Zhlehtet: Pieces for Collective Change
Jazz Cerkno Records, 2025
Rok Zalokar je pred koncem letošnjega leta izdal še eno ploščo, ki priča o njegovi vsestranski, plodoviti in pravzaprav neumorni ustvarjalnosti. Zasedbo vselej spreminjajočega se Zhlehteta tokrat sestavlja osem članov, kar je največje število doslej. Poleg Zalokarja lahko na albumu Pieces for Collective Change slišimo še Aljo Petric, Lenarta De Bocka, Boštjana Simona, Urško Preis, Kristijana Kranjčana, Jošta Drašlerja in Žigo Smrdela. Album je izšel pri založbi Jazz Cerkno Records.
Prva reč, ki jo želimo izpostaviti, je, da Rok Zalokar kljub veliki frekvenci albumov vsakič znova preseneti. Z negovanjem kolektiva je uspel ustvariti pogoje, v katerih glasba kar kipi iz studia, ob tem pa je vsak nov album začrtan v drugačni smeri z ozirom tako na zasedbo kot tudi na zvočni kod. Občudovanja vredno je, da uspejo tako Zalokar kot preostali člani kolektiva tako zelo negovati in hraniti svojo ustvarjalnost, da ob vseh različnih lastnih projektih prelijejo toliko energije v vsak nadaljnji album, da ta zveni sveže in drugače od prehodnih.
Ponavljajoči se motivi klavirja, spojeni z eteričnimi bordunastimi vokali, ki se široko razpenjajo v harmoniji, ustvarjajo napetost in se močno približajo zapuščini spiritualnega jazza. Tu primarno govorimo o skladbi twelve tone waves, toda vsesplošno vzdušje, ki ga glasbeniki začrtajo na začetku, ostaja prisotno do konca albuma. Za zgodovinski kontekst pomislite denimo na album Ptah, the El Daoud Pharoaha Sandersa in Alice Coltrane. S tem v mislih se zdi, da Zhlehtet vedno znova prodrejo v specifično okolje, ki je na domači sceni iz takšnega ali drugačnega razloga prezrto. Spomnite se denimo tudi elektro-akustičnega, precej bolj eksperimentalnega Zhlehtetovega albuma Toyomi ali pa groovajočega in modernega Poletje Loops. Vse vizionarske zasluge sicer težko pripišemo zgolj Zalokarju, kajti vzpostavljeni milje nedvomno ustvarja povratno zanko v mišljenju in praksi vseh teh idej. Vsekakor pa drži tudi dejstvo, da Zalokar sceno močno zaznamuje ne samo kot skladatelj in inštrumentalist, temveč tudi kot kurator.
Skladbe na plošči Pieces for Collective Change so nastale s prepletom kolektivne improvizacije zasedbe in Zalokarjevih kompozicij. Glasba je bila v krstni obliki izvedena že na lanskem festivalu Jazz Cerkno v obliki suite, kasneje pa je Zhlehtet material skrajšal na kompaktno dolžino vinilne plošče. To je še en vidik albuma, ki je fascinanten, ker zahteva relativno discipliniranost zasedbe pri izvedbi kompozicij, ki so vseeno do neke mere odprte. To osciliranje med gibljivim in statičnim ponese glasbo na izjemno umetnostni nivo in priča o izkušenosti in poenotenem okusu oziroma estetiki. Glasbeniki tekoče govorijo isti jezik, kar omogoča, da material zaživi v polnosti in postane lasten objekt. Prav tako pa ne moremo spregledati aranžmajske uravnoteženosti kompozicij glede na velikost zasedbe. Zdi se, da je vsak posamezen ton utemeljen s strukturno funkcijo in stoji natanko tam, kjer mora biti, obenem pa se kompozicij drži neoprijemljiva živost. Sliši se, da so Zhlehtet vrsto let rigidno vežbali mojstrsko premišljen in spisan repertoar, in v tem se pokažeta resničen pomen in vrednost glasbenih somišljenikov ter vztrajanje in negovanje zasedbe, nenazadnje pa tudi skupnosti.
Album je v domačem okolju povsem brez primere. Od začetka do konca razvija mehak, globok in resen izraz, ki se izteče v grandiozno in izredno široko skladbo it's not about me. Kot da se glasbeniki za zaključek s pridihom gospela v tej baladi poklonijo sveti Ceciliji ali katerikoli drugi muzi oziroma zavetnici, ki s ploščo Pieces for Collective Change piha sapo navdiha.
Recenzija je nastala v sklopu projekta Razširjanje kritiškega diskurza o izdelkih, koncertih in fenomenih slovenske glasbene scene, ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
Dodaj komentar
Komentiraj