Slovenska kvizaška kultura
Lanskega novembra je na slovenske televizijske ekrane prišel kviz Na lovu. Napoved formata, ki ga mnogi gledalci pod imenom Potjera poznamo od južnih sosedov, je sprožila navdušeno pričakovanje, ki je po predvajanju prvih nekaj epizod prav tako hitro minilo. Toda zagretost za ogled novega televizijskega kviza še zdaleč ni odraz njihovega pomanjkanja na naših ekranih. Pravzaprav nasprotno. Že samo ob preklopu na nacionalno televizijo je moč zaslediti dva, zdaj že uveljavljena kviz formata – Joker in Vem!. Čeprav so kvizi kot vrsta televizijske oddaje na slovenskih TV kanalih prisotni kontinuirano, pa gledalci težko katerega od njih posvojimo čisto za svojega. V tokratnem Objektu meseca se bomo posvetili zgodovini in kulturi televizijskih kvizov ter odkrivali, kaj so njihovi bistveni elementi in zakaj kljub slovenski kvizaški kulturi nobenega od njih ne uspemo udomačiti.
Televizijski kvizi vključujejo nekaj precej osnovnih elementov: vprašanja in pravila poteka igre, produkcijo, ki z zvočnimi efekti ustvarja napetost, karizmatičnega voditelja in nenazadnje zvesto bazo gledalcev. Čeprav kvizi na slovenskih televizijah usvojijo katero od naštetih prvin, jim nikakor ne uspe v naših gledalcih in tekmovalcih vzgojiti zagrizenih kvizašev.
Kljub temu imajo slovenske televizijske hiše pestro zgodovino predvajanja kvizov in ugankarskih oddaj.
Starejši poslušalci ste gotovo prepoznali uvodno špico Kviskoteke, najbolj znanega televizijskega kviza v času Jugoslavije. Kviskoteko je kanal TV Zagreb predvajal od leta 1980 pa vse do 1995, imela je torej 14 sezon. Avtor Kviskoteke je novinar Lazo Goluža, ki je sicer kasneje sodeloval tudi pri snovanju drugih kvizov, na primer hrvaške različice Kdo želi biti milijonar. Ob Kviskoteki so v času skupne države kakopak obstajali tudi drugi televizijski kvizi. TV Slovenija, takrat TV Ljubljana, je denimo predvajala prav tako nelicenčni kviz Spoznavamo svet in domovino, ki ga je vodil sicer legendarni novinar Tomaž Terček. V poznih 60-ih pa je TV Slovenija predvajala kviz Niti našega življenja, ki ga je vodila Nataša Dolenc.
Če je bila Kviskoteka kultna na področju nekdanje Jugoslavije, je v Sloveniji ta čast pripadla Križ kražu, ki ga je vodila Miša Molk skupaj s komikom Vinkom Šimekom. Oddajo, ki se je sprva imenovala TV križanka in je kasneje kljub ohranitvi formata dobila novo ime Križ kraž, so predvajali 15 let.
Čeprav je bila osrednja vsebina reševanje križanke, gledalci so namreč s pomočjo opisov voditeljice ugibali gesla, skrivne predmete in imena gostov, je ravno z gostovanjem znanih osebnosti vključevala tudi elemente pogovorne oddaje.
Slovenske televizije so po razpadu skupne države, podobno kot to velja za večino držav bivše Jugoslavije, začele predvsem kupovati licenčne kvize. Najbolj znan primer je britanski kviz Kdo želi biti milijonar?, ki ga pri nas poznamo v kar nekaj različicah. POP TV je oddajo, naslovljeno Lepo je biti milijonar, prvič predvajal med letoma 2000 in 2002 ter med 2003 in 2005. Sprva je oddajo vodil Jonas Žnidaršič, ki je nedvomno najbolj znan voditelj tega kviza, najverjetneje pa tudi kvizov v Sloveniji nasploh.
