Kako kompostirati krivdo
Če ste tudi ve – drage poslušalke – v prazničnem času kupile miniaturno božično drevesce in se nato doma spraševale, ali gre za smreko ali jelko, je brez dvoma skrajni čas, da svoja vlažna stanovanja vsaj za nekaj ur zamenjate za obisk slovenskega največjega naravnega kapitala – gozda. Tistim, ki ste še zabubljene v svoje zimske brloge oziroma delate predolgo, da bi ujele sončno svetlobo, pa svetujemo branje romana Kresničevje Ajde Bračič, ki je novembra izšel pri LUD Literaturi. Med branjem boste morda opazile, da izpod ploščic vašega parketa silijo listnati poganjki, vaš posteljni okvir iz Ikee pa se je navlekel pravcatega lesnatega pridiha.
V Kresničevju igrá gozd osrednjo vlogo, če ne kar vloge protagonista. Ne ustvarja le atmosferske kulise, mešanice globokega miru in srha, temveč v dogajanje posega z raznolikih vidikov, kot sta ekološki in mitološki. V gozd se bralke odpravimo z Agnes, ki pusti svoje mestno življenje za sabo in se napoti do očetove koče, kjer upa, da bo našla svojo neodzivno sestro Klaro. Iskanje Klare in ozadje njenega razdora z Agnes delujeta v romanu kot gonilo, ki vzdržuje detektivsko napetost zgodbe.
Kljub temu da Agnes sestre v koči ne najde, se vseeno odloči ostati v gozdu. Osamitev v gozdu je njena pokora za vse, kar je storila narobe, hkrati pa v gozdu najde tudi uteho. Njeno človeško krivdo do neke mere zasenči živalski strah, občutek ogroženosti, ki se prebudi v človeku, ko se znajde sam sredi gozda. S krivdo pa je zaznamovana tudi druga, sicer manj poglobljena pripovedna linija romana, ki prikaže življenjsko zgodbo puščavnika Valentina Eremita iz prve polovice 20. stoletja. Tudi njega v gozdno osamo sili občutek krivde, saj je bil vpleten v prezgodnjo smrt svoje ljubezni Anice. Tema dvema zgodbama se kasneje pridruži še tretja o ženski, njenem mrtvorojenem otroku in bukvi.
V romanu se izmenjujejo poglavja z naslovi Agnes, Valentin in Bukev, znotraj katerih se ločeno razvijajo zgodbe istoimenskih protagonistov. Poglavja o Agnes zavzemajo glavnino romana, Valentinu je odmerjeno znatno manj prostora, poglavje o bukvi pa je le eno. Bralka ima v dogajanje vpogled prek personalnih pripovedovalcev, ki pa se med seboj razlikujejo. Pri Agnes gre za razmeroma konvencionalen vstop v zavest literarne junakinje, medtem ko se pri Valentinu pojavijo izrazite primesi zgodovinopisnega diskurza. Bralke se zavedamo, da so deli pripovedi o življenju Valentina Eremita, sicer resnične zgodovinske osebnosti, izmišljeni ali literarno preoblikovani, saj nas na to opozarja že avtorica sama, a se kljub temu prepustimo domišljijskemu zapolnjevanju vrzeli. Avtorica spretno dopolnjuje razpoložljive biografske podatke, in čeprav vemo, da prebrano ni nujno zgodovinska resnica, se pustimo pritegniti pripovedi o Valentinu, ki spretno žonglira med fikcijo in resničnostjo. Pripoved o bukvi pa prevzame skoraj pravljičen ton, saj z vpeljavo fantastičnih elementov opisuje življenjsko zgodbo drevesa.
Paralelizem zgodb o Agnes, Valentinu in bukvi v bralki vzbuja zavest, da nismo sami – v smislu, da ljudje iz različnih zgodovinskih obdobij in družbenih okolij doživljajo sorodna občutja in se z njimi soočajo na primerljive načine. V romanu gre zlasti za občutja krivde, ki so jih ljudje skozi zgodovino in vse do pripovedne sedanjosti lajšali z duhovnostjo. Hkrati pa roman s paralelnim prepletanjem treh zgodb, ki jih povezuje skupni prostor dogajanja na obronkih koroških gozdov, vzpostavlja življenjski prostor kot temeljno vez med nami in našimi predhodniki. S tem odpira tudi razmislek o naših zanamcih in o tem, kakšen življenjski prostor jim bomo zapustili. Ko Agnes neke noči sanja, da jê gozd, citiramo: »ne vidi le vsega gozda naenkrat, kot se ji razodeva v sedanjem trenutku, temveč vidi tudi njegove preteklosti. Vidi vse, kar je bilo in kar je« konec citata.
