Dediščina gejevske kuge
Pravkar ste slišali, kako se je pred dobrimi tremi leti v oddaji Leteči Pilot Michael C. Jumic spomnil predavanja o aidsu na eni od ameriških osnovnih šol. Jutri, 1. decembra, ko bomo obeleževali svetovni dan boja proti aidsu, bodo takšnega predavanja nemara deležni tudi v kateri od slovenskih šol. Na šolskih hodnikih bodo delili rdeče pentlje, ponekod tudi kondome, morda se bo pri pouku biologije govorilo o varni in odgovorni spolnosti. Celovit kontekst bolezni, ki je od začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja terjala več kot 40 milijonov smrtnih žrtev, pa bo ostal zamolčan. To ni zgolj posledica tabuizacije bolezni, zaradi katere so umirali predvsem geji oziroma moški, ki imajo spolne odnose z moškimi, temveč posledica organizirane nevednosti o aidsu. Gejevsko kugo, kot so jo ob izbruhu imenovali mediji, je namreč prav tako kot zdravstveno krizo mogoče pojmovati kot krizo vednosti o človeškem telesu in o spolnosti ter kot krizo reprezentacij gejev kot odklonskih družbenih bitij. Nenazadnje pa, kot je v članku o aidsu v Jugoslaviji in Sloveniji zapisala Maja Lukanc, aids ni le bolezen, ki napade obrambne mehanizme telesa, ampak razgalja tudi obrambne mehanizme posamezne družbe.
Toda še preden se v nocojšnji oddaji poglobimo v družbene okoliščine aidsa, ki so spremenile tok gejevske zgodovine, smo poslušalstvu Radia Študent dolžni kratko lekcijo iz osnovnošolske spolne vzgoje.
Aids je bolezen, ki se razvije ob napredovani okužbi z virusom HIV. HIV oziroma virus človeške imunske pomanjkljivosti preko delovanja na bele krvničke in limfocite oslabi imunski sistem. Do okužbe z virusom HIV najpogosteje pride pri nezaščitenih spolnih odnosih z okuženo osebo, ki ne ve, da je okužena, ali pa ni uspešno zdravljena. Med okuženimi prevladujejo moški, ki imajo spolne odnose z moškimi – ne zato, ker bi virus namenoma napadal geje, temveč zato, ker geji pogosteje kot heteroseksualna populacija seksajo analno. Sluznica v danki oziroma rektumu je tanjša in krhkejša kot vaginalna. To pomeni, da se brez zaščite lažje pojavijo mikroskopske raztrganine, skozi katere lahko virus vstopi neposredno v kri. Okužbi z virusom HIV je bolj izpostavljena oseba, ki je v spolnem odnosu pasiven partner, v gejevskem žargonu bottom. Pri nezaščitenem receptivnem analnem seksu sperma dlje časa ostane v danki, kar poveča verjetnost okužbe. Virus se torej prvenstveno prenaša s krvjo in spermo, mogoč pa je tudi prenos virusa z vaginalnim izločkom in materinim mlekom.
Čeprav na spletni strani Nacionalnega inštituta za javno zdravje piše, da lahko okužbo preprečite z »varnim spolnim vedenjem, to so spolni odnosi z enim samim zvestim spolnim partnerjem, ki je neokužen«, je dandanes razmeroma varna tudi promiskuiteta. Tveganje zmanjšuje pravilna uporaba kondomov, v okviru javnega zdravstvenega sistema pa je moškim, ki imajo spolne odnose z moškimi, na voljo tudi preekspozicijska profilaksa oziroma PrEP. Neokužena oseba tako preventivno jemlje zdravila, ki v veliki meri preprečujejo okužbo z virusom. V primeru nezaščitenega spolnega odnosa z osebo, okuženo s HIV-om, ki ni uspešno zdravljena, je možna tudi zaščita z zdravili po izpostavitvi v obdobju do 72 ur po spolnem odnosu. Dandanes okužba z virusom HIV v Sloveniji in drugod na zahodu le redko privede do aidsa, okužene osebe pa zaradi protiretrovirusnega zdravljenja živijo enako kvalitetno življenje kot HIV negativne osebe. Osebe s HIV-om, ki redno jemljejo protiretrovirusna zdravila, lahko dosežejo nezaznavno virusno breme, kar pomeni, da virusa HIV ne morejo prenesti na svoje spolne partnerje.