V drugi etapi predvajanja, torej od leta 2003, je njegovo vlogo prevzel mnogo manj karizmatičen Boštjan Romih. Licenco za predvajanje je nato leta 2007 kupila RTV Slovenija, ki je kviz poimenovala kar Milijonar z Jonasom. Po več kot 10 letih se je nato kviz v svoji klavrni različici pojavil še na Planet TV-ju, kjer ga je sprva vodil Slavko Bobovnik, nato pa Jure Godler.
Med bolj prepoznavnimi slovenskimi verzijami licenčnih kvizov je še različica izvirno britanskega kviza Najšibkejši člen, čigar zaščitni znak so tako v britanski kot tudi hrvaški in slovenski verziji postale tečne, nekoliko robotske voditeljice. Pri nas je ta vloga pripadla Violeti Tomić.
Kupovanje licenčnih kvizov je pri nas tako že ustaljena praksa. Poleg uvodoma omenjenih kvizov Joker in Vem! je tu še različica sicer ameriškega kviza Življenjska priložnost. Nakupi licenc in le nekajsezonsko predvajanje je sicer predvsem značilno za Planet TV. Jonasa so namreč leta 2013 rekrutirali za vodenje oddaje Denar pada, ki so jo ponovno obudili lani. Jonas je prav tako vodil kviz Piramide sreče. Med propadlimi poskusi bolj znanih izvirnikov je še Kdo bo koga?, različica ameriškega kviz šova Family Feud, ki ga v izvirni izvedbi vodi Steve Harvey.
Med kombinacijami iger na srečo in kvizov je v kontekstu slovenskih televizijskih oddaj najbolj kultna Podarim-Dobim, ki je bila predvajana med letoma 1984 in 1997, njen namen pa je bil zbiranje denarja za slovenske smučarske športnike. Ljudje so se z nakupom kartice potegovali za dobitke, element kviza pa je bil vključen v tako imenovane srečke, ki so vsebovale nagradna vprašanja. Zaščitni znak oddaje pa je postal njegov voditelj Janez Hočevar – Rifle, ki je bil vedno odet v črno-oražen šal.
Če je Podarim-Dobim nekakšna mešanica kviza in nagradne igre, pa poznamo tudi mešanice razvedrilnih popoldanskih oddaj in kvizov. Primer tega je ena redkih nelicenčnih kviz oddaj pri nas, prav tako licenčna oddaja, v izvirniku naslovljena I Love My Country, pri nas pa poznana kot Moja Slovenija. V vsaki oddaji sta se med seboj pomerili dve ekipi, vsako od njih so sestavljali znani obrazi, posamezne dela kviza pa so ločevale glasbene točke in skeči.
Vse zgoraj naštete oddaje in še mnoge druge, ki so skozi leta polnile televizijski program tako nacionalnih kot komercialnih televizij, uvrščamo pod nadpomenko kvizi, a jih vseeno lahko ločimo na dve jasni kategoriji. Oddaje, kot so Na lovu, Joker in Milijonar, najlažje opišemo z besedo kviz, saj so zastavljene po principu zastavljeno vprašanje – izbira odgovora. Kljub temu da je pri kvizih vedno deloma prisoten element sreče, je pri omenjenih treh primerih v ospredju tekmovalčevo znanje tako imenovane trivie. V nasprotju s temi pa nekateri kvizi mejijo že na igre na srečo, saj v ospredje postavljajo stave glede pravilnosti odgovora. Primer tega sta oddaji Kolo sreče in Denar pada.
Druga večja kategorija so tako imenovane uganke. Gre za križankam sorodne formate, kjer ne gre zgolj za vsebinsko pravilen odgovor, temveč črkovne zagonetke. Praviloma so to lažji kvizi z enostavnejšimi vprašanji, saj sprašujejo bolj po primerni besedi ali njeni začetnici kot po vsebinsko zahtevnem odgovoru. V oddajah tako ni prisotne napetosti pred razkritjem posameznega odgovora, prav tako produkcija ni tako pompozna. Vsi omenjeni razlogi omogočajo, da so ugankarske oddaje predvajane pogosteje kot klasični kvizi. To je najbolj razvidno na primeru RTV Slovenija, kjer je Joker predvajan enkrat tedensko, kviz Vem! pa od ponedeljka do petka, pri čemer gledalce nagovarjata drugače in drug drugemu ne skačeta v zelje.
