Massa Nera: The Emptiness of All Things
Persistent Vision, 2025
Zelena politika … podnebne spremembe je treba omiliti za vsako ceno. Za vsako ceno? Kakršnokoli, le morda ne za ceno liberalne ekonomske politike. Ideja zelenega kapitalizma je vzklila proti koncu dvajsetega stoletja kot zamisel o reguliranem režimu s poudarkom na varstvu okolja. Ironija združevanja nezdružljivega se je skozi desetletja manifestirala v trgovanju z ogljičnimi točkami in v zanemarljivih rezultatih. Tako se pridevnik »zelena« primarno nanaša na številke ob koncu četrtletja in šele kasneje na okolje. V času, ko so učinki lahkomiselnega početja in vedno pogostejšega sprenevedanja odločujočih že jasno opazni v življenju slehernega posameznika, svojo jezo vedno pogosteje izražajo tudi mnoge glasbene zasedbe. Nestrinjanje s trenutno usmeritvijo okoljske politike je na svoji novi plošči The Empitiness of All Things zgostila zasedba Massa Nera.
Hardkoraši iz New Jerseyja so letos v ospredje resda postavili okoljsko problematiko, vendar svoje jeze ne zamejujejo le na zaščito okolja in ostro kritiko namenijo tudi drugim sistemskim anomalijam. Besedila so skovali z izredno natančnostjo in pogosto prekrili z abstraktno nepovezanostjo. Na plošči The Emptiness of All Things zaznamo očiten vpliv knjige Avtoportret francoskega pisatelja Édouarda Levéja. Vsebina se jasno zrcali v besedilih, ki prepletajo tapiserijo introspekcij in kritično izzivajo konvencionalno dojemanje sveta, zakopano globoko v toku zavesti. V raziskovanju sistema zasedba zavrže pripovedno strukturo in predstavi vrsto odkritih, razdrobljenih misli, ki le kot celota ujamejo bistvo nevidne ideje. V nasprotju z ustaljeno naravo izbranega žanra so ideje predstavljene z namerno pretirano, skoraj humorno besedno igro, ki se nikoli ne razvije v pravi smeh, pa vendarle ob uvidenju žalostne resničnosti bolestno obleži v nas.
Zasedba se je že od svojih začetkov zvočno držala različnih pankovskih odvodov, ki jih je s kasnejšimi izdajami dopolnjevala in pilila v lasten, prepoznaven zvok. The Emptiness of All Things potrjuje, da so Massa Nera že izkušeni obrtniki v združevanju čustvene neposrednosti screama s postrockovskim občutkom za prostor in gibanje. Žanri se prelivajo, so komplementarni in drug drugemu nudijo prijetno protiutež. Hrbtenica bendove glasbe so nedvomno bobni, celota pa zasije zaradi neomajnih gruvov, ki v poslušalcu izzovejo zasanjano zibanje v trdnih okovih ritma. V spomin se globlje zarinejo predvsem kratke melodične pasaže v naslovni skladbi ali pa v skladbah Mechanical Sunrise in The Best is Over. V drugi polovici albuma so kompozicije intimnejše, izžarevajo neprestan občutek brezupa in žalosti. Turobne, melanholične melodije ustvarijo tudi nekaj nenavdihujočih in suhoparnih trenutkov, ki se zaenkrat še ne morejo meriti s postrockovskimi velikani.
Ena najopaznejših kvalitet albuma The Emptiness of All Things je zagotovo dovršena produkcija, pisana zvočna slika, ki ji le stežka namenimo kakšen pomislek. Produkcija bobnom vdahne vlogo osrednjega protagonista, ki vodi mrzlične disonantne kitarske linije in kričeč vokal. Tudi v neustavljivem vihranju s silovito pankovsko jezo na čelu se posamezni inštrumenti ne izgubijo v norosti, temveč jasno ohranjajo nezmotljivo prisotnost v zvočnem kaosu. Na plošči zaznamo nekaj komaj opaznih artefaktov in morebitnih odstopanj, ki glasbi vcepijo tako subtilen ornament, da je skoraj nemogoče določiti, ali so bili dodani namerno ali pa so ostali neopaženi in na končnem izdelku pozabljeni. Izkušnji vdahnejo organskost in iskrenost, ki se oddalji od pretirano umetnega neosebnega produkta.
The Emptiness of All Things sije z edinstveno zgodbo in kritično naravnanostjo do ustaljenega. Boleča besedila podpira mestoma nekoliko manj izvirna inštrumentacija, a ta kombinacija v poslušalcu vendarle pusti vtis iskrenosti. Je težka plošča, ki razširi premislek o tem, kaj pridevnik »težka« lahko pomeni, pri čemer kaosa ne uporablja kot končni cilj, ampak kot jezik za empatijo. Zasedba Massa Nera nastopi iskreno, poslušalcu pa ponudi soočenje in iskanje krhke lepote v hrupu. Ploščo je ustvarila z namenom. Obup globalnih razsežnosti je spremenila v nekaj, o čemer lahko razmišljamo. Pod vprašaj je postavila vrednote in ideale moderne družbe, poslušalce pa poskuša odvrniti od neskončne produktivnosti, s katero umetnost postane le medijska vsebina za pasivno in nekritično konzumiranje.
Dodaj komentar
Komentiraj