Letos se, kot zveste poslušalke oddaje Teorema že veste, posvečamo tematiki drog. Kaj nam lahko o tem pove teorija? Tokrat si to vprašanje zastavljamo v kontekstu misli poznega Michela Foucaulta. Odgovor pa je dvodelen. V prvem delu oddaje si bomo pogledale, kako s Foucaultovo kritiko podrejanja subjekta določeni identiteti razumeti uporabo psihoaktivnih substanc, predvsem psihedelikov, kot možnost drugačnega odnosa do samega sebe. To poudarjanje možnosti spreminjanja sebstva skozi različne prakse obravnavamo kot enega od motivov za Foucaultovo navduševanje nad neoliberalizmom. V drugem delu oddaje si bomo nato pogledali, kako je Foucault v kontekstu neoliberalistične misli formiral politiko drog.

Najprej se skozi specifičen okvir psihedelične izkušnje posvetimo obratu k subjektivnosti pri poznem Foucaultu. Ta obrat lahko bolje razloži avtorjevo navduševanje nad neoliberalizom, ki je najbolj očitno v predavanjih Rojstvo biopolitike na Collège de France v študijskem letu 1978/79. Foucaultovo vztrajanje pri neoliberalizmu lahko v polnosti razložimo le s konkretnimi političnimi okoliščinami in z njegovim zavzemanjem za takratno »drugo levico« kot alternativo marksizmu v Franciji. Želel je namreč koncipirati levo politiko, ki bi mislila svet onkraj »marksističnega imaginarija«. 

Táko politiko je našel v neoliberalizmu. Neoliberalizem je Foucault razumel povsem teoretsko – v predavanja, denimo, ne vključi čilskega primera neoliberalizma, kar mu lahko očitamo kot močno pomanjkljivost njegove teorije. Pinochet je namreč državni udar v Čilu izvedel že leta 1973, se pravi, pet let pred Foucaultovimi predavanji, in kmalu zatem začel uvajati neoliberalne ekonomske ukrepe, te pa je Foucault namenoma prezrl. Poleg neobravnave praktičnega udejanjanja neoliberalizma pa je Foucaultova analiza pomanjkljiva tudi zaradi faktičnih nepravilnosti in poenostavitev. Rojstvo biopolitike torej poraja več vprašanj, kot ponuja odgovorov. Ker se bomo v Teoremi osredotočili predvsem na že napovedani tematski sklop problema drog, nekaterih vprašanj o protislovjih in političnem okviru njegove teorije tokrat ne bomo obravnavale.

Leta 2023 je pri britanski založbi Verso izšlo delo The Last Man Takes LSD: Foucault and the End of Revolution. Avtorja tega dela sta politični sociolog Mitchell Dean in Daniel Zamora, britanski sociolog, ki je eden vodilnih raziskovalcev poznega Foucaulta. Med drugim je leta 2015 souredil zbornik o Foucaultu in neoliberalizmu. Naslov novejšega dela, ki prav tako obravnava neoliberalizem, se nanaša na Foucaultov trip na LSD-ju leta 1975 v kalifornijski Dolini smrti, natančneje v Zabriskie Point.

Dean in Zamora poudarjata, da je Foucault »zadnji človek, ki je vzel LSD«, in sicer v dveh pomenih. Najprej v smislu, da je preprosto zamujal in zatripiral šele leta '75, ko so bila hipijevska šestdeseta leta že mimo, znameniti Zabriskie Point pa je bil med uživalci psihedelikov malodane kanoniziran. Med drugim ga je že leta '68 v svojem istoimenskem filmu upodobil Antonioni. Po drugi strani pa se zadnjost nanaša tudi na avtorjeve teoretske poskuse koncipiranja konca človeka in napovedi konca revolucije. A naslovni koncept zadnjega človeka na LSD-ju nam poleg teh dveh zanimivih opazk ne ponuja blazno pomembnih uvidov v Foucaultovo teorijo. Za analizo teoretskega obrata je pomembnejši sam LSD oziroma njegovo sprožanje drugačnih uvidov v lastno sebstvo.

