Reški vel
Reški režiser in scenarist Igor Bezinović je letos po osmih letih predstavil svoj tretji dolgometražni film Fiume o morte!, posnet v hrvaško-slovensko-italijanski koprodukciji. Film obravnava zgodovinsko obdobje mesta Reka med letoma 1919 in 1921, ko je bilo pod okupacijo hrvaškega italijanskega protofašističnega pesnika Gabrieleja D'Annunzia – »proto« zato, ker je bil D'Annunzio fašist po duhu, ne pa še po črki. V začetku 20. stoletja je bilo mesto po nacionalni sestavi – kot je še danes – izjemno mešano, po koncu prve svetovne vojne pa tudi utrujeno od bojevanja in sovraštva. Pri zasedanju Reke s svojimi »legionarji« D'Annunzio zato ni naletel na večji odpor, kmalu zatem pa je začel proizvajati propagando, ki je pričala o italijanski in njegovi lastni grandioznosti. Po režiserjevih besedah gre pri filmu za reapropriacijo te propagande proti njej sami.
Film se poslužuje mešanja arhivskih in avtorskih posnetkov. Slednji se kompozicijsko začnejo tam, kjer se prvi končajo. Film s tako imenovanimi usklajenimi rezi, ki preteklost povežejo s sedanjostjo, rekontekstualizira mračnjaško gradivo D’Annunzijeve propagande. S svojo distancirano interpretacijo razgali ta protofašistični udar in ga prikaže v vsej njegovi bizarnosti. Reko je okupiral trop z izidom vojne razočaranih italijanskih mladeničev, ki so brez dela tavali po pristaniškem mestu in hrepeneli po občutku zadoščenja spričo »krivice«, ki jim je bila storjena na soški fronti. Poustvarjanje njihovih aktivnosti, kot so performativne telesne vadbe, številni obiski plaže in paradiranje po mestu, prikazuje vso banalnost okupacije. Reka v filmu tako dejansko deluje kot vezni člen med sodobnostjo in preteklostjo. Danes se nam zdi nemogoče, da bi se zgodilo kaj takšnega, in se ob gledanju te mešanice sprašujemo: le kako se je lahko takšna okupacija zgodila na svetovljanski Reki, ki je bila med versajskimi pogajanji na očeh celotni Evropi?
Bezinović na to vprašanje, ki je tudi vprašanje privlačnosti fašizma, ne skuša odgovoriti, ampak ga prikaže v novi luči. Pripoved o tej 18-mesečni okupaciji stke z uporabo slikovnega gradiva in igranih prizorov, pa tudi neke vrste metaposnetkov, ki prikazujejo sámo nastajanje filma, denimo proces kastinga igralcev za vlogo D'Annunzia – ki ga igra vse skupaj sedem Rečanov. Film potek naracije vseskozi prekinja z metanarativnimi momenti, tako da se ob ogledu nikoli ne »potopimo« v pripoved okupacije, temveč ves čas spremljamo tudi nekakšen avtodokumentaristični »making of«. Vendar pri tem ne gre samo za to, da bi Bezinović igral z odprtimi kartami razmeroma nizkega proračuna za takšen podvig; film ni cenen, temveč gre za namerno metodo, katere učinek je potujitev.
Film Fiume o morte! tako zaznamuje dvojno, avtorefleksivno gibanje – postavlja si pot, po kateri sočasno tudi hodi ter jo povrh še komentira, ironizira in smeši. Igralci sami med igranimi prizori ne »prebijajo četrte stene«, vendar namesto njih ta učinek dosežeta scenografija – umeščena v sodobni čas, brez pretenzije po zgodovinskosti – in nenehno prekinjanje igranih prizorov z metapripovednimi prizori, ki spominjajo na blooperje. Film vztrajno preprečuje, da gledalstvo ja ne bi »padlo noter«, potopitev je vselej prekinjena.
