Lepo pozdravljeni v današnjem mestnem odpovedniku, kjer pa vam bomo tokrat zopet predstavili odlomek iz še ene bizarne knjige. Tokrat domače. Avtorja menda celo poznate; če ste brali knjige, sploh v rani mladosti, je verjetno vsaka 15-sta bila od Bogdana Novaka. Ne bomo tu drobili o njegovem življenjepisu, naj bo dovolj navesti, da je model prekmurec po rodu in šaljivec po duši. Tako je napisal tudi humoristično-pijansko knjigo ŠOLA ZA PIJANCE, ki pa je namenjena malo starejši publiki. Kot nadebuden tinejdžer je tudi avtor tega zapisa posegel po tej knjigi - in kajpak umiral od smeha in praktične antropološke izkušnje, kako je kaj s pijanci v takrat še neznani Ljubljani.

Ravno v času, ko so vse, take in onake knjižnice zaprte, zna to branje marsikomu olajšati mravlje v riti ali pač nervozo, ker je običajna petkovska živalskost pod koronaoblastjo dodobra ukročena. V knjigi tako spoznamo pravi pravcati pijanski Bermudski trikotnik, ki se je pel med različnimi gostilnami v Centru. Tako so mu tudi rekli, med seboj pa so menda pijanci in drugi ljubitelji kapljice tekmovali, kdo ga bo preživel - na nogah, kajpak. Te gostilne ali ‘knjižnice’ so bile, kolikor se tukajšnji avtor spomni, dobro popisane, smešni so tudi pripadajoči knjižničarji, sploh pa je že na tem polju dovolj pijanskih anekdot, receptov, koktejlov in drugih smešnih nesmislov. Za današnje potrebe pa boste slišali prirejen uvod knjige, ki so jo menda izdali leta 2002.

***

Šola za pijance, Bogdan Novak,  humoristični priročnik

 Tako kot se pitje začne s prvim požirkom, se pisanje takšne poglobljene študije začenja z uvodom. Nekje je pač treba začeti, je dejal star in izkušen poznavalec teh reči, ki je začel s pivom, nadaljeval s špricerji, si popestril življenje s tem, da je začel gemišteke piti brez vode, si naredil veliko veselje, ko je odkril užitke pivcev žganj, pozneje si je mešal medicinski alkohol z vodo, dokler ni tudi v tem primeru vode povsem opustil in končal v mestni bolnišnici sredi hujšega delirija, ki ga je pograbil potem, ko je v pomanjkanju alkohola vdrl v primarijev kabinet in popil na dušek nekaj steklenic špirita, v katerem so hranili preparirane kuščarje, dele srca, tumorje in podobno, kajti tudi napredka medicine očitno ni brez alkohola.
 
 Nobena stvar v naši prevetreni družbi ne bi smela potekati neorganizirano. Tako tudi alkoholizem ne! Alkoholizem je bil v času petinštiridesetletnega rdečega terorja čisto zanemarjen, če se izrazim z Demosovim izrazoslovjem, in na eni od plodnih poslanskih sej bi bilo treba posvetiti razpravo tudi temu problemu ter ta greh prišteti k rdečemu nasilju. Zato sem sklenil, da je treba stvar nadaljevati organizirano. Razviti je treba kulturo pitja.
 
 Vidite, o gledališču je napisanih cela vrsta knjig. Pod kuharskimi priročniki se šibijo knjižne police. Zadnje čase so priljubljene knjige o duhovnosti. Celo o seksu pišejo debele in zanimive knjige, čeprav se seks dela, ne pa bere. Posledica tega je, da lahko govorimo o kulturi gledališča, kulturi prehrane, kulturi duha, o kulturi seksa in podobno. Ni pa ne duha ne sluha o kulturi pitja!

Ta hip, ko ste to prebrali, že lahko trdite, da je pitje del slovenske kulture. Menim, da to vprašanje zanima vsaj sto tisoč Slovencev. Takšno je namreč število uradno registriranih alkoholikov pri nas. Neuradno nas je okoli sedemsto tisoč. Drugi Slovenci pa so na najboljši poti, da bodo to nekoč še postali, saj pri nas nobeno praznovanje ne mine brez alkohola.