Že na povsem psihofarmakološki ravni lahko zaradi več raziskav zatrdimo, da LSD in ostali psihedeliki spodbujajo nevroplastičnost možganov. Zato imajo pod nadzorovanimi terapevtskimi pogoji velik potencial za zdravljenje, na primer, depresije in posttravmatske stresne motnje. Prav z namenom legalizacije tovrstne terapevtske prakse s psihedeliki na evropski ravni pravkar poteka kampanja PsychedeliCare EU, ki je trenutno še v fazi zbiranja podpisov. V času, ko so psihedeliki v vseh okoliščinah ilegalni, psihedelične seanse še vedno potekajo – le da povsem neregulirano in z velikim tveganjem zlorabe. Samooklicani šamani današnjega newageovskega razcveta lahko torej mirno zavajajo. Pred meseci je, na primer, prišla na plano informacija, da so neki samooklicani poznavalci oglaševali naravno snov sasafro, nato pa na seansah osebam dali MDMA brez potrebne integracije.

Kljub vsem možnim zlorabam pa ne moremo zanikati tako akutnih kot dolgoročnih posledic psihedelikov na dojemanje identitete in sveta okoli sebe. To je verjetno jasno vsakomur, ki se je kdaj pobližje srečal s psihedeliki ali pa se je lotil branja raziskav, ki kažejo, da imajo psihedeliki ravno zaradi svojega močnega vpliva na duševnost potencial za zdravljenje. Ljudje se torej tako ali drugače poslužujejo psihedelikov – ne le z namenom zabave, ampak tudi z namenom spreminjanja pogledov na lastno sebstvo.

Tu v našo psihedelično igro vstopi Foucault, ki se mu posvečamo v današnji oddaji. Po psihedelični izkušnji poleti 1975 je zavrgel stotine strani prvega dela Zgodovine seksualnosti, češ da so tako slabe, da jih mora napisati znova. Dean in Zamora med tema dogodkoma potegneta vzročno povezavo. Toda za našo analizo niti ni pomembno, ali je LSD zares spremenil Foucaultov pristop k teoriji in spodbudil njegov obrat k preučevanju zgodovine subjektivnosti. Prav tako ni bistveno, ali je LSD vplival na njegovo navduševanje nad neoliberalizmom in kako. Tej popreproščeni predstavi nekakšne notranje povezave neoliberalizma in LSD-ja lahko nasprotujemo že s primerom Fisherjevega koncepta acid komunizma. LSD je s svojimi učinki ponovnega zamišljanja odnosa do sebe in sveta po Fisherju povsem združljiv z zagovorom socializma. 

Foucault pa je v marksizmu videl nezdružljivost z možnostjo oblikovanja lastnega sebstva skozi prakse svobode, torej nezdružljivost s procesi, ki jih bomo v oddaji povezali z učinki LSD-ja. Namen prvega dela oddaje je pokazati, da je LSD trip ne vzrok, ampak paradigma Foucaultovega nasprotovanja subjektivaciji in poudarjanja pomena samopostavljanja sebstva. Ti koncepti so glede na analizo Deana in Zamore eden od sestavnih delov Foucaultove kritike marksizma in socialne države ter podpiranja neoliberalizma. 

Preden se spustimo v analizo samopostavljanja sebstva, namenimo nekaj besed še sami opredelitvi obrata k subjektivnosti in tega, kar Foucault imenuje z izrazoma sebstvo in subjekt. Foucault razume sebstvo kot »odnos do samega sebe«. Ko se je torej v svojem poznem obdobju posvetil subjektivnosti, se je posvetil ravno temu odnosu. V šestdesetih letih je preučeval oblast na primeru institucij, kot so zapori in psihiatrične ustanove, ter prikazoval oblastne učinke diskurza in vednosti. Po teoretskem obratu ob koncu sedemdesetih let pa je pozornost začel posvečati subjektovemu odnosu do samega sebe. Fokus se je torej od discipline in biopolitike premaknil k etiki. 

