se vrti, ne da bi kaj razumela! Tiktakanje ljubezenske bombe! Marie doživi osebni poraz in medijski linč, celo namig, naj ne hodi v Stockholm po svojo drugo Nobelovo nagrado. Marie, svetovno znana Nobelova nagrajenka, ne razume. V gluhih nočeh, ko njena otroka spita, sedi ob Blanche v zaboju in jo, da zmore dočakati jutro in preživeti ponižanje, sramoto in prezir, sprašuje o skrivnostih ljubezni, Blanche pa ji, kot obrezana in nepremična Šeherezada, pripoveduje o Salpêtrièru, o njenem nenavadnem razmerju in strasti s profesorjem Charcotom, ki mu nikoli ni dovolila vstopa v njene najgloblje vrtove. Slovito bolnišnico Salpêtrière, pravi tolažnica Blanche, si je treba predstavljati kot tragedijo, ki jo uprizarjajo v ogromnem gledališču, kjer je oder vse, igralk in igralcev na tisoče, v dvorani pa le peščica gledalcev! Blanche pripoveduje o eksperimentih, ko te opazujejo zveri in ti njihove poželjive oči govorijo, da te hočejo napasti, raztrgati. Pa čutijo le poželenje …
V zgodbi nastopi tudi Jane Avril, bleščeča plesalka iz zabavišča Moulin Rouge, muza slikarja Toulouse-Lautreca, elegantna, misteriozna oseba. Jane v besedilu deluje kot simbol. V svojem danse des fous se osvobodi peze preteklosti, kot da bi bili čudeži mogoči … Vse, ki jo gledajo, zgrabi nekaj, kar je bilo podobno vrtoglavici. Med plesom, ko se čudni koraki in gibi rojevajo iz ničesar, Jane postaja simbol za človeka, osvobojenega svojih spon in izhodišč. Kot da sploh ne bi bila stroj in bi spoznala, da si lahko življenje izbiraš sam in odplešeš v novega …
Radij, samosvetleča snov, skrivnostno sevanje, modri lesketajoči se signali. Histerija, kompozicija telesa v obliki andante, allegro, adagio: avra, epileptične, klonične konvulzije, nato attitudes passionelles, ki se končujejo s čustveno, bolj umirjeno fazo. Hipnoza. Ples norcev, navdihnjen v karnevalu, maškaradi, pariški pustni povorki. Metulj. Hoja po ledeni pokrajini. Hladna svetloba radija. Strah.
Zgodba v dramatizaciji Blažke Müller Pograjc je fragmentirana in deluje na več časovnih ravneh. Pripovedni tukaj in zdaj je zgodba o ljubezenski epizodi Marie Curie, z ravni njene zgodbe pa se spuščamo v preteklost Blanche Wittman in Jane Avril. V zadnjem prizoru, ki se znova dogaja tukaj in zdaj, se znova srečajo vse tri ženske. Dialogi so poetični, jezik je privzdignjen, tenkočutne asociacije in metafore presegajo vse doslej v jeziku utečeno in pričakovano in kot take od interpretov igralcev, Marijane Brecelj, Pavleta Ravnohriba, Gorke Berden, Vita Weisa, Branka Jordana in Katarine Stegnar, ter plesalk Veronike Valdes, Tamare Polanc, Enye Belak, Kristine Rozman zahtevajo izjemno spretnost in mojstrstvo. Kakšne bodo njihove teatralne upodobitve, ki naj bi odkrile neznano pot v strašljiv in odbijajoč svet ženskosti in ljubezni?
V tej poetični, pa vendar kruti zgodbi, ki jo je režiser Matjaž Pograjc poimenoval čarovniška gibalna predstava, ustvarjalci v koreografiji Branka Potočana rokujejo z različnimi geometrijsko navdihnjenimi iluzionističnimi pripomočki scenografa Tomaža Štrucla. Krog, kvadrat, daljica, velika bela površina, ki postaja morje, nebo, gozd. Po tem gozdu hodi Marie v Nome, da lahko preživi še to noč in mogoče še vse druge noči, za veke vekomaj … Glasba Marka Brdnika je elektronski jungle, triphop, v japonski maniri izčiščeni kostumi so delo Nataše Recer.
Ustvarjalci predstave se v želji, da bi odkrili skrivnost ljubezni, pogumno odpravljajo na nevarno ekspedicijo v temno uganko, središče človeka. Sledijo klicu Marie: Povej mi o ljubezni, da jo bom razumela. Povej, kakšna je bila in kakšna bi morala biti. Bodo klecnili pred Blanchino mislijo, ko pravi, ljubezen ne obstaja zato, da bi jo razumeli? Jih bodo uročili čarovniški triki predstave? Jih bo zadela ljubezen? Bo to njihova kazen?

