Festival Ment 2026, 4. dan
Kino Šiška, Ljubljana, 21. 2. 2026
Pisala se je sobota, 21. februar, tako publika kot glasbena industrija pa še nista imeli dovolj. Po treh dneh koncertov, konferenčnega programa in intenzivnega mreženja sta dobili še epilog – zaključni rejv ce/ment. Če so bili prejšnji dnevi namenjeni mreženju, odkrivanju, uživanju ali iskanju novih povezav, je sobota odvrgla industrijski plašč in ostala pri bistvu: plesu. Vsaj do neke mere.
Zaključni večer se je odvil v Katedrali Kina Šiška, prostoru, ki je v dneh pred tem gostil koncerte, za zadnji dan festivala pa se je rahlo nenaravno preobrazil v prizorišče nočnega utripa. Poleg lokalnega eksperimentalno darkambientalnega Lifecutterja in eksperimentalno elektronske producentke aye so nerodne stopnice v veliki dvorani zapolnili predvsem didžeji.
Pa preidimo k bistvu. Poslednji dan letošnjega festivala je bil v mnogih pogledih res skrajen. Recenzentka se je polna upanja želela udeležiti intervjuja z Marcelom Webrom oziroma MFO-jem, vodilnim vizualnim umetnikom, ki je poskrbel za VJ-set glasbenice aye, a so jo pretekli trije dnevi pošteno izčrpali. K sreči je ujela drobec Lifecutterja, pri katerem so imele, podobno kot pri ayi, pomembno vlogo vizualije, in tam ostala vse do zadnje izplesane sape.
Čakajoč ayo, britansko producentko, smo sedli na v takšnih situacijah sicer cenjene nerodne stopnice in se bolje razgledali naokrog. Oder Katedrale je bil za priložnost ce/menta nekako plastificiran, s projekcijo kroga, nato kvadrata, nato spet kroga, kvadrata, dokler se nam nista navidezno zasidrala v vidno polje. Vedeli smo, da so ayi med potovanjem izgubili vso prtljago, vključno z glasbeno opremo, da je njen pretekli album hexed! posledica travm in intenzivnega življenja, vedeli smo tudi, da je v Ljubljani nastopila leta 2018 pod psevdonimom Loft. Nismo pa vedeli, kako izrazito bomo te dogodke doživljali pred in med koncertom ter tudi po njem. Za kontekst si poskusite predstavljati, da smo vsaj dva dni zapored tekli z ene lokacije na drugo, da smo bili nekoliko v stiski, ali bomo ujeli vsaj minuto naših izbranih artistov. Da bomo ulovili pogled najbolj hude basistke ali pa da se bomo celo po polurnem čakanju v vrsti prebili do La Valentine. Festivali, kot je Ment, znajo biti kaotični; korporativni, a hkrati hedonistični kaos. Vse dni smo plesali, obstali, kričali, mošpitali, se prerivali naprej, zdaj pa je bila pred nami aya.
Vedeli smo, kaj bo sledilo. Pojavila se je na odru, odvrtel se je komad I am the pipe I hit myself with in kot poslušalci v prvi vrsti smo občutili rahlo tesnobo. Vse se je odvijalo sunkovito, jezno, a iskreno in surovo. Več kot očitno je bila jezna na vse; in kdo smo mi, da bi jo obsojali? Izpostavila je svoje frustracije, svoj obupni dan, predala je nekakšno sunkovito spoved in kot poslušalci smo lahko storili le to, da smo jo poslušali. Ni bilo sunkovitega plesa, ni bilo prerivanja, ni bilo gibljivih prepotenih teles, ki bi jih ob določenih komadih zagotovo pričakovali. Aya je ponudila popolnoma samosvoj performans. Večkrat smo se vprašali, kaj je del performansa, kaj je del nje, kaj je del jeze in kaj je del nas. Zakaj smo se počutili nekako ogroženo, tesnobno, neprijetno, vendar ne zato, ker nam glasba ne bi bila všeč, ravno obratno. Ob njenem nastopu smo lahko občutili vsa neprijetna čustva, poleg zvočne stimulacije pa so vizualne podobe vse še potencirale. Ayina interakcija s publiko je bila nenehno nepredvidljiva in je prehajala od metanja stojala za mikrofon pred oder do bizarne interakcije med njo in očitno zbeganim osebkom. Tukaj se seveda odpira debata o interakcijah in konsenzu, v katero se tokrat ne bi spustili, je pa očitno zelo težko definirati, kaj je dovoljeno in kaj je preveč …
Simbioza med zvokom in vizualno podobo je bila zelo natančno premišljena in tako tudi izvedena. Segala je od kovinsko hladnih animacij besedila, bolj žive psihedelične svetlobe, ki je spremljala breakbeat premor, do utipajočih luči, ki so opolnomočile gabber predih. Ayino plesanje in skakanje je veliki oder navidezno zmanjšalo. Popolnoma ga je zavzela. Vmesni nojzerski komadi so vibrirali skozi naše telo, visoke neprijetne frekvence so donele v naših glavah, basi pa so zadrževali naš dih. Po štiridesetih minutah je napočil čas, da nas aya zapusti. V publiki smo razbrali dva odziva – popolno navdušenost in popolno zmedenost. Upamo reči, da nam na Mentu manjka raznolikosti – naj bo to žanrska, politična, spolna ali identifikacijska. Toda ob takšnih zvočnih doživetjih, kot je bila aya, je ta misel v nas udarila toliko očitneje.