Foucault se v poznem obdobju med drugim posveča subjektivaciji, ki ima v njegovi teoriji dvojni pomen. Prvi se nanaša na pomen podreditve: subjekt se podreja določenim pravilom vednosti in diskurza. Po drugi strani pa se subjekt lahko – oziroma, kot bomo videli, mora – samospoznati in se oblikovati s svobodnimi praksami. Avtorja dela The Last Man Takes LSD se Foucaultovi kritiki subjektivacije kot podreditve subjekta približata vzporedno z njegovo zgodnejšo kritiko koncepta avtorja. Pojem subjekta in teksta povežeta tako, da pokažeta, da sta oba podvržena strogi interpretaciji. Po Foucaultu obstoj avtorja zoža razslojenost pomenov teksta in določa specifično interpretacijo z ozirom na avtorja. Prav tako pa institucije krčijo pluralnost izkušenj in subjekt podrejajo določeni identiteti. Foucault to analzira skozi genealogijo subjektivnosti. V prvem delu Zgodovine seksualnosti na primeru krščanskega zakramenta spovedi analizira krščansko hermenevtiko sebstva. Element spovedi in različnih posvetnih oblik izpovedovanja določa, da naj bi bil subjekt nekaj, kar moramo razkriti z besedami, uokviriti z določenimi koncepti, in ne šele ustvariti, iznajti s praksami. Ta način tolmačenja subjekta onemogoča dojemanje sebstva v njegovi pluralnosti. Foucault torej kritizira dva modusa interpretacije. Nasprotuje krščanski eksegezi teksta in nasprotuje hermenevtiki sebstva kot nečesa, kar je treba odkriti in ubesediti.

Dean in Zamora kot Foucaultovo alternativo takšni hermenevtiki sebstva navedeta udejstvovanje v svobodnih praksah, kot so – nanašajoč se na avtorjevo življenje – sadomazohistične spolne prakse, vzpostavljanje kvir skupnosti in uporaba drog. Skozi te prakse se subjektu pokažejo novi načini odnosa do sebe in pojmovanja lastnega sebstva. Foucault, na primer, poudari pomen gejevske skupnosti za vzpostavljanje nove vrste odnosov in novega odnosa do seksualnosti. Dopuščanje takšnih praks pa ne vpliva le na vse, ki so homoseksualni, ampak tudi na tiste, ki niso. Kot vidimo danes, se Foucault v tej analizi ni motil: straight skupnosti vedno bolj apropriirajo kvirovske kulturne elemente, obenem pa se je spremenil tudi njihov odnos do ugodja in seksa.

Ustvarjanje novega sebstva v tem smislu torej ne smemo razumeti identitetno, ampak kot ustvarjanje novih praks, ki spreminjajo vsakdanje življenje. Potencial za takšne spremembe ima – kot smo nakazale prejle – tudi LSD. Intenziven LSD trip kot svobodna praksa torej omogoča, da vzpostavimo povsem drugačno dojemanje sebe, ki ga lahko prenesemo na vsakodnevno trezno življenje. To velja tako za terapevtske učinke dobro reguliranih seans kot za sproženje večmesečne psihoze ob bolj tvegani uporabi, s predispozicijo za psihozo. Oboje je sprememba sebstva, le z drugim družbenim vrednostim predznakom. 

Ob tem je treba poudariti, da takšnega odmika od družbeno oblikovane identitete ne smemo interpretirati v smislu osebnostne rasti, ki je v današnji družbi močno prisoten. Spreminjanje sebstva ima za Foucaulta politični pomen. Subjekt, ki se preobraža skozi prakse svobode, z lastnim delovanjem razbija normativnost oblasti, zato je preobrazba sebstva v svoji končni posledici politična sprememba. Foucault v predavanjih Hermenevtika subjekta v študijskem letu 1982/83 pravi, da odnos do sebe ni le eno od sredstev, ampak je ključna točka upora. V takšnih procesih namreč vidi potencial za revolucijo, mišljeno v novem pomenu besede. Ne kot spremembo ali ukinitev državnega režima, ampak kot revolucijo, ki izhaja iz notranjosti – kot skupni boj, v katerem vsaka posameznica deluje v skladu s svojim interesom. Če je kdo mislil, da je sprememba sistema nujna, se je torej motil. Še dobro, da se v Sloveniji levičarji skorajda ne mobiliziramo, ker je očitno itak pravilno, da se vsak po svojih kotičkih sob zatikamo v tekste in preobražamo sebstvo. Ah, revolucija, here we come.

