Dry Cleaning: Secret Love
4AD, 2026
Glasbo razumemo na mnoge načine. Lahko jo delimo na žanre, obdobja ali pa na državo izvora. Muzika je lahko minimalistična, maksimalistična. Izvajalce bi lahko razdelili tudi po tem, kako inovativni in drzni so v svojih pristopih. Na eni strani tega spektra so glasbeniki, kot je bil David Bowie, ki se je od nas dokončno poslovil pred natanko desetletjem s ploščo Blackstar. Umetniki njegovega kova so pravi kameleoni, ki nikdar ne ustvarijo dveh podobnih albumov. Vedno so na lovu za novostmi. Bowieja je, denimo, nenehno gnalo razmišljanje o glasbi prihodnosti. Pri ustvarjanju se ni pustil motiti ali ustaviti, s čimer je poosebljal logiko modernizma, ki zahteva neprestano gibanje naprej. Razmišljanje žene filozofija, ki pravi, da tistega, ki obstane na mestu, čaka irelevantnost in najmanj simbolna smrt.
Na drugem koncu spektra imamo izvajalce, ki celotne kariere gradijo na variaciji istega. Glasbenike, ki zgodaj najdejo prepoznavni slog in ga nato izvajajo do konca svojih dni. S tem ni nič narobe, tu ne gre za vrednostno sodbo. Marsikdo bo celo izjavil, da dobre stvari nikoli ne more biti preveč. Pri tem gre pogosto za trdno prepričanje, da je bila odkrita zmagovita formula, ki bi jo bilo neumno menjati. Ko je v intervjuju z avstralskimi rockerji AC/DC novinar provokativno dejal, da je zasedba v svoji karieri posnela enajst istih albumov, ga je kitarist Angus Young zgolj mirno popravil, da to sploh ni res, saj so jih posneli dvanajst.
Ker imajo vsake oči svojega malarja in ima tudi vsak sluhovod svoje preference, lahko o prednostih in slabostih slogov debatiramo v neskončnost. Ker pa berete recenzijo albuma, naj razvlečeno uvodno misel zaključimo s tem, da je razmišljanja o pomembnosti inovacij spodbudil kvartet Dry Cleaning. Britanske postpankerje bi na spektru vsekakor uvrstili bolj v smeri zasedbe, ki se je poimenovala po napravi z združenim izmeničnim in enosmernim tokom. Zasedba iz južnega Londona je novi val britanskega postpanka pred slabim desetletjem popestrila s prepoznavnim stilom, ki sloni predvsem na govornem petju vokalistke Florence Shaw. Nekaj kratkometražcev in dva polnopravna albuma so vztrajali pri značilnem slogu, ki se z nekaj dodatki vrača tudi na tretji plošči Secret Love. Nanjo smo čakali več kot tri leta. O tem, da je bil proces nastajanja dolg in poglobljen, priča premišljenost plošče, ki predstavlja korak naprej v ustvarjanju kvarteta.
Na albumu Secret Love štirica počasi razpira krila in z novo producentko Cate Le Bon začenja pogledovati proti drugemu koncu v uvodu opisanega spektra. Bend ohranja prepoznavne značilnosti: deluje lahkotno, značilno angleški suhi humor nas spravlja v dobro voljo, zagonetna besedila pa skrbijo za kaotične interpretacije povedanega. Da zadnja tri leta niso zgolj posedali naokoli, je slišno v tem, kako je album sestavljen. Produkcija dovoli inštrumentom, da dihajo in zasedejo lasten prostor v zvočni celoti. V primerjavi s prejšnjimi izdelki tokrat precej bolj do izraza stopijo sinti, ki so pogosteje nosilci glavnih melodičnih zank. Njihova največja vrednost je v tem, da so uporabljeni le takrat, ko so zares potrebni, denimo v naslovnem komadu, ko zares pripomorejo k vživljanju v skladbo. Album bi lahko opisali kot kolaž kratkih zgodb, ki imajo svoje unikatne svetove. Shaw se v njih postavi v čevlje raznolikih ljudi, od oblikovalcev križark v komadu Cruise Ship Designer, do internetnih vplivnežev v Evil Evil Idiot. Slednji komad je z zloveščo energijo morda najtemačnejša skladba, ki jo je bend izdal.
Zdi se, da je valižanski producentki uspelo Dry Cleaning potisniti na pot raznovrstnejšega ustvarjanja. V trenutkih drugačnosti je album najboljši, recimo v »folkovskem« komadu Let Me Grow and You'll See the Fruit. Uspe mu ustvariti občutek popolne ranljivosti, ko v dveh minutah v pesem vstopi saksofon. Drugi vrhunec je industrijski funk komad Hit My Head All Day. V njegovem refrenu Shaw to tudi dejansko zapoje, kar poskrbi za prvi pravi megalomanski refren benda, ki ostane z nami še dolgo zatem, ko smo ga slišali prvič.
Naključne teme v besedilih dosegajo visoke nadrealistične standarde, ki jih je zasedba postavila na prejšnjih dveh ploščah. Avantgardna besedila večino časa ostajajo skrivnostna, najdemo pa tudi bolj neposredno političen trenutek v skladbi Blood. Gre za kontemplacijo o naši čustveni otopelosti, ki je tudi posledica tega, da so posnetki eksplozij, množičnih ubojev in genocidov postali samo še en del medijske krajine, ki jo konzumiramo na internetu. Umetnost pogosto odseva svet okrog sebe in plošča Secret Love ni izjema. Glasba na njej je zaradi tega bolj temačna, robotska in shizofrena kot na prejšnjih izdelkih. Kljub temu pa nam bend v zadnjem komadu Joy svetuje, naj ne obupamo nad prijaznostjo. Kot na prvih dveh dolgometražcih tudi tokrat želijo, da album v nas pusti vsaj nekaj pozitivne energije.
Secret Love še utrdi prepoznavni slog zasedbe, ki bi se ga lahko po marsikaterem kriteriju že naveličali. Vendar pa glasba vsebuje težko opisljivo komponento, ki vedno znova pritegne našo pozornost. Nov album ponudi relativno enoznačno glasbo s štiridesetimi minutami podobnega, vendar zelo zanimivega postpanka, hkrati pa so si Dry Cleaning dovolili prepoznavni slog vsaj nekoliko poglobiti in hkrati razširiti z nekaterimi novimi pristopi. Gre za album samozavestne zasedbe, ki se v lastni koži počuti zelo domače. Tudi zato si dovoli dodati nove vplive, čeprav bi beseda eksperimentalno močno precenila raven novega.
Da umetnost pritegne pozornost, ji ni treba biti revolucionarno inovativna, pogosto je dovolj že nadgraditev obstoječe formule. Shaw v skladbi Cruise Ship Designer pravi, da njena besedila vsebujejo skrite pomene. Poskusi njihove interpretacije so za poslušalce velika zabava in morda je prav to en glavnih razlogov, da se vračamo k muziki Dry Cleaning.
Dodaj komentar
Komentiraj