Najdeni objekt: abstrakcija
»Predstavljaj si gledališko dvorano. Nekaj sto sedežev, zidovi, mreža reflektorjev na stropu
in na koncu tvojega pogleda se nahaja oder.«
Tako raztelešeni glas režiserja in avtorja koncepta Jana Krmelja ogovori zatemnjeni gledališki prostor Stare mestne elektrarne, ki se je za potrebe uprizoritve tokrat zasukal za sto osemdeset stopinj. Občinstvo je zasedalo zaodrje, medtem ko je tribuna s sedeži ostala skrivnostno pusta.
Atmosfera v zasukani dvorani je zadušljiva, na kar nas napeljuje zloraba fogmašine, ki si v bistvu zasluži kar lasten aplavz. Scenograf Dorian Šilec Petek je z meglo nekoliko zastrl pogled na dogajanje na odru. V uprizoritvinem smislu pa ta nastopi v vlogi prahu razbitin gledališča v Mariupolu, ki so ga zdesetkali ruski bombni letalniki, katerih šumeče brnenje okupira dvorano. S tem prostorskim poudarkom se je pričela avtorska uprizoritev z večplastnim naslovom Država.
Čeprav imamo obiskovalke tako ali drugače izoblikovano interpretativno podobo pojma države, jo lahko ob prvem pogledu na oder še ogrnemo s težko odejo tesnobe. Zadušljivost, strah, tesnoba, vojna so nepogrešljive konotacije, ki se prisesajo na telesa v publiki, jih obtežijo in naenkrat smo zakopane pod razbitinami zavedanja lastne nemoči.
Uprizoritev je razdeljena na tri konceptualne dele z naslovi: Entropija, Sintropija in Imperij oblaka. V vlogah, značilnih za postdramski princip gledališča, so se izkazale igralke in igralci Diana Kolenc, Filip Mramor in Miranda Trnjanin, scenarij je dramaturško povezala Lučka Neža Peterlin. Vsi navedeni so skupaj s Krmeljem in Klaro Debeljak podpisani tudi pod besedilo.
Gledalke sedimo v temi navidez opustele dvorane. Pred nami je zabrisana postava igralca, ki maha z zastavo, na kateri piše entropija, s čimer občinstvu naznani prvi del konceptualnega zemljevida. Tako nam še ni čisto jasno, v katero smer nas bo predstava odpeljala. Prvotnega misterija pa predstava ne ustvari zgolj z vizualnimi učinki in nizkofrekvenčno glasbeno podlago, katere avtorica je Paloma Pertot, ampak ga soustvarja s tekstom. Ta se v resnici nikoli ne neha. V krstnih sekundah uprizoritve nastopi kot nekakšna vsevedna božanska entiteta. Skozi golo razlago različnih militantnih posegov v človeška življenja pa nas vpisuje v subjekte vojne. Predstava vojne ne obravnava kot zunanjega dogodka, ampak strukturira pogled občinstva in njegovo interpretativno pozicijo v skladu s simbolno logiko vojne. Gledalke zavzamemo pozicijo, ki je analogna poziciji subjektov, ujetih znotraj vojaškega konflikta; je implicirana.
Avtorska ekipa se je zagotovo znašla v nekoliko nehvaležnem položaju, saj gre za pripovedovanje zgodb drugih, torej tistih, živečih na območju konflikta, katerega koli že. Igralci govorijo o resničnosti, ki ni naša. Zato zavzamejo kompleksnejši, bolj impliciten manever prikazovanja tematike zla militarizma. Liki posredno, med vrsticami, pripovedujejo o določenih zgodovinskih dogodkih, akcije izvajajo s premišljenimi gibi in interagirajo z rekviziti, ki se želijo iztrgati iz mogočnega objema vojne. Skozi uprizarjanje historičnih dogodkov, kot na primer aktivističnega delovanja Sophie Scholl, igralska trojica opozarja na ponavljajočo se zgodovino. Tako avtorska ekipa do vsebine zavzema nujno potrebno distanco. Govorijo z mesta nedefiniranih instanc oziroma nekakšnih najditeljev izugbljenih objektov na pogorišču konflikta, ki opominjajo na bolj celovito razsežnost posledic vojne.
Objekti, ki jih igralci izvlečejo iz svežih ruševin gledališča na odru, so predvsem nematerialni, neoprijemljivi umetniški in kolektivni zgodovinski spomini. Kot na primer delo Josepha Beuysa Kako razložiti slike mrtvemu zajcu. Ustvarjalci izkopanine zelo precizno uskladijo s svojim gibom in interakcijami z rekviziti na odru. Ustvarjajo nekakšne historične flashe, ki se držijo zdaj enega potem drugega akterja. Kretnje so hladne, robotske in spominjajo na nekakšne čudne izseke iz sanj, za katere si zgolj zamišljaš, kako so se dejansko odvili. Veš pa, da so se. Najdene stvari se nenehno odstirajo po slojih, ki jih mora tudi občinstvo sproti luščiti. Ni časa za razmislek. Seveda smo gledalke kot ujetnice ideološkega mehurčka seznanjene in podučene o tem širokem naboru na tak ali drugačen način epohalnih zgodovinskih izsekov, pa vendar. Vsebinski elementi uprizoritve, ki se neposredno vežejo na najdene objekte, imajo presežek pomenske vrednosti. Prišlo je do prekomerne vsebinske abstrakcije najdb in bistvo se je ponekod malce izgubilo.
Določena mera abstrakcije govorjenega besedila je vsekakor potrebna. Poetična zasnova, ki naj bi povezovala igrane prizore, je vendarle koherentna. Pa vendar je kohezija neprekinjene tekstualne podlage, zvoka, vizualij, igre in nenazadnje čustvenega stanja, ki ga predstava izzove, pomensko prepolna. Sled notranjega pomenskega kolapsa nikoli povsem ne izzveni.
Vsekakor pa uprizoritev po korakih prileze do vrhunca, ki ga uteleša prav konec. Zadnji v trilogiji, poleg Sintropije in Entropije, je zaključni del predstave, zasnovan pod naslovom Imperij oblaka. Ta oblak je, po besedah avtorjev in avtoric, maska za imperij, ki zaznava spomine, fantazije, sanje. Dosedanji vsebinski narativ se ustavi pri branju imaginarne ustave, ki je seveda sestavni del države. Od tod naprej sledi stanje visoke napetosti. V ozadju se stopnjuje hrušč simuliranega bombnega napada, igralci pa hitijo z branjem ustave. Omenjeni ustavni členi se izognejo dejstvom in kakršni koli empiriji. Obstajajo zgolj v obliki utopičnega zemljevida misli, idiličnih konceptov in ideje tega, kar razumemo kot državo. Gledalkino dojemanje te je mogoče obtičalo nekje v globinah politično zastrupljene megle. Mogoče se je dvignilo nad njo, sorazmerno z brano ustavo oddaljene in na videz nedosegljive idile.
Uprizoritev se s tem precej grenko-sladkim sentimentom tudi zaključi. Postopoma nas popelje v stanje kaosa. Zaradi odličnih atmosfernih poudarkov uprizoritev vpelje še moment fascinacije, ki se ob vsakem blisku žarometov znova obudi. V zvočni gmoti bombnih utrinkov, hrumenja letal in tresočih glasov igralk pa je še mogoče preslišati nekaj neomajnega – človekov vzgib za nov začetek.
Do ostankov gledališča se je skozi meglice prebijala vajenka Tinka. Meglo ji je razpihovala Nastja.
Dodaj komentar
Komentiraj