Paradigmo te »revolucije od znotraj« je Foucault našel v iranski revoluciji leta 1979. Ta je po njegovi interpretaciji najjasnejši primer pluralnosti interesov v boju za skupni cilj. Dean in Zamora to pojmovanje močno kritizirata. Izpostavljata protislovnost tega, da eden izmed takrat največjih mislecev oblasti ni zmogel prepoznati represivnih elementov tega vzhajajočega režima, kot sta zatiranje žensk in kvir oseb. Avtorja tovrstno kritiko vzpostavljata tudi v splošnejšem smislu. S fokusom politike na etiki in subjektivnosti se preusmeri pozornost od sistemskih sprememb na enakopravnost in enake možnosti. Foucault je torej ob poudarjanju nevarnosti subjektivacije in nujnosti osvoboditve subjekta tega identitetno omejenega dojemanja sebe zanikal pomen sistemskih sprememb in razrednega boja. Kritiziral je socialno državo, ker je normativna, saj z merili podeljevanja pomoči ustvarja neke norme, ki oblikujejo prebivalstvo. Obenem pa je subjektivacijska, saj ustvarja antropološko predstavo o tem, kakšen bi subjekt moral biti kot dober državljan. 

V neoliberalizmu pa je – nasprotno – Foucault videl izhod iz hermenevtike sebstva in odsotnost normativnih struktur. Neoliberalizem po tej logiki dopušča več prostora za eksperimentiranje, je manj normativen in bolj toleranten do vzpostavljanja različnih manjšinskih praks. Po Foucaultu je torej neoliberalizem tisto, kar subjektu omogoča svobodo, da lastno sebstvo oblikuje skozi prakse svobode in ne skozi norme države. Preden se natančneje spustimo v to, ali neoliberalizem zares ponuja odsotnost normalizacije ali ne, se posvetimo enemu specifičnemu področju, kjer Foucault analizira neoliberalizem. To je kaznovalna politika na primeru politike drog. Kako Foucault osnuje politiko drog in kakšen odnos bi morala imeti država do uporabnikov substanc? Več po glasbenem premoru. 

Po tem kratkem glasbenem oddihu bomo fokus današnje Teoreme obrnili v drugo smer. Za zdaj nadaljujemo s Foucaultovo afiniteto do neoliberalizma v kurzu Rojstvo biopolitike s perspektive psihoaktivnih substanc. V naslednjih nekaj minutah bomo neoliberalni obrat analizirali še skozi Foucaultovo politiko drog. Za analizo kaznovalne politike na primeru drog je ključno predvsem predavanje 21. marca 1979. Foucault v njem predstavi, kako lahko neoliberalistično ekonomsko teorijo apliciramo na družbene odnose. To stori z analizo ameriškega ekonomista Garyja Beckerja. 

Neoliberalci, kot je Becker, se po Foucaultovi analizi lotijo kaznovalne politike s podobnim utilitarističnim rešetom kot reformisti na prelomu med 18. in 19. stoletjem, denimo Bentham in Beccaria. To reformo kaznovanja je Foucault analiziral že v svojem zgodnejšem delu Nadzorovanje in kaznovanje, v Rojstvu biopolitike pa izpostavi predvsem ekonomičnost zakona. Zakon, ki natančno določa tako zločin kot tudi kazni glede na težo zločina, je po njegovi analizi najbolj ekonomična rešitev za kaznovalno politiko. Kazensko sodišče torej le aplicira zakon na zločin, ki je v zakonu že opredeljen.

