Rapetek 190: DJ Premier & The Alchemist @ Orto bar
Orto bar, Ljubljana, 12. 12. 2025
Ljubljanski Orto bar je prejšnji petek sprejel težkokategornika hiphop sveta. Oglasil se je za vse oldheade eden in edini Preemo oziroma DJ Premier, producent, ki je v svoji 40-letni karieri nanizal toliko beatov in podlag za neštete raperje tako v undergroundu kot na mainstream rap sceni in tudi v mainstreamu nasploh, da je s svojo produkcijo sooblikoval zvok vzhodne obale, boombapa devetdesetih in v širšem smislu tudi hiphop sam. Zato je težko govoriti o modelu kakorkoli drugače kot o absolutni legendi žanra, stila in glasbe nasploh. Ob boku pa mu je, za vse poslušalce trenutnih raperskih viž, stal producent The Alchemist, ki zadnjih dobrih deset let preseneča s kvantiteto kvalitetnih izdaj, pod katere se podpisuje, in ki trenutno neuradno velja za najboljšega producenta moderne dobe hiphopa. Dvojec je trenutno na svetovni turi z naslovom He's The Preemo, I'm The Chemist, ki ju je pripeljala na pogosto pozabljeni ljubljanski oder, s tem pa sta tudi prvič nastopila v Ljubljani in sploh Sloveniji.
V vroči notranjosti razprodanega Orto bara se je koncert pričel skoraj nenavadno točno. Ob devetih sta na oder v zelo komičnem stilu stopila najprej Preemo in nato še The Alchemist. Potem sta zavzela vsak svoj DJ pult in pričela s predvajanjem komadov, s katerimi sta v prepoznavni maniri hajpala publiko. Preemo se je takoj izkazal za bolj suverenega v nastopanju. Vseskozi je izkazoval boombaperski bravado skozi scratchanje in trike turntablizma. The Alchemist je zaradi tega prevzel dolžnost striktnega hajpanja, četudi se mu je v glasu poznalo, da je za njim že več kot polovica ture.
V splošnem je koncert deloval kot pregled produkcij, ki sta jih oba producenta nanizala v svojih karierah. Selekcija je vključevala predvsem komade, ki jih je sproduciral DJ Premier, in tako je večer zaznamoval večinoma zvok mastnega klasičnega hiphopa. Vse skupaj je bilo kot naročeno za domače hiphop poslušalstvo, ki se zelo tradicionalno še zmeraj obrača k temu zvoku kot edinemu »pravemu« hiphopu. Publika na razprodanem koncertu ni bila samo skoraj izključno moška, ampak tudi skoraj izključna fotrovska. Energija je bila temu primerna. Je pa publika prišla na svoj račun, saj je dve uri lahko poslušala selekcijski prerez striktno the realest of the real produkcij, turntablizma, scratchanja in hajpanja. V tem je treba pohvaliti trike, ki jih je izvajal Preemo na gramofonih, ki so zares pričali o spretnosti, ki jo ima z opremo in glasbo ter nenazadnje tudi s kulturo. Njegovi vložki scratchanja so bili vedno na mestu, vedno so delovali izvirno in nikoli niso trajali predolgo ali se zdeli kot zgolj bahanje. Spretno je preuredil ritem originalnega komada ali vzorca v popolnoma novo, a hkrati prepričljivo zvočno impresijo, ki se ni zdela zlajnana ali preenostavna oziroma vržena na prvo žogo, ampak kot iskren in neposreden izraz njegove glasbene vizije. Kar mu je uspelo narediti v samem trenutku vsakič, ko je pričel svoj scratcherski intermezzo, je najbolj občudovanja vredna stvar, ki si jo lahko prikličemo v spomin.
Naslovimo torej še pomanjkljivosti njunega nastopa. Če ste bili del publike z upanjem, da boste ujeli kakšen komad iz nedavnih sodelovanj The Alchemista z neštetimi trenutno najbolj zanimivimi raperji, ste s koncerta zagotovo odšli razočarani. Le enkrat smo slišali besede »Do you know Freddie Gibbs?«, ki jim je sledil eden najgladkejših beatov letošnjega leta v komadu Skinny Suge II z njunega nedavnega sodelovanja Alfredo II. Vendar tudi ta ni trajal predolgo, tako kot večina komadov, ki sta jih zavrtela, a jih nista odvrtela do konca ali vsaj dovolj dolgo, da bi komad lahko začutili, ga ponotranjili in ga doživeli. Namesto tega je zazeval splošen občutek hitenja, kot da bi glasbenika nenehno poskušala naprej gnati nekaj, kar hkrati potrebuje svoj čas, svoj prostor, da lahko zaživi.
Toda vrnimo se še k pomanjkanju The Alchemistove sodobnejše produkcije, ki je brez pretiravanja izredno prefinjen produkt, ki v hiphopu zares predstavlja zvočno svežino. Čeprav njegova produkcija še vedno temelji na vzorčenju jazza, funka in soula, je njegov način obračanja teh vzorcev korak pred sodobniki. Njegove ponavljajoče se strukture se ciklajo kar najbolj elegantno. Pogosto se odloči za redko razporejeno perkusijo, kar omogoči strukturam, da zadihajo, in poslušalcu, da odkriva spretno stkano mrežo ležerno prepletajočih se vzorcev. Iz perspektive oboževalca The Alchemistove produkcije, ki je danes že postala znamka, je smiselno pričakovati, da bi lahko slišali vsaj nekaj komadov z njegovih zadnjih nekaj plat, ki so obnorele svet podzemnega rapa onkraj skrajno getoizirane paradigme. Pa vendar od tega v posluh ni bilo ničesar. Seveda je tudi razumljivo, da je mešanje tovrstnih podlag s Preemotovimi perkusivno težkimi klasikami recept za disonantno prepletanje dveh različnih okusov. Toda treba je opozoriti na to, da je The Alchemist kot producent v zadnjih nekaj letih zares zablestel in je temu primerno dober delež publike želel slišati komade, ki so ga povzdignili v status, ki ga uživa danes. Teh pričakovanj tisti večer ni izpolnil.
Seveda je kult osebnosti zelo močna stvar in težko potegnemo črto pod koncertom kot razočaranjem zaradi njegovih pomanjkljivosti. Dejstvo prihoda takšnih dveh legend vseeno nekaj pomeni za domačo hiphop sceno. Če ne nujno priložnosti slišati produkcijo, ki je trenutno najbolj zaželena med raperji, pa vsaj trike starega mojstra in njegov izjemen opus z njegovo lastno interpretacijo. Vsekakor je bil to dogodek, dopolnjen z iskreno glasbo dveh nosilcev svetovne scene tako starega kot novega hiphopa.
Komentarji
V Ortu, ffs.
Komentiraj