 

Troll dneva:

 

Cankarjev dom, Linhartova dvorana ob 17:00: Piramide in starodavna tehnologija II

17:00–19:00: Valerij Uvarov (Rusija): Piramidna energija (Pyramid Energy)
Valerij Uvarov je ruski znanstvenik, strokovnjak za paleoznanost in paleotehnologijo, izvedenec za NLP. Več kot dvaindvajset let se ukvarja z raziskovanjem dediščine starodavnih civilizacij. Je avtor številnih publikacij o NLP, egiptologiji in ezoteriki, ki so izšle v ruskem in mednarodnem tisku. Je pobudnik in udeleženec številnih odprav v Indijo, Egipt, Mehiko, Kambodžo, Indonezijo, Kitajsko in drugam v iskanju materialnih dokazov starodavnega znanja.

19:20–21:20: Michael Tellinger (Južna Afrika): Megalitska najdišča in prosta energija (Megalithic Sites and Free Energy)
Michael Tellinger je južnoafriški pisec, znanstvenik, raziskovalec in pobudnik gibanja UBUNTU Liberation. Njegova prva knjiga Slave Species of God (Božje suženjske vrste), izdana leta 2005, je dosežek petindvajsetletnega raziskovanja zapisov Zecharie Sitchina, ki naj bi prevedel starodavne sumerske glinene ploščice in postavil teorijo o zgodnječloveškem izvoru iz Anunnakov, tistih, ki so iz nebes prišli na zemljo. Michael Tellinger o tej temi pogosto objavlja članke na svoji spletni strani.

 

Festivali:

 

različne lokacije, center, Ljubljana ob 21:00: predotvoritveni program festivala Svetlobna gverila

izložbena okna v središču Ljubljane: ALEKSANDRA STRATIMIROVIĆ: Moja svetla prihodnost

Citylights: Matej Stupica: Pogled v BB

 

KUD France Prešeren: Trnfest

20:30 We Just Don't(SI), koncert

22:00 Skeletonium, DJ set

Vstopnine ni!

 

Bežeče sličice!!!

 

Kinoteka:

18:45 Posvečeno: Richard Linklater

Pred zoro (Before Sunrise), Richard Linklater, ZDA/Avstrija/Švica, 1995, 35mm, 1.85, barvni, 105', sp

Na vlaku se srečata mlad ameriški turist v Evropi (Ethan Hawke) in francoska študentka (Julie Delpy). Fant prepriča dekle, da prekine svoje potovanje in skupaj z njim izstopi na Dunaju. Na voljo imata natančno štirinajst ur časa, ki se zapolne z vnetim kresanjem ljubezenskih isker. Novodobna romantična klasika. Ob priložnosti distribucije filma Fantovska leta (Boyhood).

21:00 Politizacija prijateljstva

Tango in Cash (Tango & Cash), Andrej Končalovski, ZDA, 1989, 35mm, 2.35, barvni, 101, sp

Tango (Sylvester Stallone) in Cash (Kurt Russell) sta nadvse uspešna detektiva v boju proti preprodajalcem mamil, vendar drug drugega ne prenašata. Ko ju po krivem obdolžijo umora in vržejo za zapahe, sta naposled prisiljena v sodelovanje, da bi oprala svoji imeni in se maščevala organiziranemu kriminalu. Največja hollywoodska uspešnica migranta Končalovskega, v domači Sovjetski zvezi bolj znanega kot koscenarista Andreja Rubljova. V sodelovanju z MSUM.

 

Kinodvor:

19:00 Dva dneva, ena noč (Deux jours, une nuit), Jean-Pierre Dardenne, Luc Dardenne, Belgija / Italija / Francija, 2014, DCP, 95'

Brata Dardenne se kot vselej vzdržita sodbe in obsojanja, medtem ko zastavita eno najbolj perečih vprašanj današnjega dne: mar sodobnega delavca smemo in sploh še lahko prepričamo, naj v času, ko si jo le stežka privošči, izbere solidarnost.

21:00 Dva dneva, ena noč (Deux jours, une nuit), Jean-Pierre Dardenne, Luc Dardenne, Belgija / Italija / Francija, 2014, DCP, 95'

 

Kino Komuna:

17:15 Bog, le kaj smo zagrešili?, komedija, Philippe de Chauveron, Francija, 2014, 97'

19:15 Bog, le kaj smo zagrešili?, komedija, Philippe de Chauveron, Francija, 2014, 97'

21:15 Lucy, znanstvenofantastična akcija, Luc Besson, Francija, 2014, 90'