Codex Serafini: Mother, Give Your Children Sanity
Riot Season/Echodelick Records, 2025
Skrivnostna zasedba iz angleškega Sussexa nosi maske in ogrinjala z razlogom. Kot stejtment enakosti in enotnosti, golosti, razpada egov v skupnem ustvarjanju glasbe ter odpiranja povezav s preostalimi dušami po drugih čutnih kanalih. In že to diši po psihedeliji. Po dve leti starem prvencu The Imprecation of Anima, ki ga je popisala sodelavka Nina Zajc, so Codex Serafini postali eno prodornejših imen na kupu brightonske psihedelične scene. Gnetljivo izrazje, ki je na prvencu zvenelo po trdem, psihedeličnem, okultnem, kozmičnem rocku, cepljenem z doomerskimi in hrupnimi napleti ter drobci novejšega otoškega jazza, je nakazovalo prostranost idej in potencialnih izpeljav. Za nadaljevanje je bilo avtomatsko pričakovati še več naravnega meandriranja med uporabljenimi izrazi, hkrati pa težnjo po odkrivanju novih in očitnih žanrskih spletkarjenj z debija.
Drugi dolg album Mother, Give Your Children Sanity sestavlja šest komadov, ki se zvrstijo v dobrih štiridesetih minutah. Zdi se, da so Codex Serafini od prvega dolgega albuma za ped oklestili dolžino skladb in dolge naplete, zato pa konkretneje razgrnili svoje druge atribute. Že od samega začetka niso bili zasedba, ob kateri bi apatično zapadli v neprestano prikimavanje. Za to so bili in še vedno so preveč dinamični in gruvaški. Kljub razpršenim distorziranim salvam se vseskozi vije plesni gruv, podoben, recimo jim, hipijskim elementom Black Sabbath, ki so jih fino po svoje spletli in podedovali denimo The Budos Band, pa švedski, manj doomerski sorodniki po maskah Goat, pa trojica bolj ritualnih protometalskih zasedb podobnih vokalov – Jex Thoth, Blood Ceremony in The Devil's Blood.
Kvintet vokala, saksofona, kitare, basa in bobnov ohrani tudi počasnejšo psihedelično melanholijo z debija, a si ob nenehnem preoblikovanju dovoli vrnitev na poznano pot že uporabljenih tem. Tak primer je naslovna skladba Mother, Give Your Children Sanity, ki prednjači po dramaturškem loku glasnosti, medtem ko se devetminutna Keep the Mask That Fits po poskočnem začetnem rifovju prevesi v bolj sanjave poljane, ki bi jih lahko brez vokala razpotegnili kakšni londonski Ill Considered. Povsem inštrumentalna Marching Like a Toad nosi začetni motiv, ki bi ga pihnil Shabaka Hutchings v nekem prepletu Sons of Kemet in The Comet is Coming, preden plemenska ritmika dobi distorziran značaj in se skladba nagne k bolj prizanesljivejšim komadom odličnih Acoustic Ladyland.
Codex Serafini so z nadaljevanjem Mother, Give Your Children Sanity občutneje obogatili svoje izrazje. Vplive so tako rekoč pograbili z vseh koncev globusa. Nabirka, ki jo delajo, je le vmesna faza, ker vse uspešno reciklirajo po svoje. So v času tistih začetnih obdobij skrivnostnih Goat, ko so ti uspešno in povsem organsko brisali meje med izbrskanimi vplivi ter obtesali mrtvo težo. Ta konglomerat zdaj že leta jemljemo za samoumeven in neke vrste Goat unikat. Codex Serafini jasno ustvarjajo bolj robato mešanico, ki jo že zdaj lahko opazimo in prepoznamo. Tako kot pri Švedih veliko te prepoznavnosti sloni v vokalih, pa vendarle ne moremo zanemariti vseh čvrstih izpeljav in tekočih pretokov, ki ne izdajajo, iz katerega sveta so pobrani. Takšni ne rastejo za vsakim vogalom.
Dodaj komentar
Komentiraj