ALKOHOLIZEM NI NAJVEČJE DRUŽBENO ZLO
 
 To, da je alkoholizem družbeno zlo, trdijo neosveščeni posamezniki šele zadnje čase. Mislim, da je ta krilatica prišla iz ust kakega psihiatra, ozdravljenega alkoholika. A čeprav naj bi bil alkohol družbeno zlo, se ga ne branijo niti najbolj ugledni člani človeške skupnosti. Celo angleška kraljica mati ga prav rada srkne iz kozarca za šampanjec, le da vanj nataka gin. Vesoljni svet gleda angleško kraljico s kozarčkom v roki ob državni napitnici. Vsi ameriški predsedniki nazdravljajo z alkoholom ob raznih slovesnostih. Tudi naš Kučan ga rad srkne, zraven pa hlastno poje pest prekmurskih ocvirkov. Zato dvomim, da bi bil alkohol veliko družbeno zlo. (Bi pa zato mimogrede rekel glede na Kučanovo postavo, da so ocvirki bolj nevarni.) Najvišji državniki nazdravljajo z alkoholom in večinoma se ga ne branijo tudi pozneje, ko so zdravice že mimo.

...

Mislim, da bi bilo zelo neprimerno, če bi politiki nazdravljali z mlekom. Ljudje bi bili zelo jezni, ko bi videli Lojzeta, Marjana, Janeza, Milana in še enega Janeza, pa še tretjega Janeza, kako nazdravljajo z mlekom. Ljudje bi zagotovo stiskali skozi zobe srdite besede: »Ne le, da nam vsak dan dražijo mleko! Še maščobo so nam posneli z njega, češ da bodo potem lahko imeli še več masla na glavi. Zdaj bi radi našim otrokom požrli še to razvodenelo mleko. Kaj nimajo že vsega zadosti?«
 
 Vsekakor je zmotno prepričanje, da je alkohol največje družbeno zlo, nekakšen državni sovražnik številka ena. Zagovorniki te nedomišljene in nepremišljene krilatice trdijo, da alkoholizem spremljajo nesreče, osebne tragedije, celo umori. Pri tem zaradi dreves ne vidijo gozda. Ljubezen je prav gotovo hujše družbeno zlo. Alkohol zares povzroča mnoge pretepe in spore, ki se kdaj pa kdaj končajo tudi nesrečno. Toda zaradi ljubezni, uslišane ali neuslišane, je bilo pobitih že dosti več ljudi. Iz ljubosumja je nastalo več tragedij kot zaradi pijančevanja.
 
 ...
 
 Če bi bila Paris in Agamemnon pijanca, bi se zaradi lepe Helene lepo skupaj zapila in na koncu popivanja bi se že tovariško objemala in družno ugotovila, da ni nobena baba vredna toliko kot dober pivski tovariš in požirek metakse. S tem se morda lahko kosa le še dobro kretsko vino, jagodna trgatev. Toda ne! Nista bila zaslepljena z alkoholom, temveč z ljubeznijo. To je najhujše vrste slepota, ki te pahne v dosti hujše brezno kot alkohol. Namesto desetdnevnega mačka je to rodilo dosti hujše posledice: deset let trajajočo vojno s tisoči trupel. Namesto da bi Homer lepo krožil pivske zdravice, miloglasne pesmice, kakršne je zlagal njegov preudarnejši kolega Li Tai Po, se je vse življenje mučil s kovanjem zapletenih heksametrov za Iliado in Odisejo, od česar je oslepel.
 
 Posledice občutijo na svoji koži še današnji rodovi naše mladine, ki se morajo v šoli na izust učiti težke verze, imena bojevnikov, grških bogov, zgodbice o trojanskem konju, o zvitem Odiseju, Ahilovi peti in podobno navlako. Dosti rajši bi si na primer zapomnili kaj o Heleni Blagne Zaman, kot o lepi Heleni. Lažje bi si zapomnili zgodbico o Diogenesu, ki je živel v vinskem sodu. Oh, kako je moral uživati, ko je praznil sod, da je bil primeren za stanovanje!
 
