Zidar Betonsky: I gledam i sanjam i ne dam
Debila Records, Tajni Split, Guranje S Litice Records, Geenger Records, Dare The Divine, Slušaj Najglasnije!, 2026
»Prekinjamo program zaradi lažnega obvestila!«, citiramo stavek iz komada Te-Ve, ki smo ga slišali v ozadju tokratne oddaje Tolpa bumov. Nedavno se je namreč po petindvajsetih letih zgodila vrnitev odpisanih, splitskih industrial elektro nojz kultnežev Zidar Betonsky, ki so, da bi ozaljšali trenutek, izdali še dokumentarni album I gledam I sanjam I ne dam, tako imenovani »izgubljeni nulti album«, na katerem so demo komadi iz leta 1995. Izšel je na vinilu in takisto na spletišču pri konglomeratu, ki ga tvorijo domača Debila Records in hrvaške založbe Guranje S Litice, Geenger Records, Dare The Divine, Slušaj Najglasnije! ter medijski projekt Tajni Split Igorja Mihovilovića, promotorja in arhivarja splitske neodvisne scene.
Zidar Betonsky je udaril temelje svoji glasbeni zgradbi takrat, ko so se berlinski Einstürzende Neubauten že preselili z gradbišča v arhitekturni biro in tam ustvarjali milejše, ne tako zaprašene zvočne novogradnje. Takrat, ko britanske staroste industriala in vizualizacije Test Department niso več vlekli vse možne analogne krame s smetišč, ampak so začeli koketirati z digitalnim. In takrat, če pokukamo samo v soseščino, ko je Senad Hadžimušić Tena v Sarajevu nojzerstvo SCH iz osemdesetih začenjal menjavati z elektro plesnimi komponentami.
»Beton, beton, samo beton, beton nama treba«, bi najbrž pomislil Rambo Amadeus med vožnjo po neskončnih blokovskih naseljih Splita. Mračno vzdušje v prvi polovici devetdesetih let zaradi vojne in ekonomske blokade Dalmacije te je nekako prisililo, da iz psihoze uideš s pomočjo glasbe, kjer je Split alternativno zaostajal v primerjavi z Zagrebom, Reko, Puljem, Osijekom, Vinkovci. Na jugu je šibala komerciala, Dragojević, Đavoli in klape, v podzemlju pa so vegetirali alternativci Rumpelstinski, hardkoraši No Comment alias Supermarket in darkoidni Tužne uši. V takšnem okrožju se je leta 1995 pojavil težko prebavljiv hermetični Zidar Betonsky, ki mu nič ni bilo položenega v zibko. Supergrupo so sestavljali vokalist Edi Raos, kitarist Zdeslav Kukoč in basist Hrvoje Pelicarić, ki so se prej brusili v Rapa Nui, Mistery Lapsus, Touch Friction, v bendih, ki so domala utonili v pozabo. Kasneje sta se trojici in ritem mašini pridružila še kitarist Tonči Bakotin iz Ruzina Means Rust ter Hrvoje Cokarić z didžeridujem, ki so ga dostikrat nadomestile plastične vodovodne cevi ali cev sesalnika. Cilj Zidarja Betonskega je bilo osvobajanje človeškega intelekta, držali pa so se tudi strogega načela, da svojih izvedb nikoli ne ponavljajo enako.
Še istega leta so doma posneli demo kaseto s šestimi komadi, potem pa jih je opazil Marko Brecelj, ki so mu hvaležni kot očetu, saj je najbolj zaslužen za njihovo koncertiranje zunaj Hrvaške. Čez dve leti so posneli še nove demo komade in tako imenovani Crni album, nato pa kot bend v živo poniknili. Posvetili so se elektroniki ter ustvarjali glasbo za projekte Kulturno-umetniškega društva Uzgon in predstave gledališke skupine Fraktal Falus Teatar, glasbo, ki jo je kasneje na zgoščenkah izdala Sensoria.
