Skupni teritorij
Letos novembra je premiero doživel celovečerni film Žige Virca, znanega po ikoničnem filmu Houston, imamo problem! iz leta 2016 in letošnji RTV seriji Poklicani. Novi film z naslovom Zemljo krast režiser po lastnih besedah opredeli takole: »Tematsko je film kritika Zahoda, ki se nenehno zapleta v lastne ideološke mreže, se spotika ob vsako izrečeno besedo in banalno meri moči, medtem ko tako resna vprašanja, kot je genocid, zdrsnejo v zgolj še en verbalni spopad ideologij.« V pričujoči recenziji se, z vsem spoštovanjem, z režiserjem ne bomo strinjali. Če bi bilo to, kar pravi o filmu, res, bi film pri doseganju svojega cilja ravno spodletel. A prav v tem spodletu formulira nekaj produktivnejšega, nekaj, kar Virc »proizvede, ne da bi vedel, kaj je proizvedel«.
Scenarij za film je napisala Iza Strehar, s katero je Virc sodeloval že pri dokumentarcu Poletje '91 in pri Poklicanih. Prav tako je avtorica scenarija filma Prasica, slabšalni izraz za žensko, ki je prežet z banalnimi pogovori ljubljanskih kvaziintelektualcev. Te vrste pogovorov imajo v recenziranem filmu vodilno vlogo. Spremljamo dva para, ki se sestaneta z namenom pogovora o incidentu, ki se je pripetil njihovima otrokoma med igro zemljo krast. Gre za igro, v kateri igralci zavzamejo vlogo v pesek začrtane države in nato jemljejo teritorij drugim igralcem-državam. Gostitelja, ki ju upodabljata Lara Maria Vouk in Andraž Jug, sta mlajša, srednje premožna starša, ki v pogovoru zavzemata konzervativnejša stališča. Par v gosteh, ki ima bolj levičarska stališča, sta uprizorila Suzana Krevh in Tines Špik. Otrok slednjih staršev se je namreč v igri po pouku razglasil za Palestino, kar se prvima dvema zdi neprimerno, nakar njihov pogovor eskalira v širšo filozofsko-politično debato o vsem možnem.
Liki so pri načinu, kako predstavljajo in zavzemajo svoja stališča, dosledni – niso predvidljivi, a vseeno ne izstopijo iz svoje kože, zaradi česar dajejo vtis globine. V prvih dveh prizorih, ko se oba para pripravljata na skupno srečanje, je igra sicer nekoliko prehitra, replike so preveč hipne, brez premisleka, značilnega za nestrinjanja. Od točke njihovega srečanja je igra bolj naturalistična. Sinteza scenarija in igralske interpretacije najbolj blesti v momentih humorja, ki temelji na ponavljanju in tem, da med nastavkom in absurdnim »punchlinom« mine toliko časa, da nas humor ujame nepripravljene.
Film je mogoče gledati na tri načine. Prvi način je najbolj »postmoderen«: vsak lik ima svoje stališče, enakovredno drugemu, gledalec pa jih spremlja zgolj kot udeležence razprave, brez ozira na to, kdo govori resnične, smiselne stvari in kdo ne. Druga dva načina pa privzameta, da like dojemamo kot ljudi s pretenzijo po izrekanju resnice. Pri tem drugi način gledanja gledalca izzove, da tudi sam zavzame stališče, da se v posamezni razpravi poistoveti z enim likom nasproti drugemu. Tretji način pa predstavlja »sintezo« prvih dveh: liki zastopajo svoja stališča, ki med seboj niso enakovredna – torej se lahko strinjamo z eno pozicijo nasproti drugi –, vendar se z njimi ne poistovetimo: do njih držimo distanco in jih obravnavamo kot like v razpravi.
Ena od odlik filma je, da ponuja dilemo na tej metaravni načinov, kako ga gledamo – vendar ne namiguje, da so ti načini enakovredni. Virčev film s svojimi narativnimi sredstvi prej sugerira, da nam največ ponudi tretje stališče, ki edino preseže zaprtost v partikularnost. V le-tej namreč ostanemo, če zavzamemo držo liberaloidne tolerance do drugače mislečih, v smislu »Jaz mislim tako, ti pa drugače«, pri čemer je rešitev nekaj takega kot iskanje prave mere, zlate sredine med obojim – temu ustreza prvi način gledanja. Prav tako do tega pridemo s predpostavko, da imamo dostop do Resnice in poskusimo nevedoče poučiti o tej Resnici ter si jih tako podrediti, čemur bi ustrezal drugi način. Ko se znajdeš v situaciji nestrinjanja, je edini način preseganja partikularnosti ta, da skupaj s sogovorniki vzdržuješ razpravo, ki ponuja razumevanje različnih stališč in razlogov zanje. Šele s tem pa se pojavi možnost skupnega teritorija: univerzalnosti.
