Rope or Guillotine, 2025

Debitantski album danskega solo projekta Spiracle, za katerim stoji københavnska multiinštrumentaliskta, vokalistka in producentka Solveig Roseth, je redkost med ploščami. Čeprav gre za njeno prvo delo, razkriva že popolnoma izoblikovano avtorsko vizijo. Ossiphage je nastajal med letoma 2019 in 2023 kot odziv na avtoričino tesnobo, povezano s telesom, bolečino in krhkostjo življenja, ki predstavljajo temelj za estetiko in čustveno nabitost glasbe.

Album deluje kot zvočni traktat o tem, kako se telesa lomijo v svetu, ki njihovo trpljenje razvrednoti ali pa se z njim celo naslaja. Založba, pri kateri je plošča izšla, predstavlja spekter produkcije oziroma gibanja naredi sam, zato je smiselno, da je prvenec projekta Spiracle izšel pri njej. Pri Rope or Guillotine dom najdejo tako hrupni in hitri bendi kot ekstremno otožni projekti, na primer projekt Spiracle, ali pa pred nekaj meseci izdan imeniten prvenec Portal projekta Forged Relics.

Solveig Roseth je večino materiala za projekt Spiracle napisala, posnela in sproducirala sama. Album tako zaznamujeta naredi sam pristop in izrazito intimna estetika, skoraj notranji monolog, ki se razkrije šele, ko zunanji svet utihne. V skladbi Soma se ji je pridružil dolgoletni sodelavec Tobias Holmbeck in skladbi dodal hladne, drhteče sintetične drone, hkrati pa je tudi avtor vizualne podobe albuma, prepredene z organsko, skoraj biološko ikonografijo. Mastering je opravil Marcus Ferreira iz studia No Master's Voice, ki je glasbeničin svet zaokrožil v gosto in obenem zračno zvočno gmoto, polno napetosti in neizrečenih silnic.

Plošča Ossiphage lebdi na presečišču žanrov, med temačnim dream popom, narejenim v spalnici, melanholično ambientalo, postrockom, sodobno klasično glasbo in občasnimi dotiki hrupne elektronike. Vokalna prisotnost Roseth je prosojna, skrivnostna, njen glas pa lebdi nad kompozicijami kot dim, ki se zadržuje v prostoru, a ga hkrati artikulira. Skladba Unmaking razkriva to dvojnost. Pod nežnim površjem pop forme s privlačnimi vokalnimi melodijami žubori nekaj zlomljenega. Nasprotni pol predstavlja skladba Soma, v kateri se drone, disonanca in hladne sintetične teksture stapljajo v občutek razpadajoče meditacije. Ta skladba deluje kot nekakšna refleksija notranje krhkosti človeške psihe. Gre za najbolj monolitno kompozicijo, ki zaobjame občutek notranje bolečine.

Čustvena intenzivnost najmočneje izbruhne v skladbah Lifelover in Flintenweiber, v katerih se nežnost prelomi v hrup in kjer Roseth skozi zvočni minimalizem doseže največjo brutalnost. Ploščo uokvirja krhko klavirsko delo, ki je tiho in skoraj lomljivo. Glasbenica nikoli ne dramatizira, temveč opazuje rane in razpoke duše ali telesa.

Spiracle in plošča Ossiphage sta na papirju debitantska projekta, toda Roseth v glasbi ni novinka. Z več kot desetletjem ustvarjanja pod različnimi imeni in v različnih kolektivih je Roseth izklesala izraz, ki je danes v projektu Spiracle utelešen v najčistejši obliki. Glasbenica je ustvarila izpiljeno, čustveno zatemnjeno popotovanje, ki dokazuje, da so najtišji trenutki pogosto najglasnejši. Toda Ossiphage ni album, ki bi poskušal zdraviti. Z njim glasbenica ne išče katarze. Ne išče transcendence. Ostaja v razpoki, v prostoru, kjer nič ne izgine in se nič ne zaceli. Toda prav tam najde pomen. V zmožnosti, da poslušalcu odpre varno zvočno votlino, v kateri se lahko sooči s tem, kar v vsakdanjem življenju tiščimo pod kožo.