Televizijski kvizi so sicer različice iger, ki so nekoč že obstajale kot način druženja. Kot v svoji knjigi Televizija: Tehnologija in kulturna forma navaja sociolog Raymond Williams, so nekoč obstoječe salonske igre, ki so nato izginile, spet vzniknile v obliki televizijskih šovov. Ohranile so na primer vlogo voditelja, ki jo je v primeru iger v zasebeni sferi opravljal starejših gostitelj teh tako imenovanih ceremonij. Med prvimi televizijskimi šovi sta tako britanska 15-minutna oddaja Spelling Bee, ki so jo začeli predvajati leta 1938, in istega leta na ameriškem radiu etrirana oddaja Information Please.
Kvizi so za televizijske hiše neproblematičen format oddaje in tudi v primeru njegove povprečne izvedbe dobra naložba. Zanje televizijske hiše v primeru tujega formata potrebujejo licenco, poleg tega pa studio, produkcijo in voditelja. V nasprotju z zakupom najnovejših sezon priljubljenih serij, ki jih gledalci pogosteje spremljajo na tako imenovanih pretočnih platformah, ali pa denimo dragih in produkcijsko ter promocijsko bolj zahtevnih resničnostnih šovov, kvizi tako niso pretirano drag špas.
Nekoč, ko je bila televizija osrednji medij, so kvizi temeljili na interaktivnosti in vključenosti gledalcev. Ti so spremljali oddajo in nato svoje odgovore posredovali po pošti ali po telefonskem klicu v živo. Pogoj za sodelovanje je bil, da si gledal preteklo epizodo oddaje, kjer je bilo razkrito vprašanje, in pa prihodnjo epizodo, v kateri so razkrili pravilen odgovor. S spremembo vloge televizije so se spremenili tudi kvizi. V ospredje je namreč stopila dinamika med voditeljem in tekmovalcem oziroma tekmovalci.
Osnovni gradniki kvizov so pravila in vprašanja. Pravila tekmovanja ne smejo biti prezapletena, da lahko statistično najpogostejši gledalec – tisti, ki ima TV prižgan v ozadju in kviz spremlja z enim očesom – še vedno sledi igri. Podobno velja za vprašanja, ki ne smejo biti ne prelahka ne pretežka, pokrivati pa morajo dovolj širok nabor področij, da se gledalec s svojo zmožnostjo odgovarjanja počuti vpetega v oddajo. Univerzalnost kvizov se kaže ravno v tem, da jih gledajo tako starejše kot mlajše generacije ter ljudje z različnim splošnim znanjem, ki se pred televizijskim zaslonom merijo v hitrem ugibanju.
Prav tako ključen gradnik kvizov so denarne nagrade, ki se glede na težavnost kviza razlikujejo. V bolj zgodnjih primerih, kot je ravno Dobim-Podarim, pa so nagrade tudi fizične, na primer avtomobili. Pogosteje so sicer te nagrade znantno nižje od tistih, za katere se borijo tekmovalci v resničnostnih šovih. Denar služi bolj kot sredstvo za ustvarjanje napetosti in v igro vnaša element sreče in rizika. V Sloveniji smo sicer priča tudi konceptu tako imenovanih tolažilnih nagrad.
Izpadli tekmovalci namreč od posameznih sponzorskih firm oziroma trgovin prejmejo bon z določenim zneskom. V Vemu! so tako poraženci prejeli bon za Medex, v kvizu Na lovu pa prvi izpadli prejme Eurospinov bon. Podeljevanje teh nagrad izpade milo rečeno seljačko, koristi pa le sponzorjem kviza.
Na tem mestu je smiselno omeniti tudi umeščenost reklam, te namreč ne smejo biti preveč pogoste, da ne motijo poteka igre. Navadno je večji reklamni blok umeščen pred finalom kviza, pogosto pa tudi pred razkritjem odgovora na katero od težjih vprašanj. Tako reklame ne zadostijo zgolj svoji primarni nalogi oglaševanja, temveč ustvarjajo za kviz integralni element napetosti.
