Manifestiram: **netehnološko blaginjo**
Leta 2025 smo obhajali trideseto obletnico objave manifesta Teda Kaczynskega Industrijska družba in njena prihodnost, ki je že skoraj potonil v pozabo. V manifestu je avtor poskušal pojasniti, da moderna industrijsko-tehnološka družba neizogibno uničuje človeško svobodo in duševno ravnovesje, zato naj bi jo bilo treba radikalno zavrniti oziroma razgraditi. Kaczynski je svoje sporočilo posredoval s pošiljanjem bomb posameznikom, ki naj bi prispevali k napredku tehnologije in posledično uničevanju okolja. Zaradi svojega terorističnega delovanja je poškodoval 23 ljudi in tri osebe tudi umoril.
Ustvarjalci predstave Manifest – nastale v koprodukciji Gleja in Mladinskega – so besedilo skušali obuditi, opozoriti na njegovo sporočilo in ga aktualizirati s poudarkom apliciranja manifesta na problematiko in pereča vprašanja generativnih modelov, znanih pod imenom umetna inteligenca. Skozi proces snovalnega gledališča je pri ustvarjanju predstave sodelovala vsa zasedba, tako igralca Vito Weis in Željko Hrs kot tudi režiserka Tatjana Peršuh in seveda dramaturg Boštjan Narat, ki je napisal tudi scenarij za uprizoritev.
V predstavo, ki je premiero doživela drugega decembra, nas je uvedel prizor, v katerem nas je s televizijskega zaslona nagovoril sam pokojni Kazcynski – v bistvu z rabo generativnih modelov ustvarjen posnetek intervjuja s Tedom Kaczynskim. Prizor je predstavljal uverturo, ki je gledalce umestila v protisloven kontekst predstave: s tehnologijo o zablodah tehnologije. Generativni jezikovni in slikovni modeli, domače poznani kot umetna inteligenca, so zavzeli mesto enega od protagonistov predstave. A s tem je uvertura delovala tudi nekoliko protislovno s pripovedjo uprizoritve, ki je uporabo umetne inteligence problematizirala. Če naj bi predstavljala aktualizacijo manifesta Kaczynskega – ki je temeljil na trditvi, da je vsak napredek v tehnologiji škodljiv za družbo, saj človeške potrebe podredi tehnološkim – gledalca začne begati, zakaj je bila umetna inteligenca tako pomembna pri snovanju predstave. Ne samo, da je uprizoritev vključevala umetno generirane posnetke in fotografije, temveč so bili tudi izseki scenarija napisani s pomočjo ChatGPT-ja in DeepSeek-a.
Predstava Manifest je strukturno sestavljena iz treh različnih zgodb, v katerih igralca zavzameta drugačne vloge in se med njima vzpostavijo drugačne dinamike. To sta predvsem širokooki in naivni Kaczynski v svoji mladosti ter nori znanstvenik v svoji starosti, poleg njiju pa podporne figure ter igralca Weis in Hrs kot lika Weis in Hrs. Prehajanje iz enega zgodbenega prizora v drugega je zelo fluidno, nakazano je skozi osvetljavo, postavitvijo igralcev v prostoru in zamenjavo likov ter dinamike med njima.
Vloga zloglasnega Kaczynskega v mlajših letih je zasnovana na podlagi predpostavk, da so psihološki eksperimenti, v katerih je avtor manifesta v študentskih letih sodeloval, na Kaczynskem pustili trajne posledice, ki so kasneje vodile k njegovemu odklonskemu delovanju. Prisotnost lika mladega Kaczynskega se poigrava tudi s klišejsko korelacijo med genijem, kakor so ga opisovali med študijem matematike, in med blaznežem, kar naj bi kasneje postal. Lik znanstvenika v starejših letih sovpada s persono Teda Kaczynskega in v uprizoritvi igra vlogo posredovalca ideologije manifesta v tako rekoč neokrnjeni obliki. V dialogu se sooči s kontrastnim sodobnim človekom, ki pooseblja psihološke značilnosti »levičarjev«, do katerih je bil Kaczynski v svojem manifestu občutno kritičen. Weis in Hrs z replikami komentiranja dogajanja in refleksijo o njem nastopata tudi kot glasnika metagledališkosti. Vendar pa je menjava prizorišč in hkrati menjavanje vlog igralcev potekala zmedeno. Zaradi ponavljajočega se ustroja zgodbe je s časom predstava postajala neprepričljiva, v splošnem pa ne povsem razumljiva.
