Felix iz pepela
Nekoč davno, pred nekaj dnevi, so v lutkovnem gledališču igrali lutkovno predstavo, namenjeno otrokom od petega leta dalje. Če to ni dovolj senzacionalistično, pridajmo, da so igrali Pepelko. Ne ne, ne zamenjajte še frekvence, gre za nagrajeno predstavo. Mhm. Septembra je v Mariboru na Poletnem lutkovnem pristanu izmed 19-ih predstav prav tale Pepelka prejela prestižno zlato žirafo. In to po presoji otroške publike oziroma žirije. Ker se je uprizoritev, ki je nastala v koprodukciji slovenskih Miza in scena, MCLU Koper ter češkega gledališča Drak, na svoji turneji prikladno ustavila v Ljubljani, smo sklenili, da preverimo, s kakšnimi vsebinami sodobno gledališče pita prihodnost človeštva.
Predstava nas že uvodoma potolaži z dejstvom, da zlajnane klasike pač ne bomo postavljali na nedotakljiv piedestal, kjer bi jo jemali smrtno resno. Nasprotno, v zgodbo vstopimo z okusno mero meta humorja, bojazen, da gre le za štorast zgodbeni okvir, pa se izkaže za odvečno. Redno prebijanje četrte stene izgrajuje vmesni prostor med iluzijo in stvarnostjo, v katerem se predstava udomači. Tako osnovana uprizoritvena logika omogoča nemoteče polekspozicijske vskoke papagaja, ki se kar sam poimenuje Felix ex Machina. Če vas je zaintrigiralo, kaj papagaj počne v zgodbi o Pepelki, pa vam lahko zaupamo, da nam je bilo izdano, da so ga neki dramaturgi povsem zgrešeno zamenjali z golobi.
Ustvarjalna ekipa meta pristop k uprizoritvi izkoristi tudi za odkrivanje humorja v poigravanju z lutkovnim medijem, denimo z razkrivanjem uprizoritvenih mehanizmov in principov. Tako se na primer Pepelkina mačeha in polsestri, ki so ploske lutke, tako rekoč »prestavijo« v sosednjo sobo, kar je izvedeno z umikom prve ilustrirane kulise v po vzoru kamišibajskega odra zasnovani okvirski strukturi. To ustvari dovolj prostora za Pepelko, marionetno neplosko lutko.
Kljub prevladujoči ploščatosti uprizorjenega sveta pa scenografija, pod katero se podpisuje Kamil Bělohlávek [kámil bjélohlavek], nikakor ni enoplastna. Kamišibajska okvirna zasnova omogoča elegantne menjave dogajalnih prostorov, vrtljivost strukture dovoljuje, da na zgodbo dobesedno pogledamo še z druge strani, vse skupaj se nenehno predrugačuje, se vmes iz dvodimenzionalnih krajin razpre v tridimenzionalno klet, vidnost stojal ob strani in zadaj pa se vpenja v poigravanje z dekonstruiranjem gledališke iluzije.
Tudi raznolikost lutk prispeva k razgibanosti predstave. Od povprečnih marionet do preprostega utripanja grajskih oken, ki postanejo žlobudrave aristokratinje, na odru kljub pretežno togim lutkam nikoli ni pusto. Ploske lutke zdaj drsijo z ene strani okenca na drugo, zdaj v povečani dimenziji bentijo le s premikanjem oči. Čeprav sta na odru le dve igralki-animatorki, Johana Vavřínová in Elena Volpi lahko dvorni ples v dvorani povzroči pravi vrvež s katalogom prispelih dam, vstopanjem ene ploske podobe mladenke naenkrat, do stopnjevanja množičnega plesa s številnimi lutkami, tudi na enem samem vodilu. Vizualna podoba lutk obenem prispeva tudi k smešnosti uprizoritve, zdaj s sopostavljanjem lutk različnih dimenzij, potem z avšasto plesno držo gibljivih polsester, spet tretjič s pahljačo, ki pahlja sicer nepremično Prinčevo sestro, ko melodramatično vzdihuje, da »Ni fer!«, da ona kot ženska kljub svojim sposobnostim in ambicijam ne sme vladati.