 ...
 
 POVSOD JE LEPO, DOMA JE NAJLEPŠE
 
 Da se mož zares vselej, vse do pozne starosti, vrača domov po pijančevanju, dokazuje tudi naslednja resnična zgodba. Povedal mi jo je prijatelj Laci iz Čakovca. Zgodbica je tudi dokaz, da gre za meddržavni pomen alkohola, ki ne priznava državnih meja. Lacijev ded je dober mesec po trgatvi zapregel konjička v koleselj in se odpeljal do bližnjih medjimurskih gričkov. Ti grički so v bistvu z naše strani zadnji obronki Slovenskih goric; tu se utopijo v ravnici, a Bog ne daj, da bi Hrvatje to priznali. Zanje so to Hrvaške gorice, katerih zadnji obronki se razblinijo v Sloveniji, zato bi bilo potrebno hrvaško mejo prestaviti nekaj kilometrov v Slovenijo, kar se da dokazati tudi s katastrsko mejo.
 
 Ded se je torej odpeljal k prijateljevi zidanici, kamor ga je ta povabil na pokušino novega vina. Novo vino je bilo treba krstiti. V vinorodnih krajih je takšno povabilo sveto in nikomur niti na misel ne pride, da bi ga zavrnil. Ne le, da bi za večne čase izgubil prijatelja, temveč bi predvsem zamudil dobro pijančevanje. Sicer pa Lacijev ded niti za hip ni imel tako grešnih misli.
 
 Zvečer je na domače dvorišče pripeketal konj s praznim kolesljem. Deda ni bilo nikjer. Prvo noč domačih ni kaj posebno skrbelo, saj se je že zgodilo, da je ded poslal konja domov, naj se žival odpočije v domačem hlevu, medtem ko je sam potegnil še dan ali dva. Kadar je s prijatelji ravno praznil kakšen bolj zajeten sodček, se je splačalo zapraviti še kakšen dan. Deda ni bilo domov tudi tretji večer. In četrti in peti in šesti. Zdaj so bili domači že resno v skrbeh in razmišljali so, ali ne bi stopili na policijo.

Sedmi dan jih je odrešil telegram. »Pridite pome s kolesljem. Sem v Jeruzalemu sredi Slovenskih goric. Brez ficka. Lep pozdrav vsem, vaš ded.« Zapregli so konja in se odpravili v Jeruzalem. Kljub iskremu konju in lahkemu koleslju so se do tja vozili pol dneva. Nazaj grede je ded pojasnjeval, kako je prišel v Jeruzalem. Pil je novo vino v prijateljevi zidanici poleg Čakovca. Kmalu je prišel sosed, pokusil vino, potem ju je povabil na pokušino malo naprej, v svoj zidanico. Seveda mu soseda nista odrekla pomoči pri vinskih krstitkah. Po nekaj litrih in obilnem prigrizku je pricokljal naslednji sosed.

Videl je luč v sosedovi zidanici in slišal petje, pa jih je prišel povabit k sebi, pet minut hoda od tod. Seveda vabi tudi sosedove sosede, kajti sosedje mojega soseda so tudi moji sosedje. Šli so tja okušat novo vino in trdno so zabili veho v sod. Sosedje so tako prihajali in odhajali, ded pa se je z njimi selil iz zidanice v zidanico, s hribčka na hribček, in po tej nenavadni vinski cesti je v tednu dni priromal približno dvajset kilometrov daleč, vse do Jeruzalema, vinske prestolnice Slovenskih goric. Kot pa smo že rekli, se je na koncu rad vrnil v naročje svoje družine, kjer so ga oprali, naspal se je in se pripravil za nove dogodivščine. Ja, povsod je lepo, doma je najlepše. Saj končno se tudi doma najde dober požirek domačega.

....