Prvi uradni primer takrat še neznane bolezni, ki prizadene imunski sistem, so zdravniki odkrili leta 1981 v Los Angelesu, kjer so mladi geji in transspolne ženske obolevali za redkimi boleznimi, kot so Kaposijev sarkom in hude oblike pljučnice. Leta 1983 so znanstveniki identificirali virus HIV, število umrlih za aidsom pa se je vztrajno povečevalo. Prav v začetku leta 1981 je predsedniški položaj v Združenih državah Amerike zasedel republikanec Ronald Reagan. Njegova administracija je, namesto da bi ob slabi epidemiološki sliki ukrepala, glede aidsa molčala.
V zgodnjem obdobju epidemije so preventivne ukrepe preprečevali predvsem pritiski klerikalnih in konservativnih krogov Reaganove administracije, ki so epidemijo aidsa obravnavali z moralizirajočim pristopom. Čeprav je ameriški Center za nadzor bolezni in preventivo večkrat zaprosil za javna sredstva za raziskovanje, preventivne akcije in izobraževanja, jih administracija ni odobrila vse do leta 1985. Tudi Reagan je besedo aids prvič javno izrekel šele takrat. Zaradi neukrepanja oblasti se je HIV v ZDA v začetku osemdesetih širil izjemno hitro, stigmatizacija gejev, pa tudi intravenoznih uporabnikov drog in hemofilikov pa je postala veliko obsežnejša.
Na prelomu desetletja se je virus dodobra razširil tudi drugod po zahodu, sprva v Veliki Britaniji, Franciji, Nemčiji in na Nizozemskem. Države zahodne Evrope so imele v primerjavi z ZDA to prednost, da so se lahko na izbruh epidemije do neke mere pripravile. Na Otoku je glede aidsa prevladoval strah, na oblasti pa je bila konservativna železna lady Margaret Thatcher. Četudi je britanska vlada ubrala javnozdravstveni pristop, s katerim je želela izobraziti množice, se je epidemije še vedno držala oznaka gejevske kuge. Simon Watney je bil eden prvih aktivistov na področju aidsa, ki se je v Veliki Britaniji že od zgodnjih osemdesetih let naprej zavzemal za organizacijo testiranj, za izobraževanje o varni spolnosti in rušenje stigme. Tako kot v ZDA pa so se morali s predsodki in medijskim molkom soočiti tudi aktivisti na Otoku.
Watney je kmalu po izbruhu epidemije v zahodni Evropi, natančneje leta 1987, napisal esej The Spectacle of AIDS, v katerem je opozoril, da so mediji in politika epidemijo aidsa namerno in z ideološkim ciljem upodabljali kot kazen za promiskuitetne geje, ki so jih predstavili kot protipol zaželeni heteroseksualni patriarhalni družini. Geji so bili prikazani kot aktivni agensi virusa, torej ne kot bolniki, temveč storilci, medtem ko so bili intravenozni uporabniki drog in hemofiliki obravnavani kot pasivne žrtve. Po Watneyjevo je bilo to spektakelsko prežvekovanje gejev namenjeno temu, da je javnost jasno identificirala, da se ne bori z epidemijo bolezni kot take, ampak bolezni, ki je inherentno značilna za geje in njihov življenjski slog.
