Drhal: Sreča je vlačuga + (A)bsurd: Anthropophobia
Dve odlični izdaji. Vsaka po svoje interpretira punk iz nekega drugega časovnega obdobja.
Drhal: Sreča je vlačuga (samozaložba, 2025)
Drhal je ljubljansko štiričlansko zasedba, ki je v začetku maja letos ponudila fantastičen prvenec iskreno surovega panka. Sreča je vlačuga je trinajstkomadni in petnajstminutni album, ki nam skozi mlado lečo starošolskega hardcore panka razprostre današnji ogaben svet. Srčika bendove muzike leži v etosu domače hardcore pank scene iz osemdesetih let, zato nas njihova godba upravičeno popelje v tedanje opevane čase. Estetika zvoka in umetniška drža sta takšni, da navdušita s pristnostjo in doslednostjo. Drhal zvenijo kot nekakšen hardcore bend s kompilacije Tutti Pazzi.
Iskrenost njihove glasbe izhaja iz enostavnosti in lahkomiselnosti inštrumentov, ki so krasno distorzirani in popačeni. Njihova formula temelji na minimalnosti, ki odpre veliko prostora za izpiljeno in neposredno liriko. Bendova poezija je preplet sarkazma in besa ter ironije in absurda. Besedila in njihova vokalna interpretacija povzdignejo ta prvenec močno nad povprečje slovenskih kitarskih izdaj, ključen razlog za to pa tiči prav v pank poziciji, ki ni pretenciozna in je v svoji enostavnosti brutalno surova. Drhal z albumom Sreča je vlačuga v nas izzovejo vprašanje, ali je njihova umetniška forma prefinjeno premišljena ali pa le srečno naključje pankovske naivnosti. Ne glede na odgovor močno upamo, da bodo Drhal vztrajali in še kdaj takó kakovostno zbodli domačo pank sceno.
(A)bsurd: Anthropophobia (samozaložba, 2025)
Drugi hardcore pank bend s plodovite domače pank scene, Kranjčani (A)bsurd, so konec septembra letos ponudili album Anthropophobia.(A)bsurd igrajo besen crustcore iz umazanih globin apokaliptičnega sveta. Tudi ta bend nas popelje v neke druge čase in vzgaja samosvoj pristop do izbranega žanra. Njihov crust nas na trenutke spominja na kakšne bende iz kataloga založbe CrimethInc. ali pa denimo na delo zasedb Nausea in Antischism. (A)bsurd k tem vplivom dodajo lastno dozo brutalnosti in besa, z občasnimi grindcore pasažami pa svoj anarhoiden crustcore oplemenitijo z dinamičnostjo.
Muziko sicer razgibajo predvsem raznoliki ritmi bobnov, ki odlično obogatijo kitarske linije. Najopaznejša šibkost posnetkov so premalo glasne in premalo agresivne kitare. (A)bsurd samosvoje pristopajo k žanru in tu največ drznosti slišimo prav v izvirnosti vokala. Navduši široka paleta vokalnih interpretacij, pri čemer vladata surovo kruljenje in kričeč vokal, ki vzbuja izjemen občutek zlobe. Poleg prepoznavnih vokalnih metod nas preseneti petje, ki nikoli ne deluje patetično, temveč muziko obrne v apokaliptično dramatičnost.
(A)bsurd so s ploščo Anthropophobia pokazali, da jih ne zanima standarden in preračunljiv crustcore, ampak da si drznejo pustiti lasten pečat v izbranem žanru. To dejstvo nas ob razvoju tega benda navdušuje.
Dodaj komentar
Komentiraj