Televizijski kvizi so praviloma predvajani v večernih urah, navadno v bližini poročil. Tisti, ki so na sporedu več sezon in jih televizijske hiše predvajajo vsak dan, so umeščeni pred osrednja večerna poročila, medtem ko so pomembnejši kvizi, kot to velja za pomembnejše šove, na sporedu po njih.
Toda kviz je navadno v prvi vrsti osrediščen okoli svojega voditelja. S postavljanjem vprašanj je res v ospredju komuniciranje s tekmovalci, a posredno nagovarja tudi gledalce, zato je lik, ki ga ustvari, bistven za dolgoročno priljubljenost oddaje. Vloga televizijske persone, ki jo igra voditelj, praviloma deluje bolje, če je ta nekoliko antipatična oziroma vzvišena. Pri nas med najprepoznavnejše voditelje sodijo Jonas Žnidaršič, Violeta Tomić in Mario Galunič. Če sta Žnidaršič in Tomić v času svojih voditeljskih vlog res izoblikovala zoprni personi, Galunič Jokerja vodi podobno, kot je vodil kviz Moja Slovenija ali pa razvedrilno oddajo Spet doma.
Violeta Tomić in Jonas Žnidaršič
Voditelj oziroma njegova persona lahko postane zaščitni znak kviza, tako da si je na njegovem mestu težko predstavljati drugo osebo. Če to pri nas velja predvsem za Jonasa in kviz Milijonar, je še boljši primer tega hrvaška Potjera, ki jo je prvih šest sezon vodil še ne zoprn voditelj, Tarik Filipović.
Vodenje Potjere je nato prevzel Joško Lokas, sicer dober voditelj, a se je v prvih sezonah Tarik že uveljavil kot sinonim za najbolj priljubljen hrvaški kviz.
Karizma pa ni edina potrebna prvina voditelja, zastavljanje vprašanj namreč ni zgolj branje s trotel bobna. Voditelj mora biti tudi hiter in artikuliran, sploh v primeru oddaj, kjer je prisoten časovni pritisk.
Poleg voditelja sta v kvizih sicer prisotna še dva »subjekta« – tekmovalec oziroma kvizaš in kavč kvizaš. Za začetek si oglejmo kulturo kvizašev. Pri nas so to pogosto ljudje, ki se ne prijavijo na en tip kviza, prijavijo se na vse, kar slovensko tržišče ponuja. Nemalo tekmovalcev, ki so nastopili Na lovu, smo videli vsaj že v kvizu Joker ali Vem!. Zato je nastala tudi Facebook skupina Kviz scena Slovenije, kjer si posamezniki izmenjujejo mnenja in informacije o televizijskih kvizih, spletnih ugankah in kviz dogodkih.
Poleg splošne razgledanosti in všečnosti režiji, ki na avdicijah izbire kandidate, gotovo tekmovalcu pomagajo izkušnje, ki jih je dobil kot kavč kvizaš. Pri odgovarjanju namreč ne gre le za izkaz znanja, temveč za dobro taktiziranje, nihče namreč ne pozna vseh odgovorov, zato je pri izbiri tako imenovanih bonusov oziroma pomoči treba izbrati dobro taktiko.
Posvetimo se zdaj še kavč kvizašem. Gre za osebo, ki pogosto spremlja kvize, največkrat različnih vrst, in v njih od doma aktivno sodeluje oziroma ob zastavljenem vprašanju v televizijski ekran kriči svoje odgovore. Seveda je zanj kviz zgolj in samo sprostitev, saj se ne poteguje za nagrado, prav tako ga ob tem, ko blekne napačen odgovor, ne doleti nikakršna sankcija, torej lahko v igri še naprej sodeluje. Dve od glavnih značilnosti kavč kvizaša sta pogosto poudarjanje, da so vprašanja lahka, in samohvala, da je odgovoril pravilno, svoje napačne odgovore pa kaj hitro pomete pod preprogo.