Vse tri vzporedne zgodbe povezujejo elementi, ki se pojavljajo v vseh izmed njih in se hkrati tudi vztrajno ponavljajo skozi potek predstave. Primer takšnega elementa je rekvizit oziroma motiv smutija s čija semeni, ki sta ga nastopajoča konstantno opisovala kot zelo zdravo in hranljivo živilo. Pojavlja se kot simbol želje oziroma ideje stremenja h kar se da učinkovitemu življenju, v katerem se lahko subjekt udejanji kot dober človek. Za to pa je potreben tehnološki napredek. Vendar je takó potrebo človeka, da bi bil dober, kot tudi vsak tehnološki napredek Kaczynski radikalno zavračal, zato smuti s čija semeni v uprizoritvi postane element nasprotovanja njegovi doktrini. Smuti predstavlja pozitivne plati tehnološkega napredka, možnost zdravega in uravnoteženega življenja, kar snov uprizorjenega manifesta nekoliko spodkopava.
Pomemben, nemara boljši objekt predstave je pozavna, ki je delovala kot povezovalni člen med začetkom in koncem uprizoritve. Na začetku je predstavljena kot način posredovanja neresnice in zavajanja, saj sta se s pomočjo pretvarjanja in generativnih modelov tako Hrs kot Weis pretvarjala, da jo znata igrati, kar je v občinstvu vzbudilo nelagodno nezaupanje. Kontrastno pa sta v sklepnem prizoru usklajeno nastopila dva pozavnista, ki sta na odru v živo igrala svoji glasbili. Zelo učinkovito sta se pojavila kot klic, hrepenenje po resničnosti in kot močna protiutež zaigrani neresničnosti pretvarjanja in umetne inteligence z začetka predstave.
Umetno inteligenco so ustvarjalci v svojem narativu jasno predstavili kot grožnjo potencialne nadomestitve za ustvarjalne poklice. Glede na to, da je v predstavo vključena tudi eksistencialna problematika igralcev in njihovega ambiciozno napornega življenja, se zdi nekoliko nenavadno, da je umetna inteligenca tako pomemben člen uprizoritve. Predvsem v sled konsekvencialistične drže Kaczynskega. Skrb, da bo ustvarjalce nadomestilo nekaj umetnega, brez čustev in brez duše, je seveda smiselna, a je – vsaj kakor so nam jo predstavili – še vse preveč primitivna, da bi jo lahko jemali resno. Gledalca tudi to pusti nekoliko zmedenega.
Ustvarjalci so se lotili kritike oziroma predstavitve kritičnega odnosa do tehnološkega napredka, kar je bilo razvidno v mnogih monologih, pri katerih sta igralca prebijala četrto steno in s tem nagovarjala gledalce k razmisleku. Vendar so takšni monologi zaradi neizvirnosti besedila izpadli šibko. Uprizoritev se ni povsem izognila pridihu moraliziranja, ki je pri obravnavi teme umetne inteligence v javnem prostoru postal skoraj neizogiben. Gledalcem ni ponudila nikakršnih novih perspektiv glede problematike in ravno tako ni odprla novih vprašanj, povezanih s to tematiko. Le površinsko je obnovila splošna in najbolj pogosta stališča.
Manifestirala je vajenka Zara. Pomagal Metod.
Dodaj komentar
Komentiraj