Mediji so se namenoma osredotočali na večje število spolnih partnerjev pri gejevski populaciji, promiskuiteta pa je bila v spregi z uporabo drog in hedonističnim življenjskim slogom uprizorjena kot osrednji del nemoralne gejevske narave, zaradi katere je bilo zboleti za aidsom upravičeno. Aids je doprinesel k temu, da se je o gejih po kratkem obdobju, ko so številni po burnem koncu šestdesetih že videli luč na koncu homofobnega tunela, spet začelo govoriti kot o perverznih in patoloških bitjih. Takšen diskurz pa je botroval tudi temu, da javnost z bolnimi ni mogla simpatizirati, kot je to običajno pri rizičnih skupinah obolenja za drugimi boleznimi.
Vrhunec epidemije aidsa v Veliki Britaniji je od blizu opazoval slovenski pesnik Milan Šelj, ki se je na Otok preselil zaradi partnerja, bolezen pa je zdesetkala velik del tudi njegovega socialnega kroga.
Neukrepanje oblasti in podpihovanje klerikalnega diskurza patologizacije sta gejevsko populacijo prisilili, da je sama oblikovala odpor na epidemiološki fronti. Številne aktivistične organizacije so okuženim in obolelim nudile svetovanje in psihološko podporo.
Prvi primer aidsa na območju nekdanje Jugoslavije je Zvezna komisija za aids potrdila 18. septembra 1985. Bolnik je bil sicer zdomec, ki se je po začetku zdravljenja v Beogradu vrnil v domovino. V medijih so se takrat začele pojavljati govorice, da je oblast o tem vedela že veliko prej, a je glede pojavnosti aidsa zapovedala molk. Kot ugotavlja Maja Lukanc, je aids v jugoslovanski prostor vstopil takrat, ko se je Jugoslavija soočala z gospodarsko krizo in porastom političnih nesoglasij. Na prvotno neučinkovitost Jugoslavije pri soočanju z aidsom so takrat opozarjali tudi novinarji. Vitko Kogoj in Mija Repovž sta takrat zapisala, da »jugoslovansko soočanje z aidsom kaže na značilen modus operandi jugoslovanskih oblasti v težavnih situacijah«.
Jugoslovanske republike so se na aids odzvale različno hitro in na drugačen način. Ker je bila homoseksualnost v Jugoslaviji takrat še izrazito tabuizirana, je aids odpiral tudi prostor za razpravo o drugačnih spolnih usmerjenostih. Leto pred prvim potrjenim primerom aidsa v Jugoslaviji je v Ljubljani potekal festival Magnus, ki obeležuje začetek gejevskega in lezbičnega gibanja v Sloveniji. Slovenija je bila, četudi je bil v medijih diskurz patologizacije bolj pravilo kot izjema, na področju preventive nasploh najdejavnejša, sledili sta Hrvaška in Vojvodina.
Pojavnost aidsa in okužb z virusom HIV je bila na zahodu večja zaradi vzpostavljene gejevske infrastrukture – gejevskih klubov, savn, ponekod celo gejevskih mestnih četrti, kjer so se lahko geji socializirali po lastnih pravilih. Ker se je v zahodnih medijih aids inherentno povezovalo s promiskuitetnim in hedonističnim načinom gejevskega življenja, so nekateri zlasti srbski strokovnjaki aids obravnavali z ideološkimi predpostavkami. V Sovjetski zvezi so ga namreč povezovali z moralnim razkrojem kapitalizma. Toda v Jugoslaviji in federativnih republikah je bilo drugače. Nazoren pokazatelj tega je, da je denimo nekdanji ljubljanski nadškof Anton Stres že leta 1985 zavrnil idejo aidsa kot božje kazni.
Aids v jugoslovanskem prostoru ni dosegel epidemičnih razsežnosti. K temu je glede na primerjavo z zahodnimi državami doprinesel razmeroma učinkovit odziv jugoslovanskih oblasti, hkrati pa se v nekdanji skupni državi zaradi tabuizacije homoseksualnosti virus ni širil tako hitro kot na zahodu. Izjema pri skupnostnem organiziranju je bil ŠKUC Magnus, ki je že ob potrditvi prvih primerov aidsa izobraževal o bolezni. Leta 1987 so oblasti festival Magnus deklarativno zaradi bojazni pred širjenjem virusa HIV odpovedale, dejansko pa so festival odpovedale zaradi plakatne afere.
