V prvih današnjih Serijskih motrilcih recenziramo peto sezono britanske serije Slow Horses, ki izhaja na pretočni storitvi Apple TV+. Gre za vohunsko serijo, posneto po knjižnih predlogah Slough House pisatelja Micka Herrona. Šesta, zaključna epizoda te sezone je izšla konec letošnjega oktobra – in serija je tokrat vnovič pokazala, da lahko od nje pričakujemo nič manj kot subverzivno vohunsko serijo. Pa čeprav ne v takšni meri, kot bi si morda idealno želeli.

V tej seriji, ki je bila imenovana tudi že »anti-James Bond« serija, spremljamo hrbtno, neglamurozno plat britanske obveščevalne službe MI5. Slow Horses v tem smislu predstavlja postmoderni, »realistični« zasuk klasičnih vohunskih filmov in serij iz 20. stoletja. Nekaj takega bi sicer lahko trdili že za romane Johna le Carréja, ki že sami niso vsebovali adrenalinskih akcijskih prizorov in grandioznih eksplozij. Vendar so, tako kot knjige in filmi Jamesa Bonda, še vedno verjeli v institucijo Obveščevalne Službe, ki je Državo in njene prebivalce varovala pred zunanjimi grožnjami. Radikalnost serije Slow Horses je v tem, da grožnjo vedno znova tako ali drugače postavi v notranjost Države ali Službe, ki sta tako prikazani kot nelegitimni in v bistvu impotentni. Glavni zaplet dosedanjih sezon je bil zmerom posledica igre moči za vodstvo MI5 ali pa prikrivanje preteklih napak in nezakonitih posegov. Te umazane skrivnosti bi namreč, če bi se razvedele, Službo ali Državo stale še poslednje trohice ugleda.

V seriji spremljamo ekipo vohunov, ki so bili vsak zase odstavljeni na enoto Slough House, nekakšne vice, kjer so pristali zato, ker so zamočili svojo misijo ali ker so se komu zamerili, a jih niso mogli ravno odpustiti. V vlogi ikoničnega vodje te enote vohunskih luzerjev zopet nastopi Gary Oldman, ki igra nadrkanega, nepretrgoma zmačkanega in higiensko zapuščenega »starega mačka« Jacksona Lamba. Ta si v seriji tradicionalno več opravka daje s pošiljanjem ostalih agentov v tri p. m. kot pa z dejanskim vohunskim delom, vendar kljub temu že pet sezon s strani sodelavcev uživa na prvi pogled nerazumno, a na koncu vselej zasluženo spoštovanje. Lamb je paradoksno še edini zastopnik vere v Službo in njenega kodeksa časti, pa čeprav na negativen, preračunljiv način, saj ga žene predvsem želja po tem, da bi ga pustili pri miru.

Serija Slow Horses je ena od teh, ki se ne bojijo vsake toliko ubiti kakšnega od svojih likov. Tako agentka Louisa Guy, ki jo izstopajoče dobro igra izjemna Rosalind Eleazar, tokrat žaluje za dvema vohunskima sodelavcema, ki smo ju videli umreti v prejšnjih sezonah. Na misel pride opazka, ki jo umetnostni teoretik Gérard Wajcman naredi v svoji monografiji o serijah. Namreč, da so ženske v sodobnih serijah prikazane kot »zjebane« in se komaj držijo skupaj, kar pa je korelat njihovega »zjebanega« družbenega položaja v svetu, ki je v nenehni krizi. Tovrstna karakterizacija ženskih likov v Slow Horses, ki se borijo z alkoholizmom, substancami ali preteklostjo, omogoča, da se v pripoved vpenjajo na način, ki ni omejen na njihov spol, vendar tega prav tako ne prezre.