Čas je bil za oddih. Oder so preurejali, premikali so reči, kajti Katedralo so nato prevzeli le še didžeji. Prva na sporedu je bila domača glasbenica Ružica Petrova z umetniškim vzdevkom Sahara Transport Services, ki je brezhibno zapolnila polkrog okoli didžejske ograjice. Obiskovalci so se sprostili in se prepustili rejverskemu navdihu, ki je bil napovedan. Vzdušje se je olajšalo in vsem je bilo vse bolj jasno, da je to to. Vrste za pijačo in stranišče so se daljšale, čas do prihoda predvidenega headlinerja Skee Maska pa se je krajšal.
Polygonia, nemška producentka in kuratorka glasbenih založb, je nasledila Saharo Transport Services. Gneča se je povečala, toda iluzija prostora, ki se zgodi znotraj Katedrale, je vlivala občutek, da imamo bodisi preveč bodisi premalo prostora. Kot se spodobi, smo se vsi zgnetli v polkrog okrog didžejke. Prehajali smo noter in ven, ven in noter, dokler ni bil kar naenkrat na vrsti težko pričakovani Skee Mask oziroma Bryan Müller, priznani nemški elektronski producent. Čas se je rahlo zaustavil in nas zadržal v celem enoinpolurnem setu ter ponudil imenitno doživetje. Glasbenik nas je vodil od ambientale, downtempa in chicago housa vse do britanskih bass hitov in južnoameriških ritmov. Vse se je začelo zelo eterično in čutno, z vmesnimi vložki, ki so ta glasbeni solsticij prekinili z udarnejšimi bass linijami ali hitrejšim BPM-om. Nenehno nas je zadrževal v pričakovanju, kam nas še lahko popelje. Kljub določenim trenutkom, v katerih se je naš plesni tempo lahko malo umiril, smo zlahka spet padli v plesno hipnozo, brez bolečin in utrujenosti, ki smo jo občutili še pred kakšne pol ure. Zvočni tobogan vzponov, stagnacij in spustov je vsem pričaral občutek, kot da smo se resnično spustili po zelo dolgem toboganu, ki nas je odpeljal naravnost v posteljo. Druge pa seveda dalje, med ljudi in gnečo in jutranje rejve.
Ura je odbila nekaj čez tretjo, ko sta se ob Skee Masku na odru naslikala še Mmali in Obscur, lokalna techno ustvarjalca in didžeja, ki sta imela čast zaključiti štiridnevni festivalski kaos. Recenzentka se je zavestno odločila, da bo morala domov, zato je ujela le nianse lokalcev, ki sta vsekakor vzdrževala vzdušje in gručo, vse jasneje nakazano v drugi polovici dolge noči zadnjega večera letošnjega festivala Ment. Kljub intenzivnemu programu in različnim otopelostim, ki pritičejo nenehni socializaciji, plesu in interakcijam, smo lahko vsi še zadnji večer družno, zvočno in tudi vizualno izčrpali vse, kar smo še premogli, in iztisnili vso apatijo, ki bi se prej ali slej pojavila pred našimi vrati.
Komentarji
Vedeli smo tudi, da je kot aya nastopila l. 2022 na Indigu v Cukrarni.
Komentiraj