Um v ne-umni obliki
Pri založbi Krtina je 78 let po originalu letos izšel prevod Mrka uma prominentnega člana frankfurtske šole kritične teorije in direktorja Inštituta za družbene raziskave Maxa Horkheimerja. Čeprav je nemara najbolj znan kot sodelavec in soavtor knjig s prominentnejšim Theodorjem Adornom, njegovo samostojno delo Mrk uma predstavlja izrecno teoretsko-zgodovinsko ekspozicijo pojma »instrumentalnega uma« in se ukvarja izključno z njegovo kritiko.
Horkheimer je skupaj z Adornom že v Dialektiki razsvetljenstva na str. 101 zapisal, da je um postal »brezsmotrna smotrnost, ki jo je ravno zato mogoče vpreči v vse smotre«. Delo Mrk uma na nek način ni nič drugega kot poglobitev te izjave: ker je um iz objektivnega prešel v subjektivni modus, se je s tem formaliziral in instrumentaliziral. Ne postavlja si več lastnih smotrov, temveč služi le kot sredstvo za dosego že postavljenih smotrov, o katerih pa ne zmore niti podvomiti. Tako je dovzeten za vse možne zlorabe, v skrajni instanci za izvedbo holokavsta, ki je neposredno predhajal izidu knjige in je frankfurtski šoli predstavljal teoretski izziv.
Delo je leta 1947 v angleščini izšlo kot Eclipse of Reason. Ker anglosaški reason ponavadi razumemo kot »razum« in ne kot »um«, nam nemara lahko kapne na misel, da je prevajalec Andrej Adam malo zamočil. No, ni – vendar se v odgovoru na to vprašanje že skriva neko teoretsko ozadje. Na kratko, že v grški antični filozofiji sta pojma noús in diánoia označevala um in razum, pri čemer je bil prvi nadrejen slednjemu, in iz tega sta kasneje nastala latinski intellectus in ratio. V obdobju pred Kantom pa je v nemško govorečem prostoru nadrejen začel postajati Vernunft, ki kot eno svojih razsežnosti vsebuje tudi Verstand. V skladu s poprejšnjo hierarhijo se je zato v slovenščini uveljavil prevod, po katerem je »um« še vedno nadrejen »razumu«, medtem ko so anglosaški prevajalci prevajali historično. Zato v nefilozofskih kontekstih razum prevajamo kot reason, v razpravah, ki izhajajo iz dediščine nemške klasične filozofije, pa ne.
Sámo delo Mrk uma ima sicer povsem heglovsko srž, kar kljub siceršnji izrecni zadolženosti frankfurtske šole Heglu v tej knjigi ostane le implicitno. Že Hegel namreč čisto na začetku prve knjige Logike znanosti Znanosti logike pravi, da se je filozofije polastil reflektirajoči razum, ki resnico črpa edino iz čutne realnosti. Zato je omejen na spoznavanje samo pojavnosti, videza – ne tega, kako stvari so, ampak to, kako se stvari kažejo, se pravi, kako stvari niso. Posledično ne more formulirati resnice, ampak kvečjemu mnenje. V tem vidimo sorodnost s Horkheimerjevim argumentom in verjetno tudi njegov navdih.
Natančneje, razum je za Hegla vedno omejen, celo samoomejen tip spoznavanja, ki postopa tako, da čutne zaznave pretvori v univerzalije, ki jih nato obravnava kot ločene; vendar pri tem svoj objekt zamrzne in razkosa. Ta dejavnost ima zato opraviti samo s subjektom in njegovim odnosom do objekta, ne pa z dejanskim objektom, ki ostane tam zunaj, nedotaknjen. Um mora po Heglu, nasprotno, sprejeti, da njegov objekt ni statičen, in ga spoznati v njegovem lastnem gibanju, torej z vsemi njemu lastnimi protislovji in vrzelmi. Natanko v tem je Horkheimer privrženec kritične teorije v nasprotju s tradicionalno teorijo, ki postopa po diktatu razuma. Ko spoznanje preneha biti instrument ali sredstvo, ki subjekt ločuje od objekta, temveč postane objektivno spoznanje, se s tem odpre tudi polje svobode oziroma določanja smotrov, saj se spoznanje ne ravna več po objektu spoznanja, temveč obratno.
