Ciganska poezija, drugič
Med izvrstnimi pesniškimi zbirkami smo se odločili izpostaviti še knjigo Marcela Baranje Tvoj ciganski obraz bledi. Zbirko smo izbrali zaradi njene kakovosti in nesporne nadarjenosti njenega avtorja, kljub temu pa želimo svojo javno pozicijo – tudi zaradi naključja, da je izid zbirke omogočilo ministrstvo za kulturo, seveda še pred vsem, čemur smo priča v zadnjih tednih – uporabiti za opomin, da krepitev represije ni nikoli rešitev. Avtor, njegova knjiga in ministrstvo za kulturo dokazujejo, da v spopadanju s tako imenovano romsko problematiko ni na voljo zgolj v zadnjih tednih alarmantno povečana in z novo zakonodajo podkrepljena represija ter krnjenje socialnih pravic, čemur kot komisija odločno nasprotujemo. Krepitev represije ni nikoli rešitev, temveč dokaz institucionalnega in družbenega poraza. Zato se moramo kot državljani vsak posebej vprašati, kaj poleg policije, vojske in političnega podpihovanja ogorčenja in strahu lahko storimo za normalizacijo razmer. Pesniška zbirka Marcela Baranje je s svojo duhovito, neposredno in življenjsko poezijo, ki omogoča celovitejši vpogled v človeškost neke skupnosti in posameznika, zgled, da je lahko prav državno podprta kultura izjemno učinkovit način za zmanjševanje napetosti in vzpostavljanje sožitja med ljudmi. Da so rešitev kultura, knjiga, poezija, in ne represija, smo nekoč že vedeli in živeli.
*
V ciganski hiši si nikoli
zares ne spočiješ
na levi strani imaš vrtec,
kjer otroci skačejo na trampolinu,
ki je dražji od tvojega avta
na desni strani je sedemnajst psov,
ki se učijo pozirati za tekmovanja
mater skrbi, da bo umrla,
oče popravlja nekaj,
kar ne rabi popravila
pri petindvajsetih imaš krčne žile
dvajsetkrat na dan slišiš,
kako si Cigani želijo umreti,
Dejl, murdaur man,
Bog, ubij me
med sprehodom do soseda
se sprašuješ, če te križ boli
od jogija ali vseh skrbi,
ki jih nosiš s sabo
Dodaj komentar
Komentiraj