Zakaj je tovrstna forma tako učinkovita? Film uvodoma prek impromptu intervjujev naključnih Rečanov pokaže, da zavest o D'Annunzievem podvzetju na Reki ni splošno razširjena. Poleg tega je povojno zgodovinopisje v Italiji in Jugoslaviji zaradi politike radikalno divergiralo. Posledično D'Annunzio v naših krajih velja za fašista, ki je tako literarno kot z življenjem aktivno udejanjal vrednote kultnega junaštva italijanskega nacionalizma. Čez mejo pa še danes uživa ugled narodnozavednega umetnika, čigar politični nazori so bodisi zrelativizirani bodisi celo revizionistično opevani. D'Annunzio glede na geografsko-politično ozadje tako danes živi dvojno življenje, vrzel med njima pa je – tako kot na primer fojbe ali prisilna italijanizacija Primorcev – še danes stvar polemik. Leta 2019 so ob stoti obletnici okupacije Reke v Trstu velikemu poetu D'Annunziu denimo postavili kip, kar je istrsko javnost upravičeno vznemirilo.
Posledica zgodovinske pozabe in aktivnega boja za D'Annunzievo dediščino je, da zgodovinske epizode okupacije Reke ni mogoče prikazati na neposreden način, z igranim pripovednim filmom ali »dobesednim« dokumentarcem. Brechtovsko podstat Bezinovićevega postopka tako narekuje in utemeljuje njegova tema. Prav zato njegova žanrska neoprijemljivost izhaja iz nujnosti iskanja novega jezika za ustrezno podajanje vsebine na način, ki lahko preseže prej omenjeno vrzel krivično divergentnega zgodovinopisja. Zgodovinska pedagogika filma Fiume o morte! je zato učinkovita vsebinsko, še bolj pa formalno.
Naštejemo lahko dva načina, zakaj je metoda ironije tako učinkovita. Za današnji fašizem so značilni neavtentični demagogi brez doslednih načel, ki se predvsem ne jemljejo resno. Pomislimo, s kakšno muko skušajo Trumpa in politično dogajanje v ZDA ironizirati novejše epizode South Parka ali Saturday Night Live in kako neuspešne so pri tem. Po drugi strani pa je bil fašizem nekoč pristnejši, fašisti so zastopali načela, v katera so resnično verjeli – tudi D'Annunzio. Prav zato lahko ironiziranje njegovih dejanj v filmu sploh deluje.
Nujnost te metode je razvidna tudi »od znotraj«. Na neki točki v filmu spremljamo niz interakcij igralcev-vojakov z naključnimi mimoidočimi na trgu. Večina se jim smehlja, nekateri z njimi delajo selfije – a to sekvenco ironične distance prekine gospa, ki enemu od igralcev izrazi zaskrbljenost; češ, pa tako mlad fant, naj gre raje v disko z dekletom, namesto da postopa naokoli v uniformi D'Annunzievih legionarjev. Kakor da bi se bala, da bo »forma«, golo postopaštvo praznih gest, zdrsnila v vsebino oziroma da se bo mladi igralec »zares« identificiral s fašistom, ki ga igra. Na gledalstvo ima gospejin iracionalni strah komičen učinek, ki pa je mogoč samo za ceno tega, da je »preblizu« – da vemo, da nekje tam zunaj obstaja neka naivna gospa, ki ne bi bila zmožna zavzeti te ironične distance.
Humor filma Fiume o morte! torej ni zgolj darilo režiserja, ki bi nam privoščil malo smeha v tej otožni krajini zgodovinskega revizionizma, temveč je njegov ključni element. Bezinović številne ekscese okupacije Reke, ki sta jo v prvi vrsti poganjala resentiment in kokain, prikaže kot humorne, s tem pa mu uspe premostiti vrzeli zgodovinopisja, po katerih si nemara stojimo na nasprotnih bregovih. To je edinstvena moč humorja: nekaj se nam lahko zdi smešno le, če si s humornim delimo iste predpostavke, vendar tudi obratno; s tem, ko nam je nekaj nakazano kot humorno, smo povabljeni v skupino, ki jo povezuje družbena vez. Skupaj s prikupno toplino igralske zasedbe film torej ponudi več kot samo didaktičen vpogled v nek fragment zgodovine. Ponudi recept za združevanje razdvojenosti – in to brez vsakršnega iskanja »kompromisov«, brez srednje poti med revizionizmom in faktičnostjo.
Recenzija je nastala v sklopu projekta »Slovenski dramski film v letu 2025«, ki ga sofinancira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
Glasbena podlaga: RRAREBEAR – Royalty.
Dodaj komentar
Komentiraj