Neoliberalci odgovarjajo na naslednji paradoks, ki je nastal skozi 19. stoletje po aplikaciji nove kaznovalne politike. Paradoks sestoji iz nasprotja, da je z zakonom opredeljen neki odnos do dejanja, na primer kraje, umora in tako dalje. Aplikacija zakona, torej kaznovanje, pa lahko meri samo na posameznika – ne moremo kaznovati dejanja, ampak kaznujemo osebo. To po Foucaultu pripelje k vedno bolj individualizirajočemu načinu aplikacije zakona – pri izrekanju kazni v ospredje stopa antropologija oziroma psihološko-sociološka opredelitev subjekta. Torej tiste osebne okoliščine, ki niso opredeljene z zakonom, pri kaznovanju igrajo ključno vlogo. Pred nekaj meseci smo na primer brali, kako je nizozemsko sodišče mladega zdravnika oprostilo posilstva, ker ima pred sabo še svetlo prihodnost. Obravnavali so ga torej skozi identiteto mladega potencialnega zdravnika, koga drugega bi pa zelo verjetno obravnavali skozi identiteto zavoženega mulca ali pohotnega prestopnika.

Foucault v neoliberalni opredelitvi zločina najde možnost za razrešitev tega paradoksa med opredelitvijo zakona glede na dejanje in kazni glede na posameznika. Posledično pa tudi rešitev za umik omenjene antropologije zločina iz kazenskega sistema. Srž te teorije je homo economicus, torej neoliberalno pojmovanje subjekta kot podjetnika samega sebe. Bistvo homo economicusa je, da je aktiven in razpolaga z lastnim kapitalom tako, da racionalno tehta prednosti in koristi. Subjekt torej ni pojmovan glede na psihološko podstat, ampak je dojet kot ekonomski akter. Foucault poudari, da homo economicus sicer ne more zajemati vseh dimenzij subjekta, je pa čisto uporaben pri koncepciji stika med posameznikom in oblastjo. Kako torej ta koncept aplicirati na kaznovalno politiko?

Becker to stori v članku »Zločin in kazen« iz leta 1968, kjer zločin definira kot vsako dejanje, ki posameznika izpostavi tveganju, da bo obsojen na neko kazen. Beckerjeva definicija izpostavlja aktivnost subjekta, ker premakne gledišče iz dejanja na subjekt, ki se odloča, ali naj zagreši kazen ali pač ne. Foucault tu razpozna odsotnost hierarhizacije zločinov – med umorom in ropom je razlika le v različnih koristih in stroških za posameznika. Subjekta torej ne preizprašujemo na osnovi moralnih ali antropoloških načel – je preprosto podjetnik samega sebe, ki vlaga v neko dejanje in sprejme tveganje neke izgube. Posameznik deluje v tržnem okolju, kjer napravi svojo ponudbo zločina in naleti na pozitivno ali negativno povpraševanje. Zločini in kazni so tako pojmovani v smislu trga, kjer dobra kaznovalna politika uravnava ravnovesje med ponudbo zločinov in negativnim povpraševanjem. 

Negativno povpraševanje v tej enačbi ni kazen, kot je napisana v zakonu, ampak izvajanje zakona. S tem mehanizmom, pravi Foucault, ne moremo preprečiti vseh zločinov: namen je ustvariti pogoje, da bo v družbi optimalno število zločinov. Nekatere zločine bi torej morali dopustiti, ker je izvajanje zakona finančno drago in ima svojo ceno tudi v obliki družbenih nevšečnosti. V tej analizi je jasno to, kar na nekem drugem mestu Foucault izpostavi tudi sam: z ozirom na trg moramo vzpostavljati kritiko in oceno učinkovitosti državnih prijemov. Družba torej nima in zaradi potrebe po ekonomičnosti tudi ne more imeti brezmejne potrebe po konformnosti. Vprašanje kaznovalne politike ni brezmejna konformnost, ampak, kaj bi bilo nevzdržno ne tolerirati kot zločin. 