Z omenjeno ploščatostjo pa je stvar taka. Ko poskuša ena od igralk s ploskim megafonom oznaniti kraljevi razglas, ugotovi, da ne deluje. Felix ex Machina ji pojasni, da razlog tiči v tem, da je njeno orodje »ploščato, nima globine, nima resonančnega telesa«. Pri tem gre za neprikrit pomežik publiki, kajti razen Pepelke, Princa in papagaja so vse lutke ploščate, torej brez globine. Ta komentar sicer ostaja na dobesedni ravni ter na kolektivnem konsenzu k pretvarjanju, da je vez med Princem in Pepelko posebna zaradi njune duševne globine. Toda uprizoritev pravljici sledi pretežno zvesto, liki, tudi tisti s fizično globino, na ravni karakterizacije ostajajo ploski. Uprizoritvi lahko tako pripišemo bodisi reševanje pravljične plitkosti na vizualni ravni bodisi preprosto afiniteto do humorja, ki vnaša ironizacijo pravljičnih zakonitosti in klišejev.
Uprizoritev torej polnijo tudi vsebine, pripombe in šale, ki praviloma presegajo konceptualno polje otroške publike. Ker pa predstava strumno vzdržuje svoj notranji ritem in ostaja zavezana že burkaški dinamičnosti, uspe vzdrževati pozornost obiskovalcev vseh starosti. Ustvarjalna ekipa uspe grobost, burkaštvo in morbidnost, ki jih tradicionalno običajno povezujemo z ročnimi lutkami, prenesti v svet ploskih lutk in lutk s preprostimi marionetnimi vodili. Natančneje gre za sicilijanke, ki niso navezane le na niti, temveč tudi na palico, kar jih dela manj občutljive, v gibanju primernejše za tovrsten ton kot njihove izključno nitne sorodnice. Ta ton pristoji tako ironični drži kot tudi pravljični predlogi, ki jo zasledujemo v njeno primarno neolepšano okrutnost. Uprizoritev si denimo privošči odrezati prste papirnate noge ene od Pepelkinih polsester, kot se zgodi v verziji pravljice, ki je otrokom velikokrat raje ne beremo.
Kot ostali elementi je tudi glasba, za katero prevzema odgovornost Matija Krečič, dobro izkoriščena. Ni le obstransko vezivno tkivo predstave, niti ne le motiv, ki poveže Pepelko in Princa, pač pa soustvarja ritem uprizoritve, podpira humornost ter deluje tudi kot vezivo med odrom in občinstvom. Predstava se začne in konča s skupnim petjem, ki v predstavi, ki se tudi sicer ne pretvarja, da občinstva preprosto ni, še utrdi občutek gledališke skupnosti.
Vsem znana zgodba o Pepelki tu torej ni poglobljena s kakšnimi lucidnimi uvidi ali družbenimi refleksijami, nemara psihološkimi študijami … Jo pa uprizoritev dopolnjuje s pikrimi komentarji in ironijo. V tej svoji poziciji uprizoritev ne razvije koherentnejše in posebej pronicljive kritike, saj v podrejanju ritmu ostaja pri mimobežnih pripombah in kvečjemu manjših posegih v zgodbo, kot je popfeministična predaja oblasti ženski, Prinčevi sestri, v slogu woke Disneyja, pri čemer – ironično – umanjka globine. Odlika Pepelke leži v njeni igrivosti. Ustvarjalna ekipa ustvarja in izvablja živost lutkovnega medija. Med robato grobostjo in spevno občutenostjo odkriva inherenten vrveč humor lutk ter dokazuje, da je lahko z uprizoritveno razigranostjo tudi preprosta, znana, predvidljiva zgodba vznemirljiva.
Dodaj komentar
Komentiraj