Jebote I-phone
V sekciji Panorama letošnjega festivala Liffe smo si lahko ogledali srbski celovečerni prvenec režiserja Vladimirja Tagića z naslovom Yugo Florida. Film spremlja Zorana, moškega srednjih let, ki v nočnih izmenah preko kamer nadzoruje tekmovalce resničnostnega šova in kar se da neopazno polni hladilnik hiše, v kateri bivajo. Njegovo nefunkcionalno rutino dnevnega spanja zmoti telefonski klic očeta, ki ga prosi, naj mu pripelje nadomestni del za njegovo kripo modela Yugo Florida. Med obiskom mu oče Veso razkrije, da je zbolel za levkemijo, kar kljub njuni odtujenosti zamaje Zoranovo zblojeno, a v tej zblojenosti tudi utečeno življenje.
Film torej pripoveduje zgodbo o očetu in sinu ter njunem vse prej kot ljubečem odnosu. Pri tem je dobro vzpostavljeno ravnotežje med prikazom neizhodnosti Vesove nenadne odvisnosti od ljudi okrog sebe ter pristnim prikazovanjem oseb v vsej njihovi »zjebanosti«. Čeprav Veso občuti strah, nemoč in posledično sram, ter s tem pri gledalcu vzbudi sočutje, sočasno ostaja brezbrižen in zatežen. Film se ne trudi, da bi gledalcu vsilil mnenje, da je očetov lik navsezadnje dobrega srca, saj to pravzaprav ni namen zgodbe. Tako Zoran kot Veso in nenazadnje njegova Yugo Florida so nepopravljivi in zato pristni.
Osrednji narativni motiv filma je sicer osamljenost. Čeprav glavna junaka po očetovi diagnozi več časa preživita drug z drugim, oba živita svoje, od drugega odtujeno življenje. Zoran in Veso drug v drugem ne najdeta zaveznika ali utehe. Njuni življenji se kakopak prepletata, a se ne dopolnjujeta. Gledalec ob ogledu dobi občutek, da čeprav je dogajanje osrediščeno okoli njiju, zlasti Zorana, njuno življenje poteka mimo njiju in teče svojo pot. To je zlasti prikazano v prizoru, kjer Zoran ugotovi, da so v bolnišnici, kamor je namestil očeta, z njim grdo ravnali. Ob tem se ozre okrog sebe in v čakalnici zagleda družino. Glavni junak ob tem spoznanju doživi nekakšno katarzo, ki sicer zaradi njegovega nedostopnega značaja ni pospremljena s pretiranim čustvenim odzivom. Čeprav Zoran doživlja notranjo bitko, je obdajajoči ga ljudje nè – in jih tudi ne zanima.
Nasprotje med notranjim doživljanjem Zorana, ki ga upodablja Andrija Kuzmanović, ter likom očeta, ki ga je odigral Nikola Pejaković, na eni strani in zunanjim svetom na drugi strani je na platno ujeto tudi s kontrastom v snemanju. Notranje doživljanje, zlasti Zorana, je zreducirano na mrščenje in obrazno mimiko, brez pravih indicov o čustvih, ki ga prevevajo, s čimer je ponovno uprizorjena njegova odtujenost od sveta in lastnih občutij. Psihološka portreta očeta in sina dopolnjujejo posnetki vožnje skozi Beograd in okoliški Mladenovac. Slednji so posneti iz zornega kota voznika, služijo pa kot metafora za mimobežeče življenje, ki ga zaznavamo, a se mu ne posvečamo pretirano. Pri tem film zgodbo tako v smislu snemanja kot naracije pripoveduje iz Zoranove perspektive, ki jo na trenutke dopolni prikaz z očetovega gledišča. To služi kot subtilna ponazoritev razdalje med njima.
Yugo Florida je v svoji biti balkanski film, a nikakor v smislu zlajnane jugonostalgičnosti. Prikaz modernega srbskega vsakdana film prikazuje preko stranskih narativov in krajših prizorov. Čeprav se zdi služba realizatorja resničnostnega šova, ki opravlja nočne izmene, obskurna ali bizarna, pravzaprav za prekarca v Beogradu ni. Resničnostni šovi in z njimi povezana delovna mesta so namreč integralni del srbske popkulture. Prikaz slednje celostno zaokroži tudi kombinacija za film komponirane glasbe in nekaterih pop-folk komadov izvajalcev kot je Ana Nikolić. S tem film ni zapadel v past, v katero se pogosto ujamejo srbske balkan noir serije, ki v želji, da bi utelesile srbsko popkulturo, z njo že nekoliko pretiravajo.
Kljub morbidnosti zgodbe in prizorov je film začinjen z dobro mero srbskega humorja. Ta je prisoten v one-linerjih: Jer to ajfon? – Jeste. – Jebote ajfon. Ti ponazarjajo samoironijo likov in njihovega življenja. Zoranov vzdevek, izpeljan iz priimka, je Veseli, čeprav je vse prej kot radosten.
Film torej celostno zajame dejstvo, da život je ipak sranje, v katerem nas lahko doleti bolezen, smrt bližnjih, izgubljene priložnosti v ljubezni, nepopravljivi odnosi in nenavdihujoča služba. Režiser ob tem ne ponuja utopične rešitve, temveč s filmom prikaže in sprejme življenje in odločitve junakov kot nepopravljive in s tem človeške. Kljub napačnim odločitvam in neizhodnosti njihovih posledic življenje posameznikov teče dalje in v svojevrstni zjebanosti nekako deluje. Podobno to velja za vseprisotno metaforo – avto Yugo Florida, ki nikoli ni bil idealen in nikoli ne bo, a vseeno nas nekako pripelje na cilj. Film gledalca tako po ogledu ne pusti melanholičnega, temveč ga na samoironičen in zabaven način pomiri in mu ponudi možnost poistovetenja.
Dodaj komentar
Komentiraj