Srbski epidemiolog in doktor socialne in medicinske antropologije Zoran Milosavljević, eden vodilnih strokovnjakov za epidemiologijo virusa HIV na področju nekdanje Jugoslavije, zavrača kritiko, da je prvotno medlemu odzivu jugoslovanskih oblasti botrovala odkrita homofobija, saj se je ta najočitneje pojavila po razpadu države v času nacionalističnih vrenj.
Poteka epidemije aidsa v različnih delih sveta seveda ni mogoče obravnavati po enakih merilih. Na epidemiološko sliko je vplivala kombinacija različnih dejavnikov; od same geografske lege do družbenopolitičnega odnosa do homoseksualnosti in z njim povezanega ravnanja na področju preventive, nenazadnje pa tudi splošnega stanja javnega zdravstva. Če so v prvih letih epidemije največ uradnih smrti zaradi aidsa zabeležili v ZDA in zahodni Evropi, dandanes za posledicami aidsa zaradi nezadostne zdravstvene oskrbe, zanemarljivih vladnih ukrepov in kulturnih dejavnikov umirajo predvsem v afriških državah.
HIV naj bi se v Afriki pojavil že desetletja pred izbruhom epidemije, a so ga kot takega začeli obravnavati šele, ko je bila epidemija v polnem razmahu. Ne glede na to, kakšni so bili ukrepi posamezne države, je epidemija aidsa pokazala, kako krhki so zdravstveni sistemi, ko se morajo spopasti z virusom oziroma boleznijo, ki je v največji meri prizadela močno stigmatiziran del prebivalstva.
Farmacija je bila na področju razvoja zdravil za blaženje aidsa in preprečevanja okužb z virusom HIV več kot desetletje v slepi ulici. Na sredini devetdesetih pa se je zgodil prelom, saj je vsaj na zahodu in v nekaterih vzhodnoevropskih državah postala dostopna visoko aktivna protiretrovirusna terapija. To je zdravljenje z več protivirusnimi zdravili, ki delujejo na različne načine in preprečujejo razmnoževanje virusa, kar okuženim omogoča razmeroma podobno kakovost življenja, kot jo uživajo neokuženi. To je tok epidemije aidsa popolnoma spremenilo, saj je bilo umirajočih vedno manj, epidemiološka stroka pa se je tako lahko bolj učinkovito osredotočila na preventivo.
Simon Watney in Zoran Milosaljević
Poleg toka epidemije pa se je ob koncu prejšnjega tisočletja popolnoma spremenil tudi tok gejevske zgodovine. Kot je zapisal sociolog Steven Seidman, je epidemija aidsa gejevsko populacijo zdesetkala prav v času, ko so na zahodu raznolike spolne usmerjenosti in identitete začele pridobivati prepoznavnost v javnem prostoru. In čeprav v tem strogo političnem oziru težko govorimo o kakršnikoli seksualni revoluciji, so gejevske subkulture v začetku sedemdesetih let v urbanih središčih na zahodu postale vidne in se tako vzpostavile kot dejavna politična telesa. V obdobju rahljanja norm spolnosti pa so v ospredje stopili tudi diskurzi, ki so stremeli k svobodnejši spolnosti onkraj heteroseksualne patriarhalne monogamije. Homoseksualnost se je takrat vsaj za nekaj let razbremenila patologizirajoče stigme, reprezentacija geja kot deviantnega posameznika pa je izgubljala veljavo.
Epidemija aidsa je tako posegla v razvoj dogodkov, ki bi, če je morda ne bi bilo, hitreje pripeljali do pravne in politične emancipacije spolnih manjšin. Špekulirati o tem, kaj bi lahko bilo, je nekonstruktivno, gotovo pa je, da je epidemija zaznamovala, na kakšen način so aktivisti emancipacijo mislili. Če je bilo gejevsko gibanje po stonewallskem uporu leta 1969 usmerjeno predvsem v osvoboditev iz okov patriarhata, morda celo kapitalizma, so se bili gejevski aktivisti po izbruhu epidemije primorani osredotočiti predvsem na aktivizem, ki je izrecno zahteval politično ukrepanje za zajezitev epidemije, saj geji na prvih frontah druge možnosti preprosto niso imeli.
