Valentina Magaletti & YPY: Kansai Bruises
AD 93, 2025
Valentina Magaletti je postala ime, ki ga v mednarodnem okolju avanturističnih glasb ni več mogoče spregledati. Italijanska bobnarka in tolkalistka s sedežem v Londonu skuša bobnarske stereotipe in klišeje razgraditi v eklektične pripovedi, ki jih sama označuje kot »folkloristične«, očiščene mačistične in celo militaristične tehnicistične navlake. Njena diskografija, od izvornega dua Tomaga do psihedelije Vanishing Twin, posthardcore sprege elektronike in živega benda Moin, do številnih solističnih projektov in sodelovanj, v katera se vpisuje z lastnim imenom, priča o skoraj neobvladljivi produktivnosti. Februarja se v Slovenijo, na Ment, vrača s solističnim performansom, kar po odpovedi nastopa skupine Moin in naknadni napovedi zamenjave s še enim njenim projektom Holy Tongue odpira dobrodošel prostor za premislek o ustvarjalkinem umetniškem ritmu. Morda pa Magaletti ustvarja preveč? Njen katalog postaja tako razpršen, da posamezni projekti izgubljajo specifično težo, ko si eden za drugim sledijo v frenetičnem sosledju izdaj, sodelovanj, festivalskih in koncertnih nastopov. Vsi jo želijo in Valentina ima nekaj za vsakega.
Lanska priložnost njenega dua s producentko Nídio v sklopu festivala Indigo je žal prinesla razočaranje. Perkusivni, ritmični pogon ni uspel generirati pričakovane kinetične intenzitete, Valentinina integracija v Nídijin slog batide je v živo delovala vsaj nekoliko prisiljeno in njena virtuoznost neprepričljivo. Morda je svojo vlogo odigral tudi prostor ljubljanske Cukrarne, a osrednji problem je bila odsotnost fokusa, občutek, da se je projekt v tolikšni razpršenosti neizogibno izgubil v rutini.
Album Kansai Bruises, posnet z japonskim eksperimentalnim elektronikom in multiinštrumentalistom Koshirom Hinom, ki solistično deluje kot YPY, bi lahko obetal drugačno zgodbo. Hino, figura z osaške scene, del eklektičnih bendov Goat in Bonanzas, tukaj na površju simulira jezik tehnoidne abstrakcije in glitcha. Njegova izrazito perkusivno orientirana elektronika, ki je na Kansai Bruises povsem nepregledna v svojih metodah in naspajkani inštrumentaciji, se v nekakšnih modularno improviziranih kosih s precej manj očitnimi šivi spleta s tolkali Magaletti. Kljub temu se plošča razvija zadržano. Uvodna One Hour Visa ponudi le to, kar obljublja naslov, torej kratek obisk, preplitko, umetno perspektivo iznad neonsko osvetljenih ulic Osake, z metaforo katerih avtorja uokvirjata tematski koncept plošče. Je prej spoznavni krog oziroma ravna črta, še neustrezna preslikava futurizma pogosto groteskne karikature japonske družbene realnosti.
YPY deluje iz izhodišča kar se da organskega, hands on raziskovanja pulza, metrike in zgoščanja z zavijanjem oscilatorjev, njegova elektronika je bistra in ročno mapirana v drobne detajle. Razpetost med večkrat premreženimi ter na en mah potrganimi vzorci in Valentininim zamahom je plodna, a album teh potencialov niti ne izkoplje do konca. Naslovna skladba, druga po vrsti, z dinamičnimi abstrakcijami sicer vzpostavi novo organsko strukturo za dialog, a plošča najbolj zasije šele tam, kjer se odnosi perkusij in sintetičnih struktur prelijejo tudi v harmonični material, ki namiguje na pesemsko čutno estetiko jazzovskih harmonij in emotivne housovske plesne površine. Skladbi Float in Her Own Reflection kot vrhunca ustvarjata takšen občutek lebdenja na sintetičnih oblačkih, z žebljički pripopanih nad razsuto perkusivno propulzivnostjo.
Kljub takšnim močnim trenutkom album ne ubeži svoji temeljni omejitvi. Sinestezija, v kateri bi se materiali zlili v nepredvidljivo simbiozo, kakršno si javnost glede na prevladujoče smeri zapisov o plošči tako zelo želi, se zgodi le v drobcih, saj v tej igri ne gre za trk zvena v zven, temveč za drugačne materiale, ki zlivajo glasbeno-zvrstne in izvajalske raznorodnosti. Projekt ideji ne pusti dovolj prostora in časa za razvoj, morda je ujet na melišču prekarnega dela skladateljice, ali pa glasbenika vendarle nista tako izjemna improvizatorja, da bi te kvalitete združila ad hoc. Kansai Bruises je referenčna izdaja, a njeni uspehi so bolj procesni kot sublimni. Album bogati repertoar, ne postavlja pa novih mej. Primerjave z imeni, kot je Chris Corsano ali na povsem drugi strani Ryoji Ikeda, so razumljive, a morda zavajajoče. Še ena bližnja referenca mora biti arhitekturna premišljenost sodelovanj Marka Fella in Willa Guthrieja. To je meja, ki je Kansai Bruises ne doseže. Plošča ostaja v varni coni sodobnega eksperimentalizma, zadovoljnega s površinskim zvočnim turizmom, in nas opominja, da bi v primeru Valentine Magaletti včasih manj res lahko pomenilo še več.
Dodaj komentar
Komentiraj