Parnepar: Je li to sve?
Vesela kornjača, 2025
Zagrebški kvartet Parnepar, ki je glasbeno pot začel leta 2017, združuje vokalista in kitarista Marka Jusupa, znanega tudi pod imenom Jura Pura, basistko in tokrat tudi vokalistko Anamarijo Rončević, bobnarja Ivana Andrašića ter kitarista Mihaela Emanuela Večkovića. Konec oktobra letos so se petih letih na sceno vrnili z novim izdelkom Je li to sve?.
Album sestavlja osem komadov, ki jih zasedba opisuje kot temne pesmi, z mešanico igrivega basa, ostrih kitarskih linij, bobnov in recitativnega moškega vokala, ki ga prvič v tolikšni meri nadomesti še ženski vokal. V opis albuma trdijo, da kljub črpanju iz jugoslovanskega postpunka poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih album prinaša tudi sveže zvočne rešitve, v katerih se življenje in smrt srečujeta v neprestano napetem plesu.
Ko opazujemo razvoj benda, slišimo izrazit kontrast med zgodnejšim obdobjem in kasnejšimi izdajami. Leta 2018 je ob izidu debitantskega izdelka, kratkometražca Kako, molim?, Parnepar deloval bolj neizprosno. Muzika je vsebovala intenzivne in udarne rife, izrazitejši moški vokal in estetiko, ki se je nagibala k surovejšemu postpunku. Komadi so bili krajši, neposrednejši, bolj ekspresivni v energiji, ženski vokal pa se je pojavil le kot dodaten jezni poudarek. Petrova izpostavlja koncept albuma Dobar dan, izvolite iz leta 2020, ki ga bere skozi prizmo nostalgije in ga idejno povezuje s kompilacijo Paket aranžman, enim od ključnih simbolov jugoslovanskega novega vala, kjer se intenzivnost kaosa, družbena frustracija in ustvarjalni nemir prelivajo v skupen zvočni naboj.
Bendov zvok se je s prvencem in s sedanjim albumom umiril, razširil in odprl novim barvam. Pojavijo se dodatni inštrumenti, denimo trobenta in violina, več je prostora, ravnotežja in zračne ležernosti. Prisotni so žvižgi, spontani zvoki, naveličana atmosfera in napol govorjeno besedilo, ki je zdaj razumljivejše, zaradi odpora in napora pa v glasu nosi več teže. Ta premik za Parnepar ne pomeni odpovedi postpunku, temveč njegovo preoblikovanje. Parnepar ostajajo zvesti svojim referencam iz sedemdesetih in osemdesetih let, a jih filtrirajo skozi sodobnejši, bolj premišljen in manj impulziven izraz.
Ko stavek »Dobar dan, izvolite, je li to sve«, ki odpre komad Dobar dan, izvolite, odzveni, nas po intenzivni kitarski liniji in hitrem ritmu, ter ker se sprva zasliši le ženski vokal, energija in prezenca spomnita na zasedbo balans. Ženskemu vokalu se pridruži moški, nato pa nas napol zapeto in napol citirano besedilo iz hitrega kaosa vodi v rahlo psihedelično zvočno krajino in nazaj med zvočni vrvež.
Sledi Paso doble, komad s subtilno obarvanim, rahlo vzhodnjaškim razpoloženjem. Ženski glas tokrat pelje na romanje, z ritmičnimi spremljevalnimi vokali nam dela družbo, dokler ne vkorakamo v puščavski vihar. Romanje se nadaljuje, vihar se umiri, toda violinski piski se ne strinjajo. Skladba Tijela nadaljuje ritmični pohod, ženski vokal v celoti nadomesti moški, hitro citirane besede v lastnem ritmu pa dopolnjujejo celotno inštrumentalno osnovo, ki bi z izbiro druge vrste odmevajočih vokalov izpadla veliko agresivneje.
Skladba Ljudi prosjeci deluje izrazito kontemplativno in skoraj umaknjeno. Recitativen in distorziran vokal tu prevzame vlogo pripovedovalca, teža komada pa se prenese na inštrumentalno plast, ki gradi napetost bolj z zadržanostjo kot z napadom. Prav zaradi tega izstopita osrednji temi albuma – občutki odtujenosti in notranje izpraznjenosti – ki ne potrebujeta eksplozije, da bi učinkovali. Tematike smrti, življenja, nemirnosti, izolacije in izgube orientacije se nato še bolj razplastijo v skladbi U hladu, v katero vstopi dialog med ženskim in moškim vokalom. Odzvenijo besede »nemam pojma, pojma nemam«, ob tem pa v ozadje stopi zborovsko moško mrmranje melodije, bobni zvenijo kot koračnica, rif pa spominja na komad Beneš Jermanov dvojca pl@ža. Komad magično zaključi ksilofon.
Kar naenkrat se znajdemo v udarnem komadu Bomboni. Skladba niha med igrivo inštrumentacijo in hladno brezbrižno distanco vokalistke. Naslednji hit Futur 2. zveni, kot da ga že poznamo, in nas objame z nekakšno igrivo domačnostjo, ponavljajoče se besede in zafrkljivi vokali pa s spontanimi zvoki komadu vlijejo lahkotnost, ki je preostale skladbe ne posredujejo v takšni meri.
Zaključni komad, U registraturi, se neposredno sklicuje na istoimensko jugoslovansko televizijsko serijo iz sedemdesetih let, kar je jasno že iz semplov, uporabljenih v skladbi. Ti delujejo kot okvir, v katerem se počasi vzpostavita zadržana kitarska in basovska linija, podprti z nevpadljivim ritmom. Vse skupaj temelji na ponavljanju, brez izrazitih vrhuncev ali preobratov, kar skladbi vliva občutek zaključka in umiritve. Ko se v zadnjih sekundah pojavijo še orgle, vemo, da je to to.
Album ima dvojno vlogo. Po eni strani nas kot neučakani prijatelj vztrajno potiska na plesišče, v središče dogajanja in ritmičnega vrveža, po drugi pa nam ponudi prostor introvertiranega umika. Sedimo v temnejšem kotu kluba, opazujemo okolico, ljudi in njihove igre ter si v tišini ustvarjamo lastne misli in prostor, seveda z notranjimi monologi. Prav v tem razkoraku med sodelovanjem in opazovanjem se skriva značaj Parnepar in plošče Je li to sve?. Rahlo distanciran, naveličano ciničen odnos, ki ga vsake toliko popade življenjska manija. Vse je le igra življenja in smrti.
Dodaj komentar
Komentiraj