Asher Gamedze: A Semblance: Of Return
Northern Spy Records, 2026
Južnoafriški glasbenik Asher Gamedze v svojem delu dosledno združuje dve plati udejstvovanja: po eni strani je Gamedze profesionalni bobnar, po drugi strani pa se kot raziskovalec posveča afriški zgodovini, zgodovini revolucionarne misli in prakse, kulturni produkciji temnopoltih ustvarjalcev in radikalni pedagogiki. Pri tem niti ustvarjalne niti raziskovalne prakse ne dojema kot same sebi namen, temveč obe razume kot pomemben del upora proti kolonializmu in kapitalizmu kot dvema obrazoma istega nasilnega in izkoriščevalskega procesa.
Hkrati Gamedze revolucionarni upor, h kateremu skuša težiti s svojim delovanjem, razume kompleksno, daleč od preskriptivnosti, katerih ukrepov natančno se je treba oprijeti in do kakšnih rezultatov bodo revolucionarne dejavnosti pripeljale. Uporništvo vidi bolj kot proces in gibanje, ki ne teži k natančno določeni dovršitvi, temveč se ves čas razvija, išče nove poti in razrešuje svoja protislovja.
Podobne misli so na tak ali drugačen način prisotne tudi v Gamedzejevi glasbi. Jazz že kot žanr v svojem bistvu nosi lastnosti, ki sovpadajo z zgoraj opisanimi koncepti: gibanje, odprtost za interpretacijo, eksperiment, improvizacijo. Gamedzejevi diskografski izdelki poleg tega skoraj po pravilu pridejo do poslušalstva tudi s spremno besedo, ki kompozicije razlaga in kontekstualizira. Tako tudi novi album A Semblance: Of Return, ki kot svojo osrednjo idejo izpostavlja združevanje v taki ali drugačni domačni skupnosti, »prizemljitev« v lokalnem kontekstu in skupnem delu ter – prek tega dela oziroma muziciranja – zamišljanje novih oblik svobode in solidarnosti onkraj geografskih in političnih meja.
Moment skupnosti, domačnosti, dnevnosobnosti začutimo že v prvih sekundah albuma. Odpreta ga prepletanje več recitirajočih vokalov in atmosferično zvončkljanje, ki glasove dodatno povezuje. V ospredje nato stopi moški vokal, ki zapoje pesniški, metaforičen napev, preostali vokali pa se mu na ključnih točkah pridružujejo in se združujejo v zbor – opazen je torej vpliv spiritualne oziroma cerkvene glasbe, ki Gamedzeju že na predhodnih albumih ni bila tuja.
Zvončkljanje, s katerim se je album pričel, nas spremlja tudi v sledečih komadih, s čimer se ohranja vtis povezanosti in atmosfero skupnosti. Slišimo ga lahko tako v drugem komadu Progressive, ki z rahlo bojevitimi, a repetitivnimi toni trobente deluje bolj kot prehodna medigra, ter tudi v tretjem komadu Air. Slednji na albumu predstavi prvo spevno in precej radostno inštrumentalno melodijo, ki nam v ušesa pade precej nenadno, potem ko se komad začne bolj oprezno in skeptično. Kolebanje med skepso in bolj afirmativnim spevom je tudi glavni organizacijski princip komada, dokler nas v izteku ne presenetijo še odločni klavirski akordi in rahlo vesoljski sintovski vložek, ki mu sledi domačen aplavz kot opomnik, da smo vendarle še vedno na zemlji.
Če se opremo na naslov enega od preteklih Gamedzejevih albumov, konkretno na naslov Turbulence and Pulse, je celotni album A Semblance: Of Return precej bolj v znamenju urejenega utripa kot pa neurejenega nemira. Skorajda nikoli se ne razpusti v kakšno bolj divjo freejazzovsko odpoved jasni ritmiki in je kot tak prijazen tudi do bolj tradicionalno naravnanih poslušalcev, ki jih mestoma mami s skorajda plesnimi ritmi. Tako kot na začetku, se tudi v nadaljevanje albuma radi vpletejo vokali, čeprav nikoli tako gospodovalno, da bi lahko govorili o kakšni konvencionalni pesemski formi. Ritmična skupinska recitacija se denimo pojavi v skladbi Distractions, individualna pa v komadih Of the Fire in Lowland, medtem ko se v komadu State (Of the Internation) vokal razvije že kar v rapovsko podajanje besedila.
Iz spremnega besedila izvemo, da se na albumu prepletajo Gamedzejeva lastna besedila in pa citati iz besedil borca proti apartheidu Steva Bika. Vsebine besedil ne razumemo vedno povsem natančno, a je vendarle dokaj jasno, da je njihova ost antikapitalistična in antikolonialna. Če je prevladujoči vajb komadov na albumu nekakšna razmeroma mirna, a vendar občutna upornost, pa nam album vendarle postreže še z enim malo bolj bodrim oddihom, in sicer v že omenjenem komadu Lowland. Ta je prijetno durovski, njegov tridobni ritem spodbuja k pomirjujočemu pozibavanju, se pa ta vtis nekoliko razblini, ko komad sklene pripoved o interakciji z represivnim organom.
Ena glavnih splošnih odlik albuma je kajpada živahna, raznolika in propulzivna tolkalna sekcija, za katero je poleg Gamedzeja zaslužen še perkusionist Ru Slayen. Kljub raznoliki zvočni sliki, spretnim improvizacijam in prijetnemu žaru kolektivnosti, ki ga prinašajo skupinske recitacije, pa album morda prinaša manj zares zapomnljivih momentov, kot jih je denimo prinesel album Turbulence and Pulse, ki ga je pred nekaj leti na RŠ-evih valovih recenziral Jan Kopač. Drugi očitek, ki bi ga lahko pripisali novemu diskografskemu izdelku, je ta, da mu ob izteku zmanjka nekaj smisla za dramaturgijo: če se začne s skupinskim petjem in recitiranjem, bi tudi na koncu pričakovali kakšen podoben idejni zaklepaj, vendar zadnji komad Turnin' ne ponudi ničesar takega. Zaradi tega bi lahko rekli, da nas album zapusti prav z občutkom nekakšne domače glasbene seanse, ki ponudi obilje prijetnih in spretnih ritmičnih groovov, le proti koncu je zaradi svoje neobveznosti nekoliko premalo konceptualno dovršena.
Dodaj komentar
Komentiraj