V najhujših letih epidemije pa se je sočasno vzpostavilo asimilacijsko gibanje, ki je v prvi vrsti zahtevalo odpravo pravne diskriminacije in izenačitev pravic homoseksualcev. Kot pojasni Simon Watney, sta imela zaradi različnih pristopov in ciljev aktivizem na področju aidsa in asimilacijsko gibanje tudi drugačne poglede na gejevsko telo, saj je asimilacijsko gibanje zaradi upanja na čim večjo politično moč računalo na podobo pretirano urejenega, čistega in zdravega homoseksualca.
Dosežkov asimilacijskega gibanja na področju izenačitev pravic spolnih manjšin s pravicami večine nikakor ne smemo zanemariti. Hkrati pa ne smemo pozabiti na dejstvo, da je liberalizacija gejevskega gibanja prispevala tudi k ponovni rehabilitaciji ideala spoštljivega homoseksualca, ki je nujno monogamen. Kot trdi Seidman, so liberalni mediji izrabili aids, da so okrepili moralistično podobo homoseksualne monogamije in romantične ljubezni. Nekateri pripadniki asimilacijskega gibanja pa so aids videli kot pozitivni katalizator, ki je homoseksualne moške spodbudil k posvojitvi heteroseksualnih vzorcev medsebojnih odnosov. Aids je tako ustvaril plodna tla za institucionalne kritike nemonogamnih gejev, ki so imeli svobodnejši odnos do lastne seksualnosti in telesa.
O tem je v delu Policing Desire: Pornography, AIDS and the Media, ki je prav tako izšlo praktično na vrhuncu epidemije, pisal tudi Simon Watney. Aids je bil po njegovi analizi sredstvo discipliniranja gejev, katerih osrednja značilnost v očeh heteronormativne javnosti je bila promiskuitetnost, ki je predstavljala zdravstveno grožnjo jedrni patriarhalni družini. Watneyjeve ugotovitve je v znamenitem eseju Is the Rectum a Grave? povzel tudi Leo Bersani. Bersani Watneyjevo izhodišče uporabi za analizo, kako je epidemija aidsa deseksualizirala gejevsko kulturo, saj so mediji in oblast gejevsko seksualnost poskusili ukalupiti v okove monogamije in omejiti raznolikost spolnih praks. Prav raznolikost spolnih praks in možnosti užitka v raznolikih uporabah telesa pa so po Bersaniju ključen gradnik avtentične gejevske identitete, ki se mora nujno odpovedati monogamni spolnosti z ustaljenimi heteroseksualnimi pozicijami moči. Rektum tako ni smrtna obsodba zaradi možnosti okužbe, temveč zato ker se gej z receptivnim analnim spolnim odnosom odpove sli po moči, ki se materializira v monogamnih heteroseksualnih spolnih odnosih.
Tako Bersani kot tudi Watney sta v zgodnjih letih epidemije ponudila radikalen pristop k pojmovanju gejevske seksualnosti in stopila v bran promiskuiteti, saj po njunem mnenju spodbuja raziskovanje erotičnih možnosti gejevskega telesa in političnega potenciala seksualnosti. Promiskuitetnost gejev vendarle ni bila osrednji krivec za napredovanje epidemije aidsa, temveč je bilo to neukrepanje oblasti. Ker so mediji in oblast vztrajno ponavljali, da vzrok za epidemijo aidsa tiči v samem življenjskem slogu gejev, so bili aktivisti, da bi zagotovili finančna sredstva, primorani poudarjati, da se lahko z virusom okužijo tudi heteroseksualne osebe, čeprav je bila epidemiološka slika jasna.