Kljub svojim poglobljenim razmislekom o naravi in mestu človeka v njej pa se roman v svojem jedru ukvarja z iskanjem začetkov in koncev krivde. Ta se v pripovedi udejanja predvsem na dveh ravneh. Prva je osebna in zaobjema zgodbo Agnes in puščavnika Valentina, druga pa splošnejša, saj poudarja kolektivno krivdo človeka do narave v luči okoljske krize, kjer je nagovarjanje bralčeve vesti včasih pretirano. Okoljska problematika je v roman vpeljana skozi nadvse ozaveščeno skupino treh posameznikov, Sare, Joshue in Tulsi, ki živijo v nekakšni komuni blizu Agnesine koče. Poleg okoljske problematike se dobro spoznajo tudi na samozadostnost in vse vrste novodobniških verovanj in praks.
A o Klari Agnes – in prek nje bralka – ne izve dosti, saj trojica govori predvsem o bližajočem se koncu človeške civilizacije. Kljub drugačnim pričakovanjem pa Agnes v njihovi družbi in načinu življenja, ki je najtesneje prepleten z naravo, občuti nekaj zelo podobnega sreči. Roman v svojem bistvu uči, da konec krivde pomeni sprejemanje koncev kot nečesa naravnega. Gozd služi kot prispodoba večnega rojevanja in umiranja, a ne izumiranja. Človek lahko obstaja in obstoji le, če sprejme minljivost in z njo tudi smrt. Slednji sta mišljeni kot del organskega cikla, h kateremu bi bilo treba stremeti, v katerem smo ljudje in vse sledi, ki jih puščamo na Zemlji, minljivi. Avtorica zapiše, citiramo: »Pred gozdom je bil drug gozd, večji. […] Tudi takrat je bilo dosti smrti, ampak še ni bila nepovratna« konec citata.
Etično razsežnost romana pa podkrepi tudi specifična formalna razdelanost besedila. Poglavja se delijo na številne manjše, nepoimenovane dele, ki jih med sabo ločimo po preskoku strani in po nekaj uvodnih besedah, pisanih z velikimi tiskanimi črkami. Funkcija teh manjših enot znotraj poglavij je ta, da uravnavajo ritem pripovedi. Ko dogajanje postane napeto, nemalokrat celo srhljivo, ga pogosto prekine krajša refleksija. Ta bralko za hip strezni, njeno pozornost pa od konkretnega zgodbenega dogajanja preusmeri v neposredni razmislek o ekologiji, zdravilstvu in ljudskem slovstvu. Slednje v romanu ponazarja, kako je bil človek včasih povezan z naravo in si z bajeslovnimi bitji, pogosto povezanimi z gozdom, pomagal pri razumevanju življenja in smrti.
Kresničevje Ajde Bračič se izkaže kot tematsko in slogovno izjemno koherenten roman, ki uspešno prepleta intimno zgodbo s širšimi ekološkimi in eksistencialnimi vprašanji. Eden njegovih najmočnejših vidikov je avtoričin jezik, ki z izvirno in učinkovito rabo rastlinske metaforike poustvarja skrivnostno-magično predstavo o gozdu. Pisava je gosta, a čutna, polna pridevnikov in nasploh razkošnega, zemeljsko-organskega besedišča. Avtorica kljub razdrobljeni strukturi spretno uravnava ritem pripovedi – med drugim ravno z refleksivnimi vložki, ki napetost pomensko nadgrajujejo.
Kljub temu roman ponekod nekoliko izgubi svojo sugestivno moč, na primer proti koncu, ko ima umirajoči Valentin videnja prihodnosti, ki zrcalijo našo sedanjost. Bralke smo soočene z eksplicitnim povzemanjem trenutnega stanja sveta, zlasti okoljske krize, pa tudi drugih problemov kapitalizma, kar deluje preveč moralistično. In sicer še posebej ob dejstvu, da roman s svojo imaginativnostjo ter trdnimi, večplastnimi simboli že tako ali tako izjemno učinkovito posreduje ista sporočila.
Zato se za konec vrnimo k simboliki: če gozd pooseblja počasen, organski krog rojstva in razkroja, si lahko komet, ki ga na nebu vidita tako Agnes kot Valentin, razlagamo kot nenadno, kozmično protiutež gozdu – znamenje poslednje sodbe. Svetloba kometa pritiska na dogajanje v zgodbi in ustvarja občutek nujnosti, ki se stopnjuje, saj se komet bliža obzorju. Roman se tako sklene v presečišču živih in mrtvih, kjer bi, kot zaključi avtorica, lahko tičal nov začetek.
V gozd se je odpravila vajenka Manca. Pot ji je kazal navajenec Jakob.
Dodaj komentar
Komentiraj