Prikažimo to še z nekega bolj banalnega zornega kota. Ko govorimo o raznih vzhodnih filozofijah, kot sta filozofiji daoizma ali budizma, je implikacija pogosto ta, da je naša, zahodnjaška racionalnost pač neprimerna za izboljšavo življenja, medtem ko nam vzhodne filozofije, ki zagovarjajo ubranost z naravo in tako dalje, to omogočajo. Ker – poenostavljamo – zahodne veje filozofije onesrečujejo, vzhodne pa osrečujejo, bi bilo na prvi pogled seveda smešno, da bi se odločili za prve in ne za slednje. Le kdo ne bi želel rajši biti srečen kot nesrečen? No, eden od teh elektivnih nesrečnežev bi bil zagotovo sam Horkheimer; sploh pa ne gre samo za to. Poanta je prej v tem: ko smo smoter – srečno življenje – že postavili, zdaj pa samo še izbiramo pravi instrument, se pravi, katero filozofijo uporabiti kot sredstvo za dosego tega smotra, smo že v domeni subjektivnega uma.
Ali, če Horkheimerjevo poanto prikažemo še drugače, kot se je izrazil Marx v pismu Arnoldu Rugeju septembra 1843: »Um je eksistiral zmerom, samo da ne zmeraj v umni obliki.« Ta ne-umna oblika uma, ki predstavlja regresijo h golemu razumu, je ideološka, saj objekt spoznanja sprejme za takega, kot se kaže, in je zato nujno konformistična. Instrumentalnemu, torej subjektivnemu umu se na primer pojma pravice in krivice kažeta kot formalno enakovredna, saj nima načina, kako bi ju ovrednotil – znanstveno dokazati, da je pravica boljša od krivice, se pač ne da. Tako Horkheimer pozitivizmu očita, da so njegovi znanstveniki »bolj neodvisni od uma kakor kardinalski zbor, ki mora upoštevati vsaj evangelije«. To avtorja sicer še zdaleč ne privede do zavračanja znanosti, le do obžalovanja njene pozitivistične omejenosti. Tudi sicer je cerkev v knjigi deležna naklonjene obravnave, saj Horkheimer prikaže, da je zgodovinsko igrala ključno vlogo v boju proti raznim obskurantizmom.
Kljub vsemu pa Mrk uma ni samo parafraza Hegla. Po Horkheimerju je dejstvo, da se um prej ali slej sprevrže v svoj subjektivni modus, vpisano že v sam um. To je jasno že, odkar je postalo nesprejemljivo verjeti v univerzalni red stvari, kakršen je denimo obstajal v platonizmu ali sodobnejšem neotomizmu. Prevpraševanje vélike verige bivajočega je naznanilo počasno, a gotovo smrt metafizike. Ameriška filozofija pragmatizma z Deweyjem na čelu je v skladu s tem za Horkheimerja tako rekoč ideologija kapitalizma 20. stoletja. Vendar prav tako rešitev ni enostavno v nostalgični vrnitvi k objektivnemu umu. Poskusi take vrnitve se Horkheimerju upravičeno kažejo kvečjemu kot totalitarno gospostvo: objektivno je to, kar reče gospodar.
Tako ob koncu knjige obstanemo pri protislovju, pri katerem se je zataknil tudi sam avtor, namreč, pri razpotju med konformizmom subjektivnega in potencialnimi totalitarnimi težnjami objektivnega uma. V resnici je to protislovje frankfurtsko šolo žrlo še desetletja, njeni člani pa so se nanj odzivali na različne načine. Čeprav so se s francoskim strukturalizmom in poznejšo filozofijo ti problemi bodisi drugače artikulirali bodisi z nadaljnjim razvojem kapitalizma spremenili, knjižica Mrk uma predstavlja pomemben vpogled v stanje kritične povojne filozofije in njena kasnejša izhodišča. Sumničavost do racionalnosti se od tedaj nikoli več ni povsem razblinila.
Dodaj komentar
Komentiraj