Z vidika psihologije je epidemija aidsa vplivala zlasti na oblikovanje prekarne gejevske identitete, prvenstveno v smislu dvojnosti – biti v nevarnosti okužbe ali biti okužen in s tem nevaren.
Na zahodu so z napredovanjem epidemije za aidsom zbolele tudi nekatere znane osebnosti, s čimer je družba postala vsaj minimalno senzibilna glede sočustvovanja z žrtvami. Eden prvih slavnih, pri katerih so potrdili okužbo z virusom HIV in aids, je bil ameriški igralec Rock Hudson, ki je umrl leta 1985. Leto kasneje je za posledicami aidsa, čeprav je tega dolgo vztrajno zanikal, umrl tudi Roy Cohn, desna roka zloglasnega republikanskega senatorja Josepha McCarthyja in zgodnji mentor Donalda Trumpa. Leta 1991 je, da boleha za aidsom, dan pred smrtjo razkril frontman skupine Queen Freddie Mercury. V istem letu je okužbo s HIV-om razkril tudi ameriški košarkar Magic Johnson.
Stigma okužbe z virusom HIV je bila na zahodu torej vedno manjša, še zlasti z razširjanjem dostopa do protiretrovirusne terapije ob koncu tisočletja. Drugače pa je bilo na območju pravkar razpadle Jugoslavije, kjer se stigma, kot pojasni Zoran Milosavljević, ni držala samo statusa okužbe, temveč še vedno tudi homoseksualnosti.
Četudi okužba z virusom HIV že dobri dve desetletji ni več obsodba na prezgodnjo smrt, biti okužen z virusom poleg javne stigme še vedno nosi tudi ogromno simbolno težo. S časom so se zato znotraj gejevskih skupnosti začele pojavljati tudi različne spolne prakse, ki vključujejo fetišizacijo okužbe z virusom HIV. Ena od teh je tako imenovani generationing, ko okuženi partner prej neokuženega partnerja z njegovo privolitvijo namenoma okuži z virusom HIV, nato pa ta dva moška sodelujeta pri nadaljnjem širjenju virusa. Pri stealthingu pa okuženi moški neokuženega okuži brez njegovega védenja. Tovrstne spolne prakse so sicer zelo redke in neraziskane, raziskovalci pa jih povezujejo s stigmo, ki jo nosijo okuženi oziroma neokuženi v primeru, ko ti čutijo, da ne pripadajo skupnosti večinsko okuženih gejev.
Poleg teh spolnih praks je Zoran Milosavljević v svoji doktorski disertaciji pisal tudi o poblagovljenju HIV statusa in tehnoseksualnosti. Z vznikom aplikacij in platform za iskanje spolnih partnerjev je okužba z virusom HIV oziroma njena odsotnost namreč postala del posameznikove spletne identitete, ki ni nujno resnična tudi v fizičnem življenju, kar ima lahko resne posledice za prenos virusa HIV.
Kljub izjemnim razsežnostim epidemije aidsa je bila to več desetletij tema, o kateri se je le stežka razpravljalo tako v osrednjih medijih kot tudi v popularni kulturi. Poglavitni vzrok za to tiči v tihem sprejemanju in absolutnem spoštovanju cenzure, za katero je nemara kriva ameriška kulturna hegemonija. Mediji pa so ljudem z aidsom ali virusom HIV tako in tako naredili toliko škode, kolikor so lahko. Tematike, povezane z aidsom, pa so v kinematografski in televizijski kanon začele intenzivneje prodirati šele v zadnjih desetih letih.