Na neki točki River Cartwright, ki ni toliko protagonist serije, kolikor je lik z ekstradiegetskim »main character sindromom«, v opitem stanju žalujočo Louiso poskusi poljubiti. Toda vzgib ne bi mogel biti bolj enostranski, zaradi česar se Louisa znese nad Riverjem in nasploh moškimi, ki jih tu pač zastopa nesrečni River. Poleg zapletene medosebne dinamike tu vidimo splošnejši vzorec, kako serija Slow Horses tematizira današnjo dobo zgrešenih poskusov srečanj in neželene bližine. Ta je popolnoma nadomestila fantazmatske idealne scenarije iz Jamesa Bonda, ki je, če se spomnimo, nekoč »spreobrnil« celó lezbijko. Kakšen frajer! Takega hiperbolično izrednega šarma, ki je humoren ravno zaradi svoje pretiranosti, danes v vohunskih filmih in serijah niti pod razno ne vidimo več, saj izpade neokusno ali neozaveščeno. Humor serije Slow Horses si za podlago raje vzame družabne interakcije svojih likov, ki so pogosto psihološko zaznamovani z raznimi značajskimi ekscesi.

Če je izkazovanje interesa za drugo osebo v sodobni seriji Slow Horses paradigmatsko prikazano kot nedobrodošel poseg v osebni prostor, pa je lahko še huje: v najslabšem primeru gre za vohunsko zavajanje z namenom ukane. V ospredje iz ekipe Slow Horses tokrat stopi neznosno šovinistični in vase zagledani heker Roddy Ho, ki ga kdove zakaj sodelavci še vedno prenašajo. V začetku zapleta sezone se izkaže, da ima Roddy punco, kar se vsem zdi domala neverjetno in so prepričani, da mora vendar iti za nekakšno prevaro. Serija sicer namigne, da Roddy, ki ga upodobi Christopher Chung, sicer ni popolnoma neprivlačen, saj je v fizično odlični kondiciji, pa tudi njegova neumestna samozavest ni odvratna čisto vsem. Toda ustvarjalci so se nazadnje odločili za konservativno potezo: Roddyjevo »dekle« je dejansko teroristka, ki ga izrabi za vdor v sistem britanske obveščevalne službe.

Zakaj to potezo imenovati konservativna? Pustimo si za hip sanjariti. Zares travmatičen, radikalen plot twist bi bil, da bi Roddy kljub svojem incelovsko-mizoginem obnašanju dejansko imel punco. Ampak ne – v tem primeru bi bila serija primorana prestopiti moralistični moment vzgajanja gledalstva o tem, kakšen moški se oziroma se ne splača biti. Tako bi morala serija gledalce dejansko prisiliti v prevpraševanje svojih politično korektnih nazorov – na primer, kako pojasniti dejstvo, da v resničnem življenju obstajajo številni mizogini moški v stabilnih romantičnih odnosih z ženskami. Zanikanje tega dejstva in afirmacija danes sicer pogostega svetovnega nazora, da so šovinisti brez izjeme vedno zafrustrirano samski, pa ni samo kičasto – lahko je celo škodljivo, saj se problema loteva na podlagi idealnega prepričanja in ne realnosti.

Sicer pa je serija v marsikaterem drugem vidiku osvežujoče progresivna in ravno toliko nerealistična – a tokrat v dobrem smislu. Teroristi, ki napadejo London, se izkažejo za žrtve arabske pomladi in nasilnega konca Gadafijevega režima v Libiji. Vendar protagonisti serije na njihovo zamero gledajo nenavadno razumevajoče, v smislu: ja, saj smo Britanci res povzročili državljansko vojno in destabilizirali državo za lastne interese, razumemo vas. Tako antagonizem med libijskimi teroristi in angleškimi vohuni čisto zares ni prikazan kot ideološki, kot kakšen »trk civilizacij« – kar je sicer prevladujoča upodobitev posledic imperialističnih zahodnih politik v medijih. Menda je to že to dovolj, da vam ogled pete sezone serije Slow Horses na obraz nariše nasmeh.