Stoli, vozli, misli in odločitve
Ali lahko disciplini pripišemo estetsko vrednost, ki v galerijskem prostoru naslavlja čas kot snov? In ali je odločitev kot miselni konstrukt mogoče predstaviti zmaterialnostjo? Osmega januarja je Galerija P74 otvorila dve sočasni samostojni razstavi v sklopu programa z naslovom MLADI, ki je namenjen predstavljanju in promociji le-teh. Na dveh sočasnih samostojnih razstavah sta se predstavila Jernej Šimec in Pika Basaj.
Oba projekta izhajata iz predstavitve procesualnosti, ki pa je v vsakem projektu drugače zvezana z materializacijo. Danes pod drobnogled jemljemo razstavo Pike Basaj stol-odločitev//misel-vozel, ki so jo kurirale Nina Skumavc, Vida Šturm in Aja Topolnik.
Predstavljen projekt obstaja v poljih trajajočega performansa in prostorske postavitve. Performans, ki ga je umetnica izvajala med opravljanjem vsakdanjih opravkov in gledalcem ni neposredno dostopen, je časovno predhoden galerijski postavitvi, ki se materializira za čas dotične razstave in se opira na lastnosti izvajanega performansa.
Prehod v osrednji razstavni prostor je zastrt s prosojno dvoslojno polivinilno pregrado. Na tem prehodu, ki spominja na sterilno, laboratorijsko okolje, so v slovenskem in angleškem jeziku izpisani parametri postopka, ki ga umetnica izvaja: (1) Vsak dan mora fotografirati poljuben stol in (2) sprejeti poljubno odločitev. Nadaljnje ta dva parametra dopolnjuje s tremi kriteriji. Predmeta izbire, torej stol in odločitev, se v času izvajanja performansa ne smeta ponoviti. Odločitev mora biti sprejeta spontano, v nasprotnem primeru jo umetnica sankcionira z gesto enega vozla na vrvici. Ta objekt uporablja v času izvajanja rituala za fizično manifestacijo izločanja vsiljene misli. Odločitev mora biti sprejeta znotraj časovnega okvirja, ki ga umetnica določi na podlagi materialnosti snovi. V usta namreč vstavi papirnati list, velikosti 5 x 3 cm, odločitev pa mora sprejeti, preden se listič razgradi. V kolikor ji to ne uspe, mora ritual še isti dan izvesti ponovno.
S tem, ko je koncept performativne prakse neposredno tekstovno umeščen na prehod v razstavni prostor, sem se primorana z njim seznaniti, preden dostopam do osrednjega dela razstave. Tovrsten način postavitve se zdi smiseln, saj avtorica s tem vzpostavi pogoje za nadaljnje branje vsebine, preko katerih osmisli razstavljeno s predhodno navezavo na performativno izhodišče.
Skozi zastor nato vstopim v osrednji prostor, ki sprva daje občutek praznine. V višini oči je krožno predstavljena sistematična stenska postavitev, ki je izrazito izčiščena. Sestavljena je iz enainpetdesetih sklopov, pri čemer vsak ponazarja dnevno izvedbo rituala. Sklopi so uniformirano zgrajeni iz fotografije stola, prozorne vrečke, v katero je umeščen košček papirja, in kavlja, na katerem visi vrvica. Te enote so tako drobne, da jih lahko skoraj prekrijem z dlanjo, zaradi česar se moram vsaki posebej izredno približati.
Znajdem se v procesu intimnega opazovanja materialnih posledic umetničinega početja. Vizualno seciranje barvnih nians na različno razgrajenih koščkih papirja občutim kot posredno razgaljanje umetničine telesne aktivnosti. Štejem vozle na nitih in se posledično zalotim pri vrednotenju njene miselne aktivnosti. Ta dostop do umetničine zasebnosti me navdaja z nelagodjem. Ogledujem si navidezno izredno naključne, vseeno pa premišljeno kadrirane fotografije stolov, ki so razpete med dva koščka kovinskega profila. Iz fotografij sicer ne izvem veliko o umetničinem bivanju in delovanju, občutim pa njen samonadzor znotraj sicer naključno sproženega procesa. Analiziranje materialnih ostankov njenega rituala se zdi skoraj forenzično.
Toga postavitev me napeljuje k razmisleku o algoritmu, iz katerega izhaja. Umetnica sistem pravil, ki ga generira, poimenuje inscenirana kompulzija, s čimer nakaže dvojnost narave lastnega početja. Že obstoječe kompulzije zvede na formo algoritma, s tem pa vzpostavi tveganje, da se umetno zastavljen obred razvije v novo notranjo prisilo. Vedenjsko-psihološki poskus berem skoraj kot raziskavo. Performativna praksa je strukturirana kot zaprt sistem parametrov, ki spominja na eksperimentalne protokole v znanstvenem okolju: jasno definirani pogoji, natančno določeni parametri in vnaprej predvidene sankcije za odstopanje. V tem smislu umetnica ne uprizarja izjemnega dejanja, temveč posnema model vsakodnevnega delovanja v standardiziranih okoljih, kjer je pravilnost vedenja merljiva in preverljiva.
