lowlander: Please don't
Clockwork Voltage, 2025
Novi album, ki ga je novembra letos ponudil ljubljanski elektroničar lowlander, že z naslovom Please don't prinaša nekakšen mrakobno-ironičen podton. Plošča je namreč »posvečena« – rečeno v narekovajih – vsem tistim osebam, ob katerih naša vera v človeštvo malo upade. Za našo ohladitev v smeri mizantropije niti niso nujno potrebni tisti najhujši primeri, ki jih imamo v trenutku v mislih in na jeziku, temveč zadoščajo že naši bližnjiki, kot so denimo infantilni sosedje, egoistični vozniki ali kakšna avtohtona narcisoidna medijska zvezda.
Morda bi lahko pričakovali, da bo glede na tematsko zastavitev album Please don't ekstremno trd in glasen, nekakšen zvočni aperkat za vse tiste, ki nam cefrajo živce. Toda saj nismo divjaki. Na sosedske in podobne provokacije se najprej odzovemo z blagim »prosim, ne«, in ko to ne zaleže, se zatečemo v klet, kjer frustracije nadzorovano sproščamo z doma pridelano temno elektroniko. Čeprav torej albumu ne moremo očitati pomanjkanja živahnosti, ne gre za najtrši ali najbolj jezen glasbeni izdelek, kar smo ga slišali letos. Prej se zdi, da s komadi potrpežljivo izganjamo nervozo in izčrpanost, ki sta razumljiv psihološki davek naših konstruktivnih odzivov na nekonstruktivneže.
Morda je z nekoliko bolj sredinskimi tempi povezana tudi samoopredelitev albuma, češ da gre za butično izdajo, ki je bolj namenjena statičnemu poslušanju kot klubskim plesiščem. Kljub temu se bodo plesa željne duše lahko okoristile z večino komadov. Res je sicer, da so komadi kompleksne sestavljanke skrbno naplastenih in skombiniranih zvočnosti. Prav tako drži, da se album ne brani bolj matematičarskih ekskurzov s prekrivanjem različnih ritmičnih vzorcev. A se tudi tovrstne navidezne nezdružljivosti slej ko prej spet najdejo v skupnih večkratnikih, medtem ko vmesno ritmično krizo skoraj vedno pomaga premostiti trdna ritmična baza. Prav tako ne predstavlja posebnega plesnega problema, da je eden od komadov, namreč komad Oh Men, napisan v tridobnem načinu, še posebej ob doslednem ponavljanju devetih militantnih udarcev, ki vzorno narekujejo takt. K bolj telesnemu odzivanju na komade poleg tega včasih vabijo tudi klasični dramaturški prijemi, denimo kadar ritmični temelji komada za hip obnemijo, a se nato vrnejo v še bolj dinamični obliki. Edina resnična izjema je v tem smislu skladba Embrace Your Fatigue, ki se ne ustali v nobenem enotnem ritmu; takrat je torej iz enakomernega nihanja ali prestopanja treba preklopiti v ples bolj izrazne sorte.
Čeprav daleč od kakršnih koli besedil, lowlander na albumu Please don't v nezanemarljivi meri uporablja človeške vokale. Včasih so vključeni v obliki celovitejših izsekov, pogosteje pa so močno zefektirani, na drobno nasekljani in zaloopani; še ena potencialna metafora za naše nacefrane in zmanipulirane živce. Z druge strani meje med človeškim in arteficialnim v album uletavajo raznoliki zvoki, ki kljub svoji nečloveškosti skorajda dajejo vtis, da v njih vendarle gori plamen nekakšne robotske anime. Na več mestih albuma lahko poslušalko preblisne slušna oblika pareidolije, psihičnega pojava, pri katerem um v nečem neživem prepozna kaj živega, denimo obris kakšnega obraza. Pa tudi sicer se ob težki določljivosti sintetičnih zvokov pogosto vklopi poslušalska imaginacija: če jih že ne prepoznamo kot nekako živih, nas spomnijo vsaj na zvoke našega preteklega ali sedanjega vsakdana, na primer na zvočnost starejših videoiger, na motor dirkalnika ali na različne stroje in aparature.
Celo takrat, ko se ne domislimo nobene zvočne ustreznice iz vsakdana, lahko vseeno zaznamo vsaj osnovno čustveno valenco. Na albumu Please don't bi lahko najpogosteje govorili o nekakšni atmosferi krize, ki jo posredujejo visoki, hrapavi zvoki in nervozno bezljanje ritmičnega ozadja. Tudi globoki in včasih golčeči zvoki v glasbenem podpodju pogosto svarijo pred določeno nevarnostjo ali agresijo. Vendar so tovrstne grožnje le redko realizirane v kakšnem jasno izraženem kriznem vrhuncu; album se večinoma giblje bolj v območju tesnobnih slutenj, v tistih komadih, ki jih napolnjujejo predvsem šumenja in odmevi, pa se zlahka preselimo tudi v negotove, meglene ambiente kakšne zapuščene hale ali letališča.
Komade z najnovejšega albuma lowlanderja bi lahko v grobem razdelili še po eni ločnici: namreč na tiste, ki dajejo vtis nekakšne usmerjene naracije ter nas po časovni premici pripeljejo od točke A do točke B, in na druge, ki so ritmičnosti navkljub bolj nekakšne zvočne krajine, po katerih vandramo in si jih ogledujemo brez jasne usmeritve. Morda se del »butične« identitete albuma skriva tudi v tej poanti, vendar tudi ta ne preprečuje plesnega odziva. Poslednja Tolpa leta lahko torej zlahka služi kot uvodno praznično razgibavanje, med katerim dokončujemo še zadnje bilance in sortiramo želje, povezane z bodočnostjo: ene v predalček »Please do« in druge v sekcijo »Please don't«.
Dodaj komentar
Komentiraj