Numeral, 2025

 

Dvojec Gorz sestavljata Lara Alarcon, vokalistka in skladateljica iz Argentine, ter Cyrill Ferrari, kitarist iz Švice, hkrati član mnogoterih rockerskih in eksperimentalnih manjših bendov, kot so Leib, Hyla Crucifer, Oort Cloud in Rebody. Glasbenika sta se našla v Berlinu, kjer v kletnem studiu že vsaj tri leta ustvarjata politično nabito in hrupno glasbo vseh mogočih navidez nezdružljivih žanrskih stilov. Lani sta izdala prvenec Gorz, letos pa diskografijo dopolnila s septembra izdanim albumom My tongue on your cheek.

Na obeh izdelkih se žanrsko ne omejujeta ali opredeljujeta. V glasbi močno poudarjata grobo mešanje žanrov od punka, grungea, nojza, rocka, dream popa in death metala. Njuna postavitev je sestavljena iz dveh električnih kitar, efektov, vokala in ritem mašine, kar jima omogoča širok spekter zvočnega raziskovanja, tako inštrumentalno kot tudi z Larinim vokalom. K sodelovanju sta tokrat povabila še klarinetista Kevina Sommerja, Juliusa Windischa z orglami in Urško Preis pod imenom rouge-ah s harfo, kar še bolj poudari neobremenjenost dvojca z žanrskimi označevalci. Glasbo sama opisujeta kot cutecore, kar je z vidika spajanja prijetnih, spevnih popoidnih stilov s surovejšimi metalskimi in nojzerskimi aranžmaji ter vokalnimi tehnikami smiselno, toda oznako cutecore močno povezujemo z japonsko hardstyle glasbo, tako da je ta žanrski označevalec morda brezpomenski in le posledica estetskega navdiha.

Bistvo njune glasbe predstavlja predvsem subkultura težkokategorne podtalne glasbe, izhajajoč iz hardcora, death metala, punka, grindcora in nojz rocka prejšnjega tisočletja. Temu sledita z razmršeno vizualno podobo, igranjem po lokalnih kleteh in manjših festivalih hrupne glasbe po svetu, kot so Jogja Noise Bombing, Buenos Aires Noise in Toxoplasmose, z močno čustveno nabitimi, hrupnimi in kaotičnimi dramaturškimi pristopi ter s politično in družbeno-kritično obarvanimi besedili, ki obravnavajo odnos do telesa, kvirovstva in politične hipokrizije. In medtem ko se glasba mestoma sliši resnično težka in srhljiva, se glasbenika poskušata s temami ukvarjati na lahkotnejši, humoren in ironičen način.

Nekaj tovrstne lahkotnosti in humorja lahko slišimo tudi v njuni žanrski mineštri, ko v naštete zvočne stile vnašata mehkejše, a še vedno dramatične inštrumente, kot so harfa z efektom v komadu that wave, eksperimentalno vtkan klarinet v komadu ventanas (Ecos) in orgle v zaključnem delu sklepnega, naslovnega komada My tongue on your cheek. Na albumu lahko slišimo tudi vplive indie bedroom popa, jazza, improvizacijskih tehnik in shoegaza. Komad personal secret se posluša kot izdelek, ki bi ga pripravila Jenny Hval s poudarkom na visokotonalnih, piskajočih, raztegnjenih vokalih in sanjajočih aranžmajih z ritem mašino ter dodano distorzijo, ki polni prostor v ozadju. 

Album My tounge on your cheek je v prvi vrsti žanrsko kaotičen in poln domišljije, eksperimentiranja in novih načinov združevanja različnih stilov z namenom izražanja jeze, bolečine in predstavitve tako ekstremnih čustev kot tudi zvočnih raziskovanj. Med sovrstniki hrupnih kvirovskih ekstremnih muzik bi ju lahko primerjali z bendi, kot sta Pelada in Deli Girls. To zagotovo torej ni album, ki bi ga umestili v sredinsko medlost. Preveč je drzen in pljune naravnost v obraz.