Identiteta na zahtevo
Potrebujete popolnega spremljevalca, ki bo s svojo razgledanostjo očaral vaše prijatelje? Ljubečega sina, ki vas bo pred gosti prikazal v najboljši luči? Ali pa nekoga, ki vas bo naučil, kako se prerekati s partnerjem? Matthias iz podjetja My Companion – Friend for Hire zmore prav vse. Težava pa je, da mu gre igranje različnih vlog v življenjih svojih strank tako dobro, da se čedalje težje znajde v lastnem življenju.
Matthiasov položaj je osrednji zaplet filma Pav, ekscentričnega celovečernega prvenca avstrijskega režiserja Bernharda Wengerja, ki je bil na lanskem Liffu prikazan v sekciji Perspektive. V filmu spremljamo protagonistovo krizo identitete, na katero namiguje že vprašanje iz nemškega naslova filma – »bin ich echt?« oziroma »ali sem pristen, resničen, nezaigran?«. Odgovor nikakor ni samoumeven, še posebej v današnjem – in obenem Matthiasovem – času, ko nas v ideologijo »bodi to, kar si« ali pa »bodi najboljša verzija sebe« nagovarja že skoraj vsaka skodelica s potiskom. Jaz se tako v kontekstu filma ne kaže kot nekaj samoumevno izkušenega, temveč kot nekaj zavestno oblikovanega in uprizorjenega.
Kako pristen pa je pravzaprav protagonist Matthias? Na prvi pogled deluje kot idealen življenjski sopotnik: vselej vljuden, prilagodljiv in razumevajoč. Prav ta navidezna popolnost pa se izkaže za njegovo temeljno pomanjkljivost. Sčasoma njegova nekonfliktnost in pasivnost za partnerico Sophio postaneta nevzdržni. Zdi se ji, da Matthias postopoma izginja – kot da ne bi imel več niti lastnega mnenja niti prave osebnosti. Ko ga partnerica zapusti z besedami: »Nisi več resničen«, se tudi sam začne spraševati o pogubnem vplivu svojega poklica, saj je brez dodeljene vloge povsem izgubljen. Kaj je v njegovem življenju resnično in kaj zgolj performans? Matthiasove dvome najprej vzbudi Norvežanka Ina, s katero nepričakovano vzpostavi bolj iskren in spontan stik. Toda ko si Ina po skupni noči ne želi nadaljevati njunega odnosa, to v Matthiasu sproži preganjavico, da njuno srečanje sploh ni bilo naključno, temveč naročeno, saj bi lahko tudi ona delala kot prijateljica za najem. Matthiasu se začnejo porajati nova vprašanja: kaj pa, če so vsi ljudje okoli njega najeti, odnosi pa umetni in zrežirani? Je tudi sam postal zgolj igralec v lastnem življenju?
Igrati »človeka brez značaja« je poseben igralski izziv, ki ga sijajno izpelje nemški igralec Albrecht Schuch. Matthiasovo eksistencialno krizo upodobi kot izrazito tragikomično izkušnjo, ob kateri se tudi gledalec ne more izogniti premisleku o lastni pristnosti in edinstvenosti. V času, ko se od posameznika pričakuje, da svojo avtentičnost nenehno uprizarja, oblikuje in celo trži, z Matthiasom zlahka sočustvujemo in zato začnemo zanj navijati. Sam se sicer nikakor ne more ali ne zna izviti iz lastne kože – če sploh lahko rečemo, da jo ima. Obstaja namreč predvsem kot odsev pričakovanj in potreb drugih.
Schuchova igra je izrazito telesna, a hkrati prežeta z globoko potlačeno čustveno napetostjo. Matthiasa upodobi z mehkim, vselej vljudnim glasom, zadržano mimiko in strogo nadzorovano držo. Deluje sramežljivo in neizrazito, kot nekdo, ki si obupano želi ugajati ljudem okoli sebe, a prav te lastnosti razkrivajo frustracije, nakopičene pod navidezno mirnim površjem. Iskren je samo, ko mu popustijo zavore in si svoj obup končno upa izraziti na glas – četudi se to zgodi le v pogovoru z virtualno asistentko Alexo.
