Bile so Nemogoče
Knjiga Nemogoče pesnice in sociologinje Nine Dragičević je prelomno delo – prvo, ki sistematično obravnava skladateljice predvsem 19. stoletja v slovenskem prostoru. V ospredje postavi ustvarjalke, o katerih v zgodovinskih pregledih glasbenih ustvarjalcev praviloma izvemo zelo malo, če sploh kaj. Ne gre zgolj za vprašanje pozabljenih imen, temveč za vprašanje pogojev, v katerih so skladateljice obstajale, in mehanizmov njihove sistematične pozabe. Naslov knjige lahko tako beremo kot namig na dvojnost: nemogoče kot tisto, kar je bilo sistemsko onemogočeno, in hkrati kot nekaj, česar se je kljub temu – ali pa prav zaradi tega – treba lotiti. Pisati zgodovino izbrisanih skladateljic je namreč ravno to: dejanje proti pozabi, proti odsotnosti, proti tišini, ki jo je ustvaril patriarhat.
Dragičević ne piše suhoparne zgodovine glasbe, temveč ustvarja žanrski hibrid, ki prehaja med esejem, poezijo, filozofsko refleksijo in dosjejem. V njem se srečujejo lirični odlomki, z osebno izkušnjo zaznamovani premisleki, kratke pripovedne vinjete in dobesedni izpiski iz časopisov ali arhivskih dokumentov. Teoretske reference segajo v feministično teorijo, kulturne študije in premisleke o poslušanju – vsa področja, v katerih smo Dragičević že zasledile –, ob tem pa se večkrat dotaknejo zelo konkretnih vprašanj: kdo je imel dostop do izobrazbe, glasbil, javnih prostorov, časa in finančne varnosti, ki so omogočali neprekinjeno ustvarjanje.
Forma dela ni zgolj slogovna izbira, temveč se bere kot zavestna gesta odmika od akademskega zgodovinopisja, ki stremi k linearnosti, preglednosti, zaokroženim narativom in z njimi kanonizacijo. Ne gre toliko za zavračanje zgodovine, temveč za vprašanje, kako sploh pisati zgodovino tistih, katerih življenja so ohranjena le v drobcih. Razdrobljenost zapisa tako ne deluje kot estetski eksces, temveč kot logična posledica same snovi. Sam zapis odseva razdrobljenost in nepopolno dokumentiranost življenj, o katerih govori.
Med branjem nelatimo na zgodbe, ki obstajajo zgolj kot delci. Posebej zgovoren je tekst Ena Marija, dve Mariji, nobene Marije, v katerem Dragičević izhaja iz dveh žensk z enakim imenom, vendar z izrazito različnima družbenima položajema. Prva – Marija Berden – je gospodarica, druga, Marija Golobič, njena služabkinja. Sprva sta njuni vlogi jasno razločeni, a skozi ponavljanje, redukcijo in variacije se identitetni obrisi postopoma brišejo. Mariji postajata vse bolj nerazdružljivi in skoraj zamenljivi, s čimer besedilo prikazuje razpoke v sistemih, ki ljudi razvrščajo glede na družbeni položaj in spol. V formalnem postopku ponovitve in redukcije Dragičević pokaže, da tudi osrednja lastnost identitete, kot je ime, tako ne zagotavlja zgodovinskega obstanka: ime že vztraja, a pomen in sled se lahko razkrojita.
Zavestna fragmentarnost besedila je njegova največja moč in hkrati tudi omejitev. Ker so številne skladateljice ohranjene zgolj skozi imena, naslove del ali posamične omembe, se pripoved pogosto opira na interpretacijo in domišljijo bralke. Branje zato poteka med tem, ker je znano, in tem, ker ostaja neizogibno odprto. Na določenih mestih se lahko pojavi želja po več materialnih sledeh, po pismih, partiturah, arhivskih dokumentih, ki bi omogočili bolj oprijemljiv vpogled v konkretne pogoje ustvarjanja.
