Mozambiški cikel I.: Luís Bernardo Honwana
V januarskem ciklu se bomo posvetile mozambiški književnosti, ki svoj čas dogajanja umešča v šestdeseta leta prejšnjega stoletja in tematizira kolonializem. Mozambik, ta država na jugu Afrike, je svojo neodvisnost od portugalske kolonialne nadvlade dosegla leta 1975, v času nageljnove revolucije na Portugalskem, ki je opravila z desetletji Salazarjeve fašistične oblasti. Skoraj petsto let portugalske agresije pa se še danes odseva na uradnem jeziku Mozambika, ki je portugalščina. Čeprav na območju živi več kot dva tisoč etničnih skupin – med najpogostejšimi jeziki so denimo tsonga, svahili in makhuwa – portugalščina ostaja jezik za sporazumevanje, v veliki meri pa tudi jezik pisane besede. Tako je tudi večina mozambiške književnosti v portugalščini.
Tako kot vsak še nedavno koloniziran narod tudi Mozambičanke v svojem pisanju pogosto tematizirajo portugalsko agresijo. To velja tudi za avtorja tokratnega cikla, to je Luís Bernardo Honwana. Njegova znamenita zbirka kratkih zgodb Ubili smo garjavega psa je izšla leta 1964, medtem ko je bil politični zapornik kolonialne vlade zaradi svojega sodelovanja z osvobodilnim gibanjem – Frelimom, ki je še danes osrednja politična stranka.
Literarni zgodovinar José Capela je o zbirki zapisal:
»S smrtjo garjavega psa se je rodila mozambiška literatura – še v kolonialnem času.
Difuzna grenčica preveva zadržano liričnost proze, prečiščene v mladosti afriških tropov in pozorne na zgodovinski razvoj.
Onkraj prozornega pisanja, oplemeniten prispevek starodavne umetnosti pripovedovanja, sublimiran izraz temeljne tragedije.
Redki so slutili vstajenje, ki se je takrat odvilo skozi literaturo.
Mozambik se je ponovno rodil s smrtjo garjavega psa in mozambiška literatura je zdaj pričevalka vsega tega.«
Ubili smo garjavega psa je kanonična mozambiška zbirka, ki prek prvoosebnih izpovedi mladih protagonistov priča o rasni segregaciji, ki jo je portugalska oblast vršila v Mozambiku. Tako vse do leta 1926 avtohtono prebivalstvo ni imelo nikakršnih ustavnih pravic, odslej pa je bil uveden Estatuto de Indigenato, ki je prebivalstvo Mozambika razvrščal v tri kategorije: belce, domorodno prebivalstvo in asimilirano prebivalstvo, tem kategorijam pa so se priznavale različne pravice – statut, ki je bil ukinjen leta 1961, je torej uzakonil segregacijo.
Zgodba Roke črncev, ki ji bomo prisluhnile čez nekaj trenutkov, je zgodba o tem, kako je rasizem zaznamoval mozambiški šolski sistem, ki ga je do osamosvojitve nadzoroval okupator. V zgodbi se protagonist, mozambiški deček, sprašuje, zakaj imajo temnopolti ljudje bele dlani, saj je v šoli pri učitelju, belskem duhovniku, o tem slišal zgodbo …
Ubili smo garjavega psa je zbirka zgodb, katere protagonisti so povečini mladi moški ali dečki. V njej Honwana tematizira vpliv kolonializma na moško populacijo Mozambika – okupacija namreč ne uvaja zgolj seksizma, pač pa tudi zahodne patriarhalne vzorce in z njimi predstavo o moškosti – ki za lokalno prebivalstvo v očeh opresorja ostaja nedosegljiva. V naslovni zgodbi zbirke Ubili smo garjavega psa Honwana piše o skupinici dečkov, ki naleti na garjavega psa in se ga nameni ubiti – iz usmiljenja. Ko protagonistu dejanje spodleti, ga preostali dečki dražijo, da ni zares moški, kar mu povzroči sram.
Naredili so me čisto majčkenega, izreče protagonist zgodbe Starka. Tudi on – tako kot protagonist zgodbe o garjavem psu — občuti ponižanje po tem, ko ga v baru napade neki belec. Protagonist se ne more braniti, kajti oni drugi – belec – je hkrati vsi drugi, in za druge – okupatorje – veljajo drugačni zakoni …
Večina protagonistov zgodb je še otrok, njihovo nedolžno odkrivanje sveta, ki ga zaznamuje krutost okupatorja, pa jih prisili, da hitro odrastejo. Ob tem se spomnimo na nekatere druge primere afriške književnosti, denimo na romana Soldatko nigerijskega pisatelja Kena Saro-Wiwe ali Alahu ni treba slonokoščenoobalskega pisatelja Ahmadouja Kouroume, ki sicer tematizirata vključevanje otrok v medplemenske vojne spopade, ki jih je povzročilo kolonialno vmešavanje in določanje mej državam v Afriki.
Protagonisti Saro-Wiwe in Kouroume živijo na območjih, razrvanih od nasilnih spopadov, a tudi Honwanovi mladi protagonisti – denimo tisti v delu Ubili smo garjavega psa – so priče neusmiljenemu nasilju kolonizatorja. A Mozambik iz šestdesetih let pestita predvsem rasna segregacija in ponižanje, ki ga izvaja kolonizator. Protagonisti včasih še lahko padejo v materin objem, a vendarle vedno obstaja tesnoba, o kateri se pogovarjata mati in najstarejši sin v zgodbi Starka: strah pred tem, v kakšnem svetu bodo odrasli otroci.
V naslednjem in sklepnem delu cikla se bomo posvetile prozi Lílie Momplé, natančneje njeni zgodbi Caniço, ki ponovno pripoveduje z gledišča otroka oziroma mladega najstnika. Govori o življenju mlade spolne delavke v *šestdesetih letih prejšnjega stoletja ter njeni revščini in bolezni kot posledicah kolonializma.
*Zgodba se ne dogaja v šestdesetih, ampak leta 1945.
Avtorstvo oddaje: Laura in Nastja
Prevod: Laura
Branje: Nina, Tnik in Premica
Tehniciranje: Robbie
Dodaj komentar
Komentiraj