Tako dobimo tudi možnost drugačne interpretacije filma Zemljo krast od režiserjeve lastne interpretacije. Film se na prvi pogled kaže kot spiritualni remake Buñuelovega filma Angel uničenja ali Kdo se boji Virginie Woolf? režiserja Mika Nicholsa. Ali pa, morda še najočitneje, filma Masaker Romana Polanskega, v katerem se prav tako dva para srečata zaradi incidenta med njunima sinovoma. V vseh omenjenih filmih gre za situacijo obiska, ki ga liki sicer želijo zapustiti, a tega iz tega ali onega razloga ne storijo. Ti filmi uprizorijo predvsem kritiko meščanske ideologije, v kateri se materialni problemi kažejo kot diskurzivno rešljivi. Nedvomno je ta prvina prisotna tudi v Virčevem filmu, saj so najbolj humorni momenti ravno tisti, v katerih se liki zapletajo v svoje moralistične umotvore.
Vendar je v filmu Zemljo krast še nekaj več. Njegovi liki ob vsaki zaostritvi nestrinjanja – od primerjave vzreje pasemskih psov z nacistično evgeniko do imperialistične narave same igre zemljo krast – vendarle stopijo korak nazaj in vzdržujejo dostojno raven razprave. Vtis eskalacije ustvari montaža z velikimi plani in dolgimi, neprekinjenimi prizori, ki naznačujejo kopičenje napetosti, nato pa menjava prizora to napetost sprosti. Ali gredo na balkon na džojnt, ali si dotočijo kozarec, ali pa se ločijo po dva in dva.
Res je, kot pravi Virc, da živimo v delu sveta, kjer kultura spodbuja opredeljevanje in izrekanje mnenj, in to glede tako različnih in banalnih stvari kot to, ali je primerno zavzeti vlogo Palestine v igri zemljo krast. Vendar je alternativa kvečjemu ta, da bi liki namesto pogovora pač vljudno izrazili nestrinjanje, se razbremenili dolžnosti razprave in ostali izolirani otočki, pri čemer bi si vsak mislil svoje. Vpričo dogajanja na svetu je neizogibno, da si o različnih temah oblikujemo različna mnenja, pa tudi, da si jih izmenjujemo in se eden od drugega učimo. V tem se film zato razlikuje od filmov Buñuela, Nicholsa in Polanskega, saj je njegova sporočilnost drugje.
Danes se namreč pogosto iz prekomerne obsedenosti z lastnim dostopom do resnice izogibamo vzdrževanju pogojev za skupno razpravo. Saj veste, kot se glasi parola, »S fašisti se ne da debatirati« – naslednji korak je le, da sogovornika malo nategnjeno označimo za fašista in se izognemo razpravi, naš prav pa ostane na varnem. Prav tega ne storijo liki filma Zemljo krast – in v tem smislu je film intervencija, ki, kot kaže, presega režiserjev lastni pogled na svojo stvaritev. Nihče seveda nikogar ne sili v debato s fašisti – poanta je le v tem, da niso ravno vsi »fašisti« fašisti, ampak so ljudje, ki si pravzaprav zaslužijo dostojno razpravo. V trenutkih, kot je ta, ko moška lika sedita na kavču in eden drugemu prizna, da se mu kljub nestrinjanju pravzaprav zdi čisto kul oseba, film to tudi eksplicitno prizna.
Poleg štirih igralcev med filmom vidimo tudi prizore spečega oziroma zaradi hrupa prebujenega sina gostujočega para. Sredi njihove razprave sin nepričakovano pobegne, vsi štirje pa nemudoma zaključijo pogovor in ga odhitijo iskat, s čimer se film po sedemdesetih minutah konča. Ta konec bi lahko interpretirali kot pač arbitrarno prekinitev razprave, ki bi se na neki točki itak morala končati. Po drugi strani bi pripetljaj lahko služil kot dodatni opomin, da je »zajebano biti starš«, kar je sicer tema pogovora, ki ga prekine otrokov pobeg. Vendar metafora igre zemljo krast z dogajanjem filma deluje na dveh ravneh: tako kot otroci v igri si tudi odrasli kradejo diskurzivno zemljo in drug drugemu poskušajo deteritorializirati prepričanja. A tudi to je nazadnje igra, ki se jo nehajo igrati – ko gre zares, si brez malenkostnosti in škodoželjnosti pomagajo.
Recenziral je Marko. Recenzija je nastala v sklopu projekta »Slovenski dramski film v letu 2025«, ki ga sofinancira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
Podlaga: Metzmusic – Reflection
Dodaj komentar
Komentiraj