Besedilo pa to odsotnost tudi zavestno uprizarja: skozi prekinitve, ponovitve, zadržke in tišine, ki zahtevajo drugačen ritem branja. Avtorica bralke ne vodi skozi jasen pregled. Pri branju se moramo ustavljati, vračati, povezovati fragmente in se sprijazniti z vrzelmi. V tem smislu knjiga deluje performativno, ne zato ker bi »dajala glas« pozabljenim skladateljicam, temveč zato, ker spreminja način, kako poslušamo zgodovino. Tišina se ne zapolni, temveč postane slišana, manko pa se ne razreši, ampak se preoblikuje v prostor, v katerem se pokažejo meje uradnega zgodovinopisja. Če bi knjigo torej brali strogo kot zgodovinsko študijo, bi ji res lahko očitali manko sistematičnosti in podatkovne zaokroženosti. Ker pa jo beremo kot politični esej in premišljen poseg v načine poslušanja preteklosti, se pokaže njena ključna vrednost: kritičen premislek o zgodovinjenju samem.
Prehajanje med teorijo in poezijo ob tem ustvarja izrazit slogovni učinek, ki pa lahko pri bralki, ki pričakuje jasnejši analitični okvir, povzroči tudi občutek dezorientacije. Prav v tej napetosti med odprtostjo in željo po razlagi se razkrije eden osrednjih izzivov knjige: kako vztrajati v odprtosti brez poenostavitve?
Nemara je najzanimivečji razmislek knjige prav o kanonu, v knjigi povsem marksistično neločljivo povezanem z vprašanjem institucij in razmerij moči. Ko govorimo o kanonu, pogosto pozabimo, da ne gre za nevtralni izbor najboljšega, temveč za rezultat konkretnih odločitev. V našem primeru: kdo izbira in ureja arhive, kdo oblikuje učne programe, kdo sestavlja koncertne sporede in kdo ima možnost, da se njegovo delo večkrat izvaja, sliši in s tem tudi ohrani? Nemogoče pokaže, da odsotnost skladateljic iz zgodovine ni tišina v dobesednem smislu, temveč organiziran izbor, ki se reproducira skozi institucije in njihove prakse. Nekatere skladateljice so sodelovale z osrednjimi glasbenimi institucijami svojega časa, njihova dela so bila izvajana in objavljena. Izbris se zato ne zgodi nujno v trenutku nastanka, temveč kasneje, v procesu zgodovinskega urejanja, povzemanja in kanonizacije.
Besedilo tako odpira tudi vprašanje materialnih pogojev ustvarjanja, čeprav jih ne obravnava vedno z enako stopnjo eksplicitnosti. Skladateljice, ki so imele dostop do institucij ter mecenov, so bile kljub aktivnemu udejstvovanju kasneje izpuščene iz zgodovinskih pregledov. Nemogoče s tem ne ponudi enoznačne razlage, temveč pokaže, da materialni pogoji sicer pomembno vplivajo na možnosti ustvarjanja, ne zagotavljajo pa zgodovinske vidnosti. Knjiga tako nakaže, da izbris skladateljic ni zgolj posledica individualnih predsodkov, temveč je vpet v širši splet družbenih in ekonomskih razmerij.
Nemogoče je res knjiga, ki zahteva počasno branje in pozorno poslušanje. Ne ponuja gladkega pretoka ali jasnih povzetkov, temveč vzpostavi ritem vračanja, napetosti, premisleka, premorov in ponovitev, ki vztrajajo v odprtosti. Tak način branja ni udoben, saj od bralke zahteva aktivno sodelovanje in sprejemanje nejasnosti. A prav v tem je njena moč: uči nas, da je poslušanje dejanje pravičnosti.
Nemogoče je našla vajenka Lisa. Povečevalno steklo ji je pridržala Hana.
Dodaj komentar
Komentiraj