Skozi rigidno zastavljeno strukturo performansa se razpira vprašanje, kako sodobni subjekti internalizirajo zunanje zahteve po učinkovitosti, pravilnosti in samonadzoru. Z gesto vzpostavitve subjektivnega rituala umetnica postavi pod vprašaj samoumevnost vsakodnevnih praks, katerih algoritme sicer diktirajo družbene norme, s prevzemanjem avtoričinega pogleda pa jih lahko razumemo kot relativno performativne.
Avtoričina gesta se odziva na družbeni kontekst, ki je zaznamovan z naraščajočo regulacijo teles, psiholoških shem in miselnih odločitev. Umetniško delo se vzpostavi kot refleksija mehanizmov nadzora, standardizacije in samodiscipline. Umetniško delo izpostavi izziv zaobjetja tovrstnih praks v galerijskem kontekstu, pri čemer avtorica spretno odgovarja na zakonitosti razstavnega dispozitiva – z ritmičnostjo postavitve usmerja pogled in nagovarja časovno soslednost, sočasno pa z uporabljenimi materiali načrtno tvori afekt.
Na ravni vizualnega se v sklopu razstave vzpostavi arhivska logika dvojnosti. Organskemu ostanku, ki deluje kot indeks telesnega dejanja, nasprotujejo postprocesno strukturirani elementi, materializirani za namen razstave. Ti derivati zaradi uporabljenih industrijskih materialov vnašajo distanco. Nasprotno delujejo prežvečeni in taktilni koščki papirja, ki jih razumem kot intimno manifestacijo sicer odsotnega subjekta. Razkrajajoči se listki odražajo razpotegnjeno časovnost performativne prakse. Z njimi se tvori razumevanje performansa kot več tednov trajajočega procesa.
Ob ogledu razstave se kljub temu ne morem otresti pomisleka o sekundarni, skoraj instrumentalni vlogi prostorske postavitve, ki deluje kot mehanizem legitimizacije in ne kot ključni element umetniškega dela. Razstavni dispozitiv vzpostavlja pričakovanje materialne prisotnosti, s čimer sili k tvorbi objekta iz procesa, ki je v svojem bistvu časoven in relacijski. Materializacija, uporabljena kot nosilec predstavitve, ne deluje kot integralni del dela, temveč kot kompromis z institucionalnimi pogoji galerijskega prostora.
Pri dolgo trajajočem performansu se odpira vprašanje smiselnosti prenosa iz izkušnje v reprezentacijo, saj dispozitiv razstave ne le posreduje delo, temveč ga preoblikuje v skladu z lastnimi zakonitostmi vidnosti, trajnosti in arhiviranja. Glede na pomanjkanje alternativnih načinov prezentacije, ki bi omogočali bolj neposreden prikaz vsebine in poteka dolgo trajajočih performativnih praks, se podrejanje zakonitostim galerijskega prostora ponuja kot logično izbran način doseganja gledalstva. Uspešnost predajanja izkušnje na občinstvo je tako v veliki meri odvisna od uspešnosti prenosa časovnosti, prostorske razpršenosti in vzročno-posledičnih relacij v statično formo znotraj zamejenega prostora.
Umetnica se z nazornim podajanjem konteksta in sistematično predstavitvijo materialnih izsledkov v veliki meri uspe izogniti pasti, da bi galerijska prezentacija ostala zgolj ilustracija koncepta. Čeprav z določeno distanco, se uspe postavitev znotraj prostorske in časovne zamejenosti razviti kot samostojno umetniško delo, ki se sočasno navezuje na zakonitosti predhodno izvedenega performansa. S sistematično prezentacijo uspe zaobjeti procesualnost, s katero je umetniško delo zvezano. S tem ko se umetnica kot subjekt izvzame iz postavitve, v ospredje postavi zgovornost materialnega. Doslednost sledenja algoritmu se znotraj galerijskega prostora prenese v dosledno sistematičnost postavitve. Razstava ne ponuja zgolj dokumentacije osebne prakse, temveč vzpostavlja prostor za razmislek o širših mehanizmih discipliniranja, v katerih čas postane snov, telo nosilec sankcij, odločanje pa vselej pogojen proces.
Odločitve je sprejemala vajenka Lara DB. Misli ji je pomagala nadzorovati Lucija.
Dodaj komentar
Komentiraj