Med njimi lahko omenimo zlasti televizijske serije Pose, Fellow Travellers in It’s a sin. Eden od razlogov za nastanek slednje naj bi bil, da se je želel avtor serije Russell T Davies z njo oddolžiti za svojo kultno serijo Queer as Folk. To je bila prva britanska serija, ki je gejevsko življenje prikazala z vidika gejev, a na prelomu tisočletja, ko je bila epidemija bistveno bolj aktualna kot danes, tako imenovana gejevska kuga v seriji ni imela niti stranske vloge. Iz slovenskega prostora lahko navedemo primer, da so ameriško kultno dramo Angeli v Ameriki, ki je bila napisana leta 1991, na slovenskih odrskih deskah uprizorili šele leta 2023 v istem letu v Slovenskem mladinskem gledališču in Mini teatru.
Kot ste lahko slišali, o tematiki epidemije aidsa v svojih pesmih piše tudi Milan Šelj. Nekatere od njih, posvečene ljudem, ki jih je v epidemiji izgubil, bodo prihodnje leto pod okriljem založbe ŠKUC v zbirki Lambda izšle v novi pesniški zbirki. Eno od pesmi, v kateri piše o preminulem prijatelju, ki je umrl, ko sta s partnerjem doma skrbela zanj, pa je prebral tudi za Radio Študent.
Za posledicami aidsa je umrlo bistveno preveč ljudi, katerih spomin je zamrl, ker ob sebi niso imeli nikogar. Družine so se jih povečini odpovedale, vsi ostali, ki bi se jih lahko spominjali, pa so prav tako umrli. Po več kot 40 letih od začetka epidemije je izjemno težko opisati in razumeti bolečino, izgubo celotnih generacij gejev, njihove ustvarjalnosti in energije, ki se je upirala prevladujočemu toku moralizma. Zato je še toliko pomembneje, da razumemo vseobsežno uničenje, ki ga je sejala epidemija aidsa, in se spominjamo vseh, ki jim neukrepanje oblasti in organizirana nevednost množic nista omogočila niti dostojne smrti, kaj šele življenja.
O tem, kako je epidemija aidsa dolgoročno vplivala na gejevske skupnosti, je težko govoriti, saj kvalitativni dokazi o tem ne obstajajo. Z gotovostjo pa lahko trdimo, da se dediščina epidemije še vedno reproducira skozi institucije, ki so o epidemiji molčale in nezadostno ukrepale. Dokler se pri osnovnošolskem pouku spolne vzgoje ne bo jasno in brez zadržkov govorilo o najpogostejšem načinu, kako se lahko okužimo z virusom HIV, bo kljub številnim učinkovitim možnostim zaščite obstajala sorazmerno velika možnost okužbe. Poleg institucij je pomembno omeniti tudi ponotranjene gejevske travme na podlagi neformalne kulturne impregnacije. Ena od teh travm se materializira v ponotranjeni homofobiji, ki jo lahko brez zadržkov imenujemo za sodobni aids moških, ki imajo spolne odnose z moškimi.
Tudi sama gejevska seksualnost je v javnem diskurzu ovita v patološki ovoj. Nenazadnje pa ne potrebujemo dosti domišljije, da si predstavljamo, kakšna je psihologija geja, ki se želi z virusom HIV okužiti, ker verjame, da je to njegova usoda. Usoda, v katero ga je prepričala brezbrižnost družbe, ki jo vodijo klerikalni neoliberalci. Ti bi v šolah sploh prepovedali govoriti o moških, ki imajo spolne odnose z moškimi, oportunistični liberalci pa se pač nikoli ne bodo dovolj opogumili, da bi to zakonsko uveljavili. Spomnimo, na Konferenci ob Evropskem tednu testiranja in Svetovnem dnevu aidsa v organizaciji Ministrstva za zdravje in Društva Legebitra 17. novembra letos je zbrane uvodoma nagovorila predsednica Zdravniške zbornice Slovenije in članica Slovenske demokratske stranke Bojana Beović.
Objekt meseca je pripravil Matija, lektoriral je Aleš, brala sta Živa in Biga, tehniciral je Oli.
Posnetek oddaje z izborom Hi-NRG glasbe je dostopen na: https://drive.google.com/file/d/1vWsO4jjBjBndor2G49Ls79F32POMJHrV/view?…
Dodaj komentar
Komentiraj