Napoved vstajenja feniksa iz pepela je bil koncert novembra lani v klubu Kocka v Splitu. Niso se zbrali zato, da bi se spet malo pokazali, ampak ker imajo spet kaj povedati, kajti besedila starih pesmi so danes žal celo bolj aktualna kot takrat. Koncert, ki je kulminiral z izvedbo Internacionale, se je zgodil le nekaj dni po tem, ko so fantje v črnem z ustaškimi parolami prekinili folklorno manifestacijo Dnevi srbske kulture v Splitu. In spet se ponavljam iz zadnje rubrike Daž daždi, miš prdi: »Hrvaški desnokrilni napadalci hočejo revidirati zgodovino, skriti pod fantomkami, da jih ne vidi mama.« »Lipa naša silovana«, so jim že davno sporočili legendarni TBF, kot tudi Dežulović Torcidi: »Pustite Hajduka pri miru, to ni vaš klub, tam imate HAŠK in Građanski, nekdo vas je grdo zajebal!« Toda new wave ustaši ne razumejo. Enačijo domovinsko vojno z marionetnim režimom, ki je paktiral z velikimi igralci in nikoli ni prenesel poraza v nepošteni igri, ki jo je vodil in katere madež želi zdaj sprati s sebe. Na srečo so se normalni lipi naši v zadnjem času prebudili in na shodih, sicer ne še tudi v Splitu, protestirajo proti poskusom preobračanja zgodovine – »Avanti popolo, naprid Zidari!«.
Posvetimo se sami plošči, ki je tokrat v središču pozornosti. Na A-strani plošče I gledam I sanjam I ne dam so že omenjeni demo komadi iz daljnega leta 1995, ki jih je sproduciral Robert Raos in ki kljub časovni distanci ter snemanju v domačih improviziranih pogojih niso izgubili svežine. Brez asociacij ne gre, čeprav Zidarji pravijo, »da moraš prevprašati samega sebe, če te njihova glasba slučajno na kaj spominja«. Ploščo na hard odpira brezkompromisni komad Hard z ritmom mašine in trgajočim basom, kakršna smo slišali v osemdesetih že pri Demolition Group na Vox Clamantis ter na izdajah njenih surogatov Silver Barracudas in Del Masohistics. Sledi rasturačina na punkfaktorje Te-Ve, pri kateri se ne moremo delati gluhih in ne slišati Steva Albinija oziroma Big Black in Ala Jourgensena oziroma Revolting Cocks. Te-Veju liči fenomenalna Racija, ki si jo drznemo svetovati použiti s Pekinško patko. Ploščo presekata dva hommagea, ko Zidar Betonsky zafejkajo Pink Floyde in Bauhaus v Goodbye Cruel World in The Spy in the Cab. Slednja se odlično navezuje na komad Ziggyjeva crna zavjesa, saj so navsezadnje že sami Bauhaus priredili Bowiejevega Ziggyja Stardusta. Mimogrede, bistro Zigi v splitskem Getu je bil zbirališče umetniških somišljenikov, sploh na ilegalnih afterjih, ko je črna zavesa zastrla vrata in so lahko vstopili le še izbrani – »Čuju li se glasovi tamo iza zavjese, presvučeni u nešto sasvim drugo? Vrata mi otvori, ugasi mi mrak!«.
In smo na prelomu. Obračamo ploščo na B-stran, ki nas iz Splita popelje v Bistr'co Ilirsko oziroma v institucijo MKNŽ, ki bo maja praznovala častitljivih 60 let obstoja! Skoraj natanko na polovici delovanja so tam 10. februarja 1996 koncertirali tudi Zidarji. Surovi posnetki, ki jih je zmiksal Bojan Babič Babo, tvorijo B-stran plošče, ki je izšla natančno ob trideseti obletnici tega koncerta. Z distorziranim trobljenjem ga je odprl Slon, ki je bil nedavno tudi Hit Radia Študent in ki nima opravka z Zašto praviš slona od mene. Razen tega, da je bil doajen splitske scene Dino Dvornik eden glavnih igralcev v omnibusu režiserja Arsena Antona Ostojića Ta divna splitska noć, ki je odlično prikazal čas, v katerem je nastal Zidar Betonsky. Takrat so Zidarji izpeljali tudi koncert Rave Today Jimi Hendrix in Memoriam v kinu Zlatna vrata v Dioklecijanovi palači. Z naslovom so hoteli privabiti takrat ne še ultra, a prav tako naivne rejverje. Na samem koncertu so izvedli le en Hendrixov komad, so mu pa na aktualni plošči posvetili tretji hommage. Po Slonovi sledi tepta tudi koncertna nojzerska Splačina à la SexA loves Strelnikoff, scratching 788 sati teškog rada križa umazan bas Discipline kičme z beati Borghesie, ploščo in koncert pa zaključi elektronska Samo ja, ki v refrenu skriva tudi naslov plošče I gledam I sanjam I ne dam.
Avra Zidarja Betonskega torej žari naprej in upamo, da bo bend kmalu ponovno izdal še preostale demo posnetke.
Dodaj komentar
Komentiraj