Pikolomini: Moze i taka, dragi
Sharla Records, 2025
Ste se kdaj spraševali, kaj bi se zgodilo, če bi se pesniška brata Miladinov znašla na psihedelični čajanki z zasedbo Happy Mondays? Rezultat bi bil najverjetneje podoben hibridu makedonske ljudske poezije in manchesterskega kaosa. Nekaj med čutnostjo in brezbrižnostjo. Med entropijo in velikim ničem. Prav na tem nenavadnem zvočnem presečišču se nahaja album Moze i taka, dragi makedonske zasedbe Pikolomini.
Album, izdan pri založbi Sharla Records, je projekt Davida Angelevskega, ki pod imenom Pikolomini dobri dve desetletji sooblikuje neodvisno makedonsko glasbeno sceno. Pri svojem delovanju glasbo uporablja kot nekakšen dnevnik vtisov, pri zadnjem albumu pa v ospredje postavlja nerazdružljiv odnos med človekom in mestom. Skopje, kjer je album nastal, je v zadnjih letih postalo izrazito betonsko mesto. Po tragičnem potresu leta 1963 je bilo namreč skoraj v celoti obnovljeno v brutalističnem slogu, kasneje pa je s kontroverznim projektom Skopje 2014 postalo zasičeno z monumentalnostjo oziroma, bolje, izumetničenostjo, ki je v iskanju nacionalne identitete zadušila nekdanji, pristnejši utrip mesta.
Kljub sivi in težki zunanjosti mesta iz razpok njegovega betona vendarle nekaj klije. Iz Makedonije v zadnjih letih namreč pronica svež novovalovski zvok. Ta se pri Pikolominu manifestira nekoliko drugače kot pri njegovih, Radiu Študent ljubih sodobnikih. V primerjavi z zasedbami, kot sta denimo vsaj Lufthansa in Vagina Corporation, je pristop Pikolomina nekoliko bolj zadržan in kontemplativen. Obrnjen je navznoter, zato stiske okolja bolj zrcali kot neposredno izraža. V makedonskem prostoru zavzame posebno držo, ki je hkrati prizemljena v realnosti razmer ter hkrati zasanjana in sentimentalna.
V vzdušje albuma nas uvede atmosferična skladba Letaj letaj, ki z minimalistično produkcijo prepleta sintetizator in skoraj šepetajoč vokal. Subtilen in rahlo zamegljen ton skladbe naslika občutek lebdenja med oblaki, od koder mesto opazujemo z višine oziroma daljave, preden se končno prizemljimo in ponotranjimo njegov asfaltni utrip.
Srčiko albuma predstavljata pesmi Skopje, kolku li si ti? in Kolku ti (odgovor). Skladbi ustvarita dialog med človekom in mestom ter raziskujeta njuno recipročnost. Prva skladba Skopju zastavi vprašanje »Kdo ti daje moč in kdo ti jemlje pravico? Skopje, koliko si staro?«, v drugi pa mesto odgovori in poudari vzajemnost odnosa: »Toliko kot ti, toliko kot jaz. Nosiš me in tudi jaz nosim tebe.« S tem mesto oživi in postane več kot le tema, je tudi sogovornik. Meja se postopoma zabrisuje, dokler ni več jasno, ali glas pripada kraju ali osebi. Slog skladb je poetičen, poln metafor in večpomenskosti, ki zadržan vokal dopolni s čustveno globino. Kolektivni občutek dodatno prebudi še izrezek iz radijskega poročanja o potresu v Skopju leta 1963, ki glasbi doda zgodovinsko razsežnost, avtor pa nakaže, da se odnos med mestom in človekom oblikuje tudi skozi bolečino in ranljivost.
Prepoznamo lahko, da je intenzivnost občutkov na albumu povezana s slojevitostjo glasbe, kot denimo v refrenu skladbe Kolku ti, ki vsebuje več plasti vokalov in inštrumentalov. Ti se postopoma prepletajo, stopnjujejo in se nato spet umirijo. Večplastnost pa ni vezana le na produkcijski proces, temveč tudi na vsebino. Pikolomini v album poleg osrednje teme vplete še premisleke o odnosih, krajih, pripadnosti in negotovosti, izraža pa tudi človeško izkušnjo doživljanja sveta, v kateri so misli in občutki velikokrat zapleteni in težko ubesedljivi.
Ton albuma se v drugi polovici obrne navznoter. S temačnejšo in skrivnostnejšo skladbo Slepa ulica se poglobi v občutek ujetosti in kroženja misli, ki bežijo, a ne najdejo izhoda. Ponavljajoči se kitarski rif z dodatkom chorus efekta ustvari občutek osamitve, ki se vse bolj stopnjuje. Mesto, ki je igralo vlogo aktivnega sogovornika, zdaj deluje kot labirint, iz katerega ni izhoda. Skladba s tem uravnava dva občutka – pripadnost in ujetost, avtor pa si pri tem dovoli ostati v vmesnem prostoru, brez potrebe po tem, da bi negotovost razrešil ali pa jo odmislil.
Na prvi posluh je album mehak, blagozvočen, a v sebi skriva tudi trenutke rahlo neudobne globine, ki poslušalca ne sili k razumevanju, ampak k vztrajanju v občutku. To se dodatno izrazi proti koncu albuma, ko nas namesto enoznačne razlage zadane občutek gibanja v niansah, morebiti negotovosti, a takšne, ki je lepa in pristna, s tem pa plošča postane dostopna in človeška. Moze i taka, dragi je album, ki ne išče pozornosti na dramatičen način, ampak si dovoli mirno raziskovati večplastnost čustev in misli. Je glasba za čase, ko se življenje zdi nerazumljivo in polno nians. Namesto razlage odpre prostor, v katerem nam nekdo tiho in potrpežljivo stoji ob strani. Tudi v nejasnih trenutkih.
Oddajo je pripravila vajenka Beti pod mentorstvom Jaše Potočnika, posebna zahvala pa gre še Angjeli iz Skopja, ki je priskočila na pomoč s prevodom besedil. Blagodaram.
Dodaj komentar
Komentiraj