S prav to ekonomsko analizo kaznovalne politike se Foucault loti politike drog. Pravi, da je ta najprimernejši za ponazoritev, saj je problem drog že sam po sebi tržni fenomen. Čeprav je uporaba takšnih ali drugačnih psihoaktivnih substanc stara praksa, kot navaja sociolog Tom Seddon, se je po drugi strani pregon te uporabe začel približno na začetku 20. stoletja in eskaliral v rasno zaznamovano »vojno proti drogam«. Država je skušala problem uporabe substanc zajeziti s prohibicijo ter uničenjem mreže produkcije in distribucije. 

Ta sistem je po Foucaultu neučinkovit, ker represivni organi ne morejo uničiti vseh virov, tako da z racijami le vplivajo na trg drog. Zaradi umika konkurence lahko tisti, ki imajo monopol nad produkcijo, le dvignejo ceno substanc. Uporabnikov, ki so že odvisni, to ne odvrne, ampak, ravno nasprotno, potisne v še težji položaj, saj si bodo substanco še težje privoščili. Foucault kot skrajno posledico navede, da bomo na ulici, citiramo, »nekoga zaklali za deset dolarjev, da bi si kupili drogo, ki jo potrebujemo.« Konec citata. Prohibicija ni le neučinkovita, ampak tudi škodljiva, ker poveča zločinskost in, če dopolnimo Foucaultovo analizo, onemogoča kakovostno informiranje uporabnikov substanc.

Foucault najde alternativo prohibiciji s sklicevanjem na primer, ki sta ga v dveh različnih člankih zastavila Bill Eatherly in Mark Moore. Prepoznati je treba, da sta na trgu drog dve kategoriji kupcev: tisti, ki šele začnejo uporabljati substance, in redni uporabniki, ki bodo kupovali na vsak način. Foucault bi reguliral trg drog tako, da bi začetnikom ponudil zelo visoko ceno, ki bi jih potencialno odvrnila od potrošnje. To je torej elastično povpraševanje, ki se spremeni glede na pogoje. Po drugi strani pa tisti, ki so odvisni, predstavljajo neelastično povpraševanje, saj bi substanco kupili, ne glede na pogoje. Njim je treba ponuditi nizko ceno, da ne bodo potisnjeni v hujšo finančno stisko in bo zato njihova poraba čim manj kriminogena. 

Foucault poudari dve prednosti takšnega pristopa, a obe sta vprašljivi. Prva je »antropološki izbris zločinca«, saj se ga obravnava zgolj ekonomsko. Osebe ne obravnavamo kot, na primer, priložnostnega zločinca ali nevarnega posameznika, ampak kot subjekt, ki želi maksimirati svoj družbeni dobiček. Tako posamezniku ne pripisujemo fiksne identitete, ampak upoštevamo le njegovo ekonomsko tehtanje. Foucault elastično povpraševanje loči od neelastičnega, in sicer ne glede na trde ali mehke droge, kot sam pravi, ampak glede na njihovo zasvojljivost. To ravno zaradi odsotnosti antropologije povsem poenostavi dejanske značilnosti psihoaktivnih substanc. 

Psihoaktivne substance sicer lahko, kot to stori Foucault, v grobem delimo na bolj in manj zasvojljive. Kokain, GHB, heroin in alkohol so zelo zasvojljivi, psihedeliki pa fizično ne morejo povzročiti odvisnosti. Toda oseba, ki ji učinki kokaina niso všeč in ne resonirajo z njenimi potrebami, zelo verjetno ne bo razvila odvisnosti od te substance. Nobena izmed drog namreč ni zasvojljiva sama po sebi, ampak glede na psihološke potrebe posameznice.