Slovenci imamo sicer praviloma velik strah pred javnim osramočenjem, zato se mnogi ne prijavijo v oddaje in raje prevzemajo vlogo kavč kvizašev. Produkcijske hiše imajo tako mnogo večje probleme s privabljanjem nastopajočih v kvize kot v resničnostne šove. V nasprotju s televizijskimi pa zelo radi sodelujemo v tako imenovanih pub kvizih, torej dogodkih, na katere se prijavimo z ekipo in odgovarjamo na vprašanja. Ponudba teh se je v zadnjih letih razrasla, organizirajo pa jih tako posamezna društva, gostinski lokali in nenazadnje tudi knjigarne.
V zadnjih letih televizijske hiše sicer skušajo kavč kvizaše vsaj posredno vključiti v tekmovanje. RTV Slovenija je za večino kvizov pripravil družabne igre. Obstaja tako družabna igra Joker, tri verzije igre Vem!, prodajali so igro Moja Slovenija, prav tako so jo ustvarili za negledljiv kviz Besedolov. Takšna promocija kvizov in denarno izžemanje kavč kvizaštva, ki prinaša oglede, ki jih sploh v trenutnih časih televizija krvavo potrebuje, sicer ni nov koncept. Obstajata namreč dve knjigi z vprašanji po vzoru Kviskoteke, ki ju je pomagal ustvariti prav Goluža. Toda žal so bolj kot knjige danes priljubljene aplikacije za mobilne telefone, tako v kvizu Vem! kot Joker lahko gledalci na nekatera vprašanja, zastavljena v oddaji, odgovorijo kar preko telefona.
Poudariti moramo, da kavč kvizaši niso nujno ista kategorija kot gledalci kvizov, slednji jih namreč spremljajo bolj za sprostitev. Ker se televizijske hiše skušajo prikupiti tako enim kot drugim, morajo biti vprašanja ravno prav zahtevna, da kavč kvizašem predstavljajo trening, gledalcem pa občutek razgledanosti in potrditve, ko na vsake toliko poskušajo odgovoriti.
Uvodoma smo dejali, da je naše navdušenje nad kvizom Na lovu kaj hitro pošlo. POP TV si je z nakupom licence za britanski The Chase res zadal nehvaležno vlogo, večina izkušenih kavč kvizašev namreč redno spremlja Potjero, ki je v veliki meri bolj priljubljena od otoškega originala. Hrvati so tako v kontekstu zahtevnosti vprašanj, karizmatičnosti voditelja, kot tudi ponujenih denarnih nagrad postavili visoke standarde, ki jih slovenska komerciala nikakor ni uspela izpolniti, niti se jim približati. Peter Poles, ki je morda primeren za vodenje oddaj, kot je Dan najlepših sanj, je vlogo voditelja naravnost zmasakriral. Od prepočasnega branja vprašanj pri hitri minuti, napačnega naglaševanja lastnih imen, do okorne dinamike z lovci in tekmovalci. Nič kaj prida niso niti vprašanja, ki so pogosto prelahka in se z manjšimi distinkcijami v sezoni, ki obsega le 20 epizod, ponavljajo. Za povrh vsega je tu še čudna umeščenost izredno dolgega reklamnega bloka, občutno nižje nagrade kot na Hrvaškem ter nevsebinska Eurospin nagrada.
Izkaže se torej, da je nakup licence za priljubljene kvize dvorezen meč. Po eni strani zaradi priljubljenosti formata televizijske hiše pred ekrane lahko spravijo gledalce, a jih zaradi slabe izvedbe ne obdržijo. Cilj namreč ni preizkušanje vedno novih formatov, temveč ustvariti kultnost enega kviza, ki ga z veseljem gledajo različne generacije.
V oddaji so bili kot glasbena podlaga uporabljene naslednje skladbe izvajalca Podington Bear:
- 60's Quiz Show;
- Lope And Shimmer;
- Toboggan (Smooth Run) (Free Music Archive, CC BY-NC).
Komentarji
Je bilo treba biti zraven kot mulc, da razumeš, kak fenomen je bil prvi milijonar s Jonasom. To in Siddharta so bila zadnja leta slovenske monokulture. Ful dobra oddaja.
Komentiraj