Kljub eksistencialni tesnobi, ki preveva Wengerjevega Pava, film vseskozi zabava z izrazitim smislom za črni humor. Njegova komičnost ne temelji na šalah samih po sebi, temveč izhaja iz absurdnih zadreg in neprijetnih situacij, v katerih se znajde protagonist. Te segajo od nenavadnih seans v prestižnem, skoraj kultovskem joga centru do zbliževanja z najetim pomerancem iz agencije Rent-a-Dog – good boys only. Njihova bizarnost je še izrazitejša zaradi deadpan humorja, pri katerem komični učinek izhaja predvsem iz igralske izvedbe. Zadržana mimika in čustveno nevtralen, monoton govor likov absurdnosti dogajanja ne blažita, temveč jo zaostrujeta. Humor zato deluje ironično in skoraj nenamerno, kot stranski učinek odsotnosti iskrenih čustev.
Scenarij deluje v neločljivem tandemu z vizualno podobo filma, ki jo zaznamujeta simetričnost in modernistični minimalizem. Matthiasovo brezosebnost tako dopolnjuje sterilnost filmske kulise s hladnimi, skrbno oblikovanimi interjerji, v katerih ni prostora za napake – in pogosto tudi ne za resnično čustvovanje. Njegov dom denimo deluje kot razstavni salon, luksuzen in brezhibno urejen, a brez sledu pravega življenja. Wengerjeva tragikomedija se tako izriše kot prepričljiva metafora človeške odtujenosti, ki je posledica pomanjkanja pristnega stika. To se zrcali tudi v izdelanih stranskih likih, Matthiasovih strankah, ki ne potrebujejo zgolj družbe, temveč želijo predvsem vzbujati vtis svoje družabnosti v očeh drugih.
Čeprav so primerjave s filmi Yorgosa Lanthimosa in Rubena Östlunda – tako po vsebinskem tonu kot po estetskem slogu – neizogibne, je tragikomedija Pav kljub svojemu formalističnemu hladu toplejša in v tem smislu tudi bolj dostopna. Prav simpatičnost antijunaka Matthiasa film jasno ločuje od denimo Östlundovega Kvadrata iz leta 2017 ali Lanthimosovih lanskih Dejanj usmiljenja, ki upodabljata like, za katere je tako rekoč nemogoče navijati. Humor se v Pavu ne odraža skozi posmeh antijunaku, temveč izhaja iz prizadevanj slednjega, da bi preživel v svetu, ki od njega zahteva nenehno igranje vedno novih vlog. Wenger svojega protagonista ne opazuje z ironično objektivnostjo, kot pogosto počneta Lanthimos in Östlund, temveč s tiho empatijo vztraja ob njegovi ranljivosti in nerodnosti. Ker Matthiasovega lika nikoli ne zreducira na karikaturo, se posledično tudi gledalčevo sočutje ne prevesi v cinično distanco.
Pav tako ni zgolj tragikomedija o nenavadnem poklicu, temveč predvsem bizarna refleksija sodobnega življenja, v katerem je identiteta produkt pričakovanj drugih, avtentičnost pa izmuzljiv mit. Film, ki lucidno odseva sodobnost, gledalcu ne odgovori na naslovno vprašanje »ali sem resničen oziroma pristen?«, temveč ga pusti z nelagodnim spoznanjem, da Matthiasova notranja dilema vendarle ni zgolj anomalija ali osamljen primer. Pav prikaže pristnost kot le še eno izmed vlog, ki jih igramo za druge, in namigne, da avtentičnost vendarle ni stabilno stanje. To se najjasneje razkrije v katarzičnem zaključku filma, ko v osvobajajočem trenutku krhkosti maske padejo in tudi ena izmed Matthiasovih vlog končno razpade. V družbi, v kateri je tudi bližina postala storitev, je morda prav protagonistova izguba nadzora edini pravi dokaz njegove resničnosti.
Vaša kompanjonka je bila vajenka Iva, v akcijo jo je poslala Laura.
Dodaj komentar
Komentiraj