Eden izmed najbolj poznanih zagovornikov takega pristopa danes je Gabor Maté, madžarsko-kanadski zdravnik, ki deluje na področju odvisnosti. V svojih delih poudarja, da je zasvojenost povezana s predhodnimi travmami. Od substance smo zasvojene, ker učinki substance zapolnijo neko praznino v nas ali omilijo bolečino, in jo zato v treznem stanju čutimo toliko bolj intenzivno. Zaznale smo, kako je živeti brez nje. S tem lahko razložimo odvisnosti različnih oseb – kokainske podjetnike, ketaminske žurerje in brezdomne osebe na heroinu. A čeprav smo našle skupno teoretsko ozadje vseh treh primerov, se močno razlikujejo glede na socialno ozadje. 

Z upoštevanjem materialnih pogojev, moramo poudariti, da je na cesti – sploh v teh hladnih nočeh – precej težje regulirati uporabo substanc kot pa v udobju doma. Brezdomne osebe, ki so zaradi vedno pogostejše uporabe drog na poti v odvisnost, torej od regulacije trga drog ne pridobijo dosti, ampak potrebujejo namestitev. Čeprav je Foucaultov predlog intriganten, ravno zaradi opuščanja antropologije zgreši ključni problem odvisnosti – socialno ozadje. Problem uporabe substanc torej ni substanca sama. Čeprav nobena uporaba substanc ni povsem varna, lahko večino tveganj zmanjšamo s pristopi zmanjševanja škode, kot so informiranje, testiranje substanc in uporaba čistega pribora. Težje rešljivi pa so globlji problemi, ki jih učinki droge vsaj začasno zabrišejo. Aplikacija homo economicusa na kaznovalno politiko spregleda pogoje te uporabe in predstavi odvisnost od substanc kot racionalno tehtanje prednosti in slabosti. To pa ni le Foucaultova domena, ampak danes popularna retorika neoliberalne desnice za zavračanje sistema socialne pomoči.

Poleg tega ima Foucaultov primer zaradi zanemarjanja antropologije odvisnosti še en problem. Jasno je namreč, da brez uporabe substance ne moreš postati odvisen. A vendar je močno vprašljivo, da bi višanje cene prvega nakupa spremenilo naslednjo značilnost prve uporabe. Kdor namreč prvič poskusi novo substanco, je pogosto ni kupil sam, ampak je na primer dobil ponujeno lajno od frenda. Prvi nakup tako pogosto sploh ni prva uporaba, ampak odločitev osebe, da si substanco tokrat priskrbi sama.

Foucault poleg odsotnosti antropologije vidi še drugo prednost aplikacije ekonomske teorije na kaznovalno politiko, ki je nenormativnost. Foucault pravi, da se »na horizontu te analize nikakor ne zarisuje ideal [...] popolnoma disciplinarne družbe« in hkrati ta družba ne potrebuje normativnih mehanizmov. Nasprotno, kaže se kot, citiramo, »tema-program neke družbe, v kateri bi bili sistemi razlik optimizirani, v kateri bi se pustilo svobodno polje za nihajoče procese, v kateri bi bila posameznikom in manjšinskim praksam priznana toleranca, [...] v kateri poseganje ne bi nastopilo v obliki notranjega podrejanja posameznikov, temveč kot poseganje okoljskega tipa«.

V tem malodane programskem citatu na koncu predavanja 21. marca 1979 se zgosti to, kar je za našo oddajo bistvo Foucaultovega navduševanja nad neoliberalizmom – odsotnost normativnih in subjektivacijskih procesov. Toda kot smo namignile že v prvem delu oddaje, je to pojmovanje teoretsko napačno. To je precej lažje pokazati na primeru trga dela, zato na tej točki zaključujemo analizo kaznovalne politike. Namesto odsotnosti antropologije zločina bomo torej spregovorile o odsotnosti antropologije dela. 

Foucault se zoperstavlja modelu socialne varnosti ravno s kritiko, da ustvarja kategorijo revnih ali nezaposlenih, ki si zaslužijo pomoč, oziroma z angleškim izrazom deserving poor and unemployed. S tem vsiljuje antropološke norme dobrih državljanov, kar deluje normativno. Foucault navede prijem negativnega davka, ki omogoča boljši finančni položaj revnim – ne glede na to, ali si »zaslužijo« pomoč ali ne. Revščino tu dojema kot relativni prag absolutne revščine in ne relativne revščine – ne gre za odstotek najrevnejših, ampak za analizo njihovih pogojev glede na standard družbe. Denarno pomoč, ki zakrpa najhujšo revščino, torej prejmejo tisti, ki si ne morejo privoščiti niti najosnovnejšega življenjskega standarda v neki družbi.

Analiza današnje socialne politike pokaže, da je takšen sistem daleč od nenormativnega. Foucault mimogrede navede, da bi bili takšni revni vpeti v sistem tako, da bo, citiramo, »posameznik vedno tudi kandidat za možno zaposlitev«. Konec citata. To pa danes ni obstranska opomba, ampak glavna značilnost tako imenovane aktivacijske socialne politike. Osebe, ki niso vpete v trg delovne sile kot aktivne iskalke zaposlitve, po tem modelu ne prejemajo denarne pomoči. To zaradi vedno bolj zaostrenih pogojev ustvarja vpetost teh oseb v trg dela in nujo po zaposljivosti ali izboljšanju svoje nezaposljivosti. Za manko dela so kot aktivni ekonomski akterji krivi sami in ne sistem, ki omogoča vedno manj možnosti varne zaposlitve. Tisti, ki izkažejo fizično ali psihološko invalidnost, pa so upravičeni do predčasne upokojitve. Kaj je to drugega kot antropologija dela, ki namesto identitete v ospredje postavlja osebnostne lastnosti, ki določajo njihovo vrednost na trgu dela?

A tudi če ne upoštevamo današnjih pogojev, ampak le Foucaultovo teoretsko raven, lahko pridemo do podobnih zaključkov. Zdravko Kobe v spremni besedi Rojstva biopolitike zaključi, da se Foucault ne sprašuje, kakšne oblastne učinke bi s sabo lahko prinesla taka socialna politika, in spregleda, da je neoliberalna socialna politika nazadnje humanizem. Tudi koncept homo economicusa podpira podobo nekakšnega subjekta: je podjetnik samega sebe in racionalno tehta odločitve. 

V današnji Teoremi se nismo posvetile vsem elementom neoliberalizma, ampak smo le prevprašale Foucaultovo tezo, da neoliberalizem ni normativen. To lahko tako z aktualnopolitično kot tudi teoretsko analizo ovržemo. A četudi bi neoliberalizem zares ponujal alternativo normalizacijski socialni državi, bi problem razrednega boja in sistemskih neenakosti – kot pokažeta Dean in Zamora – ostal nerazrešen. Če to povzamemo z ozirom na tematiko drog letošnjih Teorem, lahko povemo sledeče. Neoliberalizem ustvarja popolne pogoje za dobro situirane posameznike, ki želijo vzeti LSD, da se naučijo kaj novega o sebi, da si odprejo perspektive in to veselo delijo na svojem podcastu. Po drugi strani pa razlog, zakaj je odpadnik kapitalističnega sistema že trideset let na ulici in zmerno odvisen od heroina, ostane ne le nerazrešen, temveč tudi neobravnavan. 

S tem Foucault zagovarja neoliberalno »rešitev«, ki namesto sistemskih sprememb pacificira uporabnike. To jasno kaže že povod za njegov predlog, namreč zmanjšanje ropov. Kdor je odvisen, naj torej bo. Pustimo mu, da je sam odgovoren za svoja dejanja. Toda ta zaveza o dopuščanju negativne svobode oseb v neoliberalnem sistemu je hinavska, ker se prelomi, ko nekdo ne deluje po pravih merilih, ki naj v domnevno nenormativnem neoliberalizmu niti ne bi obstajala. Ko odvisnost ne vpliva le na neke marginalce, ampak z njihovim ravnanjem tudi na vse ostale, ki bi se raje ukvarjali s svojo psihološko preobrazbo, se pojavi potreba po spreminjanju pravil. Po regulaciji tega, kar jih sicer